Ker svojega nimam, nočem, ne da se mi in te fore, Vam z velikim veseljem in s kančkom ponosa sporočam, da je na slovenski blog sceni nekaj zanimivo, fletno, novega! Mojster nerazumljivih stavkov (moj IQ ne dosega umetnikov, ter njih for) se je preoblekel in slekel v  fotografski gvant in zraven še vedno spušča kratke in jedrnate (beri: prdi!)!

In ker mi je polepšal jutro na pomokreni petek pred dopustom, Vam priporočam obisk bloga, kjer BLACK pere svoje usrane gate…. (nujno brati v zgodovino)

“Fotke več kot očitno,

dela z mobijem odlično!”

Hkrati pa pokorno javljam, da gre Jure s familijo na dopust, da bom danes težil zgoraj omenjenemu, jutri slikal cel dan, pojutrišnem vozil celo noč, ponedeljek  plaval, tekel, kolesaril, plezal, gorolazil, potapljal, nezdravo jedel in pil…. do nedelje. Potem pa …

Objave si sledijo vsebolj poredko. Resda je eno od glavnih opravičil vroče poletje, čas ko se še tako zagrizenim sname veriga in enostavno obležijo v senci, je eno od krutih dejstev, da se mi enostavno več ne da. Morda je to spet le trenutna blogerska kriza (karkoli že to pomeni) ampak glede na poznavanje sebe, se mi zdi, da bo tole postalo trajna “bolezen”. Izlivanje sebe na blog je pri Juretu potekalo še kako intenzivno, saj je v vseh teh nekaj letih spisal točno 818 objav (s to, ki jo ravno berete), kar je bralstvo (in tule en res velih HVALA vsem) nagradilo s preko 3800 komentarji. Koliko vas je vseh skupaj je postala le še približna ocena, saj sem vmes menjal tako blog, kakor tudi statiskiko, ampak brez pretiravanja se lahko (še enkrat) zahvalim vsaj 800.000, ja osemstotisoč ljudem, ki je svoje oči za trenutek usmerilo k meni. Gorske ture, družinski izleti, fotografija na tisoč in en način, vsega tega je na blogu toliko, da mi je velikrat večerna zabava prebiranje lastnih objav iz preteklosti. Teksta je toliko, da bi lahko spisal kar pošteno veliko knjigo, ki bi jo sicer težko, krasilo ogromno lepe muzike, ki sem jo ravno tako pridno lepil na svoj blog. S tem seveda izdal glasbeni okus a hkrati mnoge navdušil za marsikaj… In tu je še 3.585 fotografij (to pravi wordpress statistika za zadnje 3 leta). Kaj naj rečem o njih? Jaz nič, ker ste vse in še več povedali vi…

Morda se kruto  sliši, ampak bloga nekako ne rabim več. Ni mi več ena od dnevnih stalnic, število obiskovalcev, ki je rado bralo mi ni več motivacija, konec, koncev se nerad ponavljam in zato menim, da nimam niti kaj dosti novega za povedat. Fotografije pa kot fotografije; nekaterim nepojmljivo lepe, drugim spet povprečen kič, tretjim razlog za zavist in nekaterim celo neuspelo matranje nekega kao fotografa. Kritik resda ni bilo veliko, a vseeno se zavedam svojega fotografskega dometa.

In ker bom svojim fotografskim sanjam sledil še naprej, se bo na spletu upam da kmalu (dela se že zelo dolgo, pa mi vedno nekaj ni všeč) zasvetila nova fotografsko usmerjena spletna stran, sem ter tja bo na blog še vedno priletela objava, le da ne več vsak dan, vsak teden, vsak mesec…

Ko bo, pač bo…. Ni tole slovo, če se je kdo razveselil, heheh.

Nestrpno čakam dopust, ko bo čas le za družino in pa seveda dokončno odločitev kam, kako naprej… Tole spodaj pa je trenutna ideja, kako bo izgledalo vse skupaj v bodoče. (In ja tudi muzika, bo gor, hahah. Seveda se bo dalo ugasnit, ker nekatere menda to hudo moti)

Uživajte poletje še naprej!

06-eva-instrumental

To je tista prej omenjena muzika  :-)

Gremo nazaj k dobrim ljudem. Sva šla oni dan z Laro razmigat noge in se znajdeva v vasi Gozd nad Golnikom (ne nad Kamnikom), od koder se gre ponavadi na Kriško goro ali pa Tolsti vrh.

Začetno nerganje se spremeni v dirko od klopce do klopce, saj vas ob standardni poti na Kriško, čakajo 4 lepe “počivavškove” postaje, kjer si lahko oddahnete. Ker ima vsaka svoje ime, ker so lepo narejene in ker so punce ena zelo radovedna žival, je bil tempo prav zanimiv.

Še par korakov nazaj neznosno utrujena in potrebna vsaj nujne medicinske pomoči…

Da pa je hoja množic lahko koristna, poskrbi tale napis, par “klafter” bukovih polen in človeška tekmovalnost. Zadnjih 100 višinskih metrov (približno) si namreč lahko na rami oprtate dve (ali pa eno, no…)  metrski poleni in se spopadete s strmino dodatno otovorjeni.

Koča je v poletni sezoni ob koncih tedna nenormalno oblegana, ampak v ponedeljek pa sva na celi krožni poti srečala le štiri planince in enega simpatičnega labija. Joj, kako bi pisal o razgledih, občutkih, … pa me ta prekleti objektiv tako jezi, saj ob vsaki sliki vidim to Nikonovo skrpucalo. Da smo si najsnem:slike so obdelane, da kar boli, pa so še vedno neostre, nepravih barv, vse do zadnje obrezane zaradi vinjetiranja…

In sedaj končno o dobrih ljudeh! Že malo pod vrhom Laro napade huda lakota, denarnica pa v dolini. Kaj pa sedaj? Zaskrbljeno gleda, ko ji razložim, da bova v koči lepo prosila za kos kruha, pa bo. Več kot ne, nama ne morejo reči. In gospa, ki je že zgodaj pridno brkljala po kuhinji, ob prepričljivih, žalostno zročih Larinih očescih ne more, da bi odrekla simpatični prošnji. Odreže konkretno kajlo, namaže še maslo in med in Lara je v devetih nebesih. Za dodatno vzhičenost pa poskrbi še jabolčni zavitek, ki mu nikakor ne moreš reči ne. En velik HVALA in spoznanje, da so na svetu še normalni ljudje, nama polepša jutro in dan.

Pokličeva še mami v službo, da ji takoj poveva kako lepo se imava …

Previdno sva oddrvela v dolino in bolj za šalo kot zares, razmišljala o takojšnem povratku na vrh, plačat račun…

Imamo pa zato vsaj rešene načrte za nedeljski družinski izlet! Po račun na Kriško!

Obisk Krnskega jezera iz Lepene, je bil v pripravi zelo, zelo dolgo časa in po videnem sem imel kar nekaj dvomov, kam ga umestiti. Je to izlet ali obisk gora? Dvom je nastal zaradi res enostavnega dostopa, ki nima nikakršnih orientacijskih zank in ker ga dejansko lahko obiščete z malim otrokom ali pa ko boste v jeseni življenja hoteli še zadnjič zreti v nepopisno lepoto gorske  narave. V neposredni bližini se v sencah smrek in macesnov skriva tudi prijetna planinska koča, ter planina Duplje, kjer pa se lahko do sitega napokate kislega mleka in žgancev.

Veselica se začne za Gorenjce že na Vršiču, saj imamo pogled v Trento verjetno vsi do zadnjega za nekaj lepšega. Ko pa se zalesketa še modrozelena Soča, je pa sreča itak popolna. Sicer malce dolga vožnja, se konča v Lepeni pri domu Klementa Juga (o njem si pa le kaj preberite), kjer na noge navlecite gojzarje, tisti s dobro kondicijo in zdravimi gležnji pa lahko celo kaj manj robatega.

Pot iz Lepene gor, je namreč dobra stara mulatjera iz obdobja I. sv. vojne, ki je v še prav dobrem stanju, hkrati pa je vir mnogih razmišljanj o tedanjem času, trpljenju, nesmislu, ubogih fantih in vse to v primerjavi z današnjim razvajenim, s polno ritjo naphanim človekom resnično lahko postane navdih za kako osebno preobrazbo.

Položna pot se vije cel čas v senci, tako da je kljub vročemu poletju prav prijetno sveža, če seveda pot zastavite dovolj zgodaj.

Pri zgornji postaji tovorne žičnice se “ovinkarjenje” neha in iz položne klančine preidemo v popolno horizontalo, hehe. Pot gre od tu le še po ravnem in malo na dol.

Ne verjamete? Eto to je to.

Na pol poti do koče (od zgornje postaje seveda) vas pričaka še zanimiv merilni steber, saj na njem lahko preverite do kam je segala snežna oddeja v mesecu aprilu. Letošnja je merila 160, rekordna lanska pa enormnih 350cm.

Zgodnje jutro in senca sta poskrbeