SONATA PHOTOGRAPHICA

Človekova potreba po lovu zaradi preživetja je v razvitem svetu že davno splahnela in to je dejstvo. Moraliziral o etiki in ostalih tegobah, ki jih imajo v svojih glavah današnji lovci in ostala družba, pa na tem mestu ne bom. Ena od mnogih fotografskih vej se je posledično razvila na plečih lovske bratovščine, v katerih so svoje želje uresničevali karseda različni ljudje. Nekateri še danes za nič na svetu ne zamenjajo vonja po smodniku in krvi, so pač »pravi moški«, drugi pa nikoli v to smer nismo niti razmišljali in ostali le pri uživanju narave z združitvijo foto kamere in lova.

Fotolov je iz lovske perspektive zelo mlada dejavnost, saj je človek iz potrebe po preživetju, lovil že od samega začetka kariere najuspešnejše živali na planetu. Foto lovec pa se v evoluciji človeka pojavi šele s prihodom opreme, ki je omogočila posneti prebivalce gozdov, step, morij, …. Tukaj ne morem zaobiti vsem znane revije National Geographic, ki je kot edicija naravoslovnega kluba iz ZDA, začela spodbujati fotografe po celem svetu k iskanju najlepših motivov, kjer so glavni igralci narava in njen živalski svet. Tudi v Sloveniji se je že zelo kmalu pojavilo lepo število fotografov, ki so zamenjali puško s foto kamero. Leta 1972 je bil ustanovljen celo Foto klub Dijana, ki je prvi združil pod svoje okrilje foto lovce in deluje še danes.

Velika večina fotografov, se je na svoji poti srečala s fotolovom, saj nam že vsakdanji sprehod na okoliški travnik ali gozd, pred objektiv prej ali slej pripelje »plen«. Takrat se v človeku zgodi nekaj nezaznavnega. Po vseh desetletjih, ko je sodoben samec prenehal biti prehranjevalec družine in je postal uslužbenec na pošti, učitelj matematike, prodajalec sesalcev, partner svoji samici, se nenadoma v njem prebudi lovski nagon. Hlastno seže po foto kameri, jo komaj prižge s tresočimi prsti in ves vznemirjen pritisne na prožilec. Rezultat pa največkrat takšen, da bi se njegova družina težko prehranila z njegovimi lovskimi dosežki.

Fotograf na svojem lovskem začetku, ob opremi potrebuje predvsem postopnost, kajti s svojim omejenim znanjem in izkušnjami, bo v gozd odhajal največkrat le na sprehod. Živalim v gozdu so čutila ostala enako fantastično razvita, kot so jih imela nekdaj, človek pa je v sodobnem načinu življenja otopel, kajti življenje z naravo se je omejilo na rekreacijo in razne športne dejavnosti, za katere pa največkrat nima dovolj časa. Predvsem veliko slednjega pa je tisto, kar foto lovec potrebuje. Prvi razlog je že v naravi sami, saj imajo živali svoj življenski ritem drugačen od nas. Drugi še pomembnejši razlog pa je v nas. Živeti z naravo, jo tiho poslušati in videti, obenem pa pridobiti znanje o navadah in obnašanju različnih vrst živali, nikakor ne gre na roko sodobnemu načinu življenja.

Torej, če imate čas, berite naprej. Foto lovec potrebuje tudi opremo. Tu se stvari žal močno zapletejo, ker za resnejši pristop k stvari, kompromisi s fotografsko opremo niso možni. Fotograf skozi prakso najprej ugotovi, da je v gozdu temno in to tudi preko dneva. Kaj šele takrat, ko je večina živali najbolj aktivnih, to pa so zgodnja jutra ali pozni popoldnevi. Zato na kompaktne foto kamere in njihove hibridne izpeljanke, ki imajo resda velik razpon pri goriščnih razdaljah, kar pozabite. Za dobro fotografijo se žal potrebuje foto kamero, ki zmore dobro rezultate pri višjih ISO vrednostih in ima dobro avtomatsko ostrenje (AF) ter velik tele-objektiv, za katerega je zelo priporočljivo, da ima veliko svetlobno moč. Tu razni objektivi  nižjega cenovnega razreda, kot so 70-300mm/F3.5-5.6, 18-200mm/f4-6.3, največkrat ne zmorejo posneti kakovostne fotografije, saj so fotografije neostre in pretemne. Vedno so tu tudi izjeme a žal v preveliki odvisnosti od sreče. Če rečem naravnost: foto lov se glede objektivov začne pri 200mm (čisti minimum)  in z svetlobno močjo F2.8. H kakovosti fotografije zelo pripomore tudi stabilizacija slike, ki jo omogočajo nekateri objektivi (napr. Canon 300mm/F2.8 IS, Nikon 200-400mm/F4 VR, Sigma 80-400mm/F4-5.6 OS, …) ali pa so to funkcijo proizvajalci omogočili kar v aparatu. Namreč stabilizatorji omogočajo kompenzirati drhtenje rok, pritiskanja prožilca, nemirnega stativa, a le do neke mere. Tehnika ni vsemogočna, vendar zelo pomaga. Dejansko bi bilo najboljše sedeti v terenskem vozilu s 500-milimetrskim objektivom pritrjenim na nosilec in to bi bilo to. A žal največkrat ne gre tako, pa še z fotolovsko etiko smo hitro navzkriž.

Izpostavil bi rad še eno začetniško dilemo. Stativ da ali ne? Osebno sem zelo dolgo časa fotografiral brez stativa, »iz roke« bi se reklo. Dežurni krivec je bila teža stativa in tudi gibanje z njim je oteženo. Žal za odgovor poskrbijo izkušnje, saj so rezultati, kadar je uporabljen stativ boljši. Kot vedno se vse ustavi pri denarju, saj dober stativ ( Manftotto, Gitzo, …) v kombinaciji z vrhunsko fotografsko glavo, ki zmore nositi velik in težek objektiv (Markins, Wimberley …), hitro doseže cene okoli 800€.

Če pod opremo potegnemo črto. Za občasnega obiskovalca narave, bo solidna oprema povsem zadovoljila potrebe, kajti kar nekaj zelo lepih fotografij živali, je bilo posnetih s povsem osnovno opremo. Za tisto več, pa je dobro le najboljše, kjer pa se pogovarjamo o velikanskih finančnih vložkih v foto opremo (aparati, objektivi, bliskavice, stative,…) obutev, maskirno opremo (obleke, šotori, prekrivala za aparate, …), brez da v to štejemo še čas in denar potreben za nekoliko bolj eksotične lovske destinacije.

Živali so s svojo pozornostjo za dogajanje v okolici, problematične tudi iz vidika približevanja. Zato se mora foto lovec na začetku zavedati nekaterih »preprostih« dejstev, kot so tiho in počasno gibanje, kajti živali imajo vid in sluh nekajkrat bolj občutljiv kot človek. Pozorno opazovanje in poslušanje gibanja živali, poznavanje terena je nujnost, če nočete doživeti presenečenj, ko pred vas stopi trofeja, vi pa nepripravljeni z rokami v žepih. Zelo priporočljivo je biti neopazno oblečen, najbolje v maskirna oblačila in nenazadnje, zelo nespametno je imeti na sebi najnovejši vonj iz parfumerije, kajti če navdušuje ljudi okoli vas, to še ne pomeni, da tudi živali. Vse našteto bo zelo pripomoglo k boljšim rezultatom in za tovrstne ukrepe še ni potrebno dokončno izprazniti bančnega računa.

