SONATA PHOTOGRAPHICA

Samo še kakšen jelen ali pa vsaj srnica manjka…  Bemtiš!

In česa si je zaželela naša Lara za konec šolskega leta! Jep, trampolin in sladoled je prav lepo skromno bleknila. Z Natalijo sva se čukasto spogledala in smo šli.

Juhuuuuuuuuuuuuuu, počitnice!

In potem še na Gibi Gib (naj naj kranjsko otroško igrišče) in seveda sladoled.

Lara je drugemu razredu rekla “ADIJO”, že nestrpno pričakuje tretjega…Ruby je pa zraven za hec. hahaha

In ker so se otroci 2.b razreda za konec leta, potrudili pripraviti poslovilni nastop za starše, bog ne daj, da bi manjkali.

Petje izštevank je že nakazalo, da bo do zadnjega kotička napolnjena učilnica, polna smeha.

Igrica o sovici Oki (S. Makarovič) je bil lep dokaz, kako veliko so si sposobni zapomniti otroški možgani, če si želijo.

Potem pa še veliki finale, nekaj malega sladkanja in ADIJO ŠOLA!

Današnji dela prost dan, je bil prav pravšenj za zgodnje vstajanje in odhod na fotografski sprehod. Spodnje Duplje na sliki, je vas kjer sem živel prvih 6 let in užival otroštvo na vasi.  Brezskrbno pohajkovanje po okoliških travnikih, se je izmenjevalo z raziskovanjem bližnjega gozda, kjer je bil šele pravi žur za vaško otročad. Plezanje po drevesih, raziskovanje duplin v konglomeratnih grapah, guganje na vrvi prvivezano visoko v drevesu, vse to in več je zaposlovalo mularijo čez brezskrbne poletne dneve. Popraskana kolena, obtolčene buče, ter sem ter tja tudi kakšna zlomljena kost, je bilo nekaj popolnoma normalnega.

Danes je normalno menda nekaj povsem drugega.

9700 metrov žičnate ograje, 9700m makedamske ceste, krog, senčnati gozd, pšenična polja, vse to je na eni strani. Na drugi pa čudoviti park, malce dolgočanen grad (zunanjščina, ker notranjost je pa ohoho krasna), veliko jezerc, lepo vzdrževan gozd in obilo divjadi. Kratek in nič kaj poetičen opis Brda pri Kranju, protokolarnega objekta, ki si ga je zdajšna država prilastila od Josipa, Josip od Karađorđevičevega Pavla, on od Zoisov in tako naprej in nazaj do 16. stoletja…

Notranjost je bolj zaprtega tipa, je pa zato omenjenih 9700m makedama eno samo čudovito tekališče, kjer kranjski bajski hujšamo, lepotičke tekajo za lepšo postavo in mladci (Natalija jim pravi jeleni;že ve zakaj, hehe) klešejo svoja telesa. Upokojenci se sprehajajo, tudi nekaj kolesarjev se najde, razkazujoč svoje bičiklete, nekateri ne vem zakaj, hodijo okrog s palicami (aja to je una “nordik voking” natega), nekaj pa jih poseda po klopicah in samo uživa.

In ker Lara ne ve koliko je 9700m si je zaželela teka okrog Brda. Nati in Lara tempo za dooooolg tek, Ruby pa šviiiiiiissssst na polno! HAhahaha

To se potem sprevrže v jeremijado o otrujenosti, bolečinah in oh in sploh trpljenju, tamala se ji pa reži in leti kot blisk 100 metrov naprej, nakar se ustavi, se obenem dela norca, kakor da je tek na “ful” en navaden nič, s čimer pa našo Laro samo še bolj razdraži… Namen je itak dosežen, saj Lara piha kot ris, malo od jeze, predvsem pa zaradi kratke sape, heheh

Med umirjanjem trenj, jaz veselo v objektiv lovim živad in razmišljam, da bo treba na upravo poslat en dopis s ponižno prošnjo.

Teh rogačev je tam okoli še in še.

Ko se malce nadihamo in razkadimo jezico se gre pa še malo “hopsat”, kar je menda jako zabavno, smešno in fajn…

Teli pa le nemo gledajo, se mi dozdeva, da tudi čudijo norcem na drugi strani ograje in si mislijo:”Hvala bogu, da jih imamo zaprte!”