Za konec pa še nekaj nasvetov v izogib težavam s tistimi, ki v naših gozdovih skrbijo za živali. Namreč v R Sloveniji je krovna organizacija, ki skrbi za divje živali Lovska zveza Slovenije in kot taka ima v zakonu  pooblastila, da skrbi za vse kar je vezano na njihovo dejavnost. Vsem priporočam obisk njihove spletne strani, kjer se je mogoče seznaniti tudi z zakoni in pravilniki, ki urejajo njihovo dejavnost. Največkrat pa se boste z njimi srečali na »njihovem« terenu, kar pomeni, da bo največ odvisno od tega kako znate potrpežljivo prenesti prve salve nejevolje. Predvsem se je potrebno zavedati, da se vse zadrege da rešiti s kulturnim pogovorom in dejanskim zavedanjem, da je vse kar človek v gozdu dela, do neke mere motenje in vznemirjanje divjadi. Lovske družine imajo v lasti tudi lovske preže, katere uporabljajo za opazovanje živali. Najbolje se je z lokalno lovsko družino ali kakšnim njihovim članom pogovoriti in jih seznaniti z vašimi željami po fotografiranju. Preže so največkrat prazne in se ni nikoli težava dogovoriti za uporabo, kadar lovci ne izvršujejo svojih dejavnosti. Kakor koli, dovoljenja za plezanje na lovske preže, četudi so prazne fotograf nima, zato se je o tovrstni uporabi prež potrebno dogovoriti.

Fotograf lovec naj ob stremljenju za fotografskimi uspehi, predvsem upošteva naravo in tja odhaja z zavedanjem, da se bo velikokrat vrnil brez dobrega posnetka a z izkušnjo več, ki bo pripomogla k temu, da se bo tja lahko z veseljem vračal in videl ter slišal to kar je resnično potrebno čuvati in pustiti zanamcem. Naj bo lovec z ljubeznijo!

Frelih Jure

Lara je pridno štartala v svoje prve počitnice, sicer nekoliko žalostna, saj si želi hodit v šolo tudi poleti in da bodo dnevi pestri in nič dolgočasni bo med drugimi skrbel tudi ata Jure. Ravnokar sva se vrnila z bazena, kjer smo postavljali podvodne rekorde z novimi plavalnimi očali, včeraj sva lazila po Joštu in slednji je bil za spremembo pofotografiran z Larine strani, saj je po dolgem času v roke vzela svoj aparat.

Vsa navdušena nad idejo, da bo pohod pofotografirala le ona, je začela veselo smodit slikce že med vožnjo.

Med silnimi posnetki obcestnih “zanimivosti”  se je znašel tudi razcep z usmerjevalnimi tablami, ki vas/nas vodijo k izhodišču.

Ata so pa le vozili, v hrib hodili, se igrali in smejali ter doma nekoliko peglali fotografije….

Ker ste verjetno opazili, da že nekaj dni nagaja vreme, mi prosim verjemite na besedo, da so vse poti na Jošt zelo blatne…  

Sem ter tja so tudi strme, ampak če Laro na pravi način zdražiš, potem drvi, da se jo komaj dohaja, sicer zna pa tudi jamrat na temo: sem utrujena, lačna, ne da se mi, boli me noga, čevlji so mi preveliki, premajhni, nimam palic, hočem domov, žejna sem, zaspana…  No kot rečeno je bila tokrat pridna kot raketa.

Na vrhu sva se malce skrila pred dežnimi kapljami, ki jih je bilo le za slab vzorec, ugotovila, da  je koča ob ponedeljkih zaprta in počasi obrnila domov.

“Krokodil” je pa sedaj res že ubog. Nekako toliko star kot Lara, sem ga spoznal jaz. Danes pa ne služi več svojemu namenu, je pa fin razlog za obujanje spominov in nekaj minut klepetanja o njem ti olajša pot navzgor. Včasih nas je pa še osveževal z vodo.

Dopoldneva je počasi konec, z Laro se zapodiva še preko travnikov, da očistiva blatne čevlje in prve počitniške ture je konec.

Vse razen dveh posnela Lara, ter obljublja, da kmalu sledi nov izlet z njenimi fotografijami…

Bivak 4 Na Rušju je njegovo polno ime. Nahaja se na robu kraško razbrazdane uravnave pod Križem. Od njega se širi čudovit razgled na Stenar, preko Vrat pa gledate direktno v Steno.
In tja gor sem se odpravil po mnoooogih letih. Prvič sem šel tja gor sam, to je bila pa tudi edina razlika. Namreč čas odhoda je bil zopet zelo pozen, tako da je nastala prav zanimiva nočna tura. Družba pa zopet Natalija ( morda jo zopet uspem navadit na gore, hehe).

Vse se je začelo že doma popoldan s pripravo dveh nahrbtnikov, nadaljevalo s čakanjem  na konec popoldanske službe in nato vožnjo v Vrata. Ura je 20:30 in cilj je po napisanem oddaljen 3 ure.

Teme v gozdu ne premaga niti visok ISO v aparatu, zato počasi na čelu zasvetita lučki. Ker vreme veselo nagaja že ves teden, je v nahrbtnikih vse skrito v vrečke, dežna oprema pa shranjena “na dohvat ruke”.  Pot je prav lepo strma, kar pa sva opazila šele naslednji dan ob povratku. Pa naj kdo reče da tema ni fina reč…

“Koliko praviš da je hoda do bivaka?”  Preverjanje ure pravi, da bova pozna, hahaha, sploh če bo prišlo do kake zabave z meglo in kakršno koli orientacijsko zanko…

In do prve res rahle panike sva prav lepo grizla kolena  skozi popolno tišino noči, ki  jo je sem ter tja kalilo le šumenje vetra in dežnih kapljic.  Spomin na mojo prvo vandrarijo tule gor me ni varal in prehod preko plazu je bilo eno samo čakanje in iskanje znakov, ki bi naju morali usmeriti desno preko skalnega skoka, od koder do bivaka ni več daleč. Po treh urah hoje ob snopu svetlobe iz “čelk” ga uzreva.  Bivak je bil prav lepo zaprt s klinom, ki sem ga veselo izvlekel iz zatičev, nakar pa se vrata niso in niso hotela odpret. Skoraj jih snamem s tečajev (pretiravam, hehe) ko se iz notranjosti zaslišijo zaspani glasovi. Skuštrana glava, napol zaprte oči, en čuden “dobro jutro” pozdrav, in čez pol ure je v “Štirki” spet  vse spalo.

Siv, oblačen pokrov jaz pa tako prekleto zadovoljen. Pa kaj ne bi bil ob takem jutranjem razgledu.

Štirka je prav udoben “keson”, ki pa ga žal zaradi dejstva, da je edini od bivakov, ki leži  ob markirani poti, za celo kopno sezono v “najem” vzamejo Čehi, ki potem tule gor kraljujejo kot da je ves svet njihov. Jah kaj čmo če je pa recesija, bivak pa zastonj!  

Pogled proti vzhajajočem soncu ni obetal nič lepega vremena, so pa za drugačno zabavo in dobro voljo poskrbeli gamsi pod Dolkovo špico.

Zgodnja ura (6.00) je bil čas za zajtrk in to menda prav hecen, nakar so se gospa odločili še malo poležat, jaz pa hop proti Križu. Le aparat je visel okoli vratu, tako da je šlo prav neverjetno hitro.

Ko smo se naveličali nastavljat eden drugemu, sem počasi obrnil, zbudil zaspanca, da sva skupaj pospravila za sabo in počasi obrnila proti dolini.

Na sestopu je Natalija končno videla, kje je še ne 10 ur nazaj, lomastila po temi.

Na telih plazovih je pa res prav noro zabavno trenirat “gojzar-ski”.  Spust je bil spet ena sama zabava.

Ampak ker je bila Mojstarna že pod nebeškim tušem, ki je pršel vodo vse širše in širše, …

…, sva se malce zresnila in oddrvela proti dolini, kjer naju je čakala zvesta “lagunca”.

Vse bolj se mi zdi, da bom hodil le še po slabem vremenu ali pa ponoči, saj je prav fino samotno, fotke so sicer malo manj kičaste, pa še Nataliji se ob vsakem novem podvigu, tako fino zdi. Prve nočne  ture ne pozabiš nikoli!

( ALI: OKOL RITI U VARŽET )

Logarska dolina se je vsa zabita z oblaki skrivala pred nadležnimi pogledi turistov in se v še zadnjih trrenutkih pripravljala na poletno turistično sezono, ko bo vsa preplavljena z lepote željnimi obiskovalci. Večina jih obišče slap Rinko, morda začne z vzponom na njegov začetek, naprej gor proti Okrešlju, pa jih gre v takem vremenu že krepko manj.
Prvotni cilj najinega dneva je bila Turska gora po poti skozi Turski žleb, vendar je pomanjkanje opreme botrovalo spremembi načrta in zato je bilo posledično obiskano Kamniško sedlo. Zadnjič sem bil tam z Juretom, ko sem se s smučmi na nogah valil skozi ruševje ( končalo se je srečno), pred tem pa enkrat z Natalijo tik pod vrhom zaspal v mehki travnati kotanji…

Tokrat pa kot rečeno: okoli riti v varžet…

Najprej mimo Rinke,

, potem pa kar lepo na grizenje kolen, da se malce ogrejemo.

Po tednu, ki je za nami, je vode povsod kolikor hočete.

Po kratki pavzi (zajtrk) na Okrešlju in po pogovoru z oskrbnikom, se nama Turski žleb ne zdi najbolj pametna izbira, saj nama manjka kar nekaj opreme ( dereze recimo, hehe) zato se odločiva obiskati Kamniško sedlo, do katerega nama še ni uspelo priti, saj je vedno prišlo kaj vmes…

Na silo ne gre!!! Brez res prave obutve, derez, cepinov, čelad, trenutno v skalovju nimamo kaj početi. Pomladne gore resda vabijo, vendar sneg bo letos v gorah še precej dolgo, prestopi v stene preko krajnih zevi ( med steno in snegom se tvorijo do nekaj metrov globoki “prepadi”) pa zahtevajo trezno glavo. Potem je na samih poteh ogromno poškodb na varovalih, na sami poti pa polno drobirja, blata, a najbolj nevarno je padajoče kamenje, sploh na taki poti, kot je z Okrešlja na Kamniško sedlo, saj se nad to potjo na Brano vleče še ena zelo obiskana pot, kar kljub previdnosti vsakega posameznika prestavlja resnično velik problem zradi proženja kamenja izpod nog.
PS. Slabše opremljena skupinica s fotografije se je pred vstopom v steno pametno obrnila!

Z Natalijo zato na odprtih, položnejših delih poti, kar letiva, saj se tu nimaš pred padajočim kamenjem kam umaknit.  K sreči je bilo vreme očitno krivo za slabši obisk Brane, zato kamnitih pošiljk od zgoraj ni bilo.

Še malo in lahko bova pogledala z Gorenjske na Solčavski konec.

Rinka iz ptičje perspektive!

Na jugu in zahodu pa ni bilo nič bolje z vremenom. Sem ter tja kakšna luknja jasnine, to je bilo pa tudi vse.

Ničkaj prijetne temperature naju zato preženejo v kočo na čaj, kjer pa glede na praznični dan ni nič ljudi. Mi štirje, ki smo prilezli z Okrešlja, ter še par obiskovalcev iz kamniškega konca in to je bilo to.

Greva nazaj! V slovo se nad nama pokaže modrina, a kaj ko le za trenutek. Na sestopu naju zopet spremljajo oblaki, veter in adrenalin.

Počasi in previdno, tam kjer se pa sme pa malo hitreje.

Že ob vzponu se nama je smejalo, ko sva opazovala plaz, ki nama bo omogočil super hiter spust do Okrešlja in nato naprej v dolino.

Ob avtu ugotavljava, da je bil prav fin izlet in kako fino nama je služilo vreme, ko se je prav pošteno ulilo. Celo pot domov je pralo in pralo, midva pa vsa zadovoljna, da sva suhi del dneva izkoristila 100%.

Kje smo? V glavnem kar v hribih, tako da obširneje pišemo in slikce kažemo v ponedeljek. Vreme sicer ni najbolj posrečeno, tako da je veliko pozornosti usmerjene v vsebino nahrbtnika, predvsem pa zelo pazimo pri hoji, saj so pomladanske poti po gorah še neočiščene kamenja (nujno čelada in resnično veliko pozornosti ob hoji), varovala na večini poti deloma poškodovana ali celo uničena, tako da še enkrat:

Pazite, da se bomo še dolgo srečevali na gorskih stezicah.

Se beremo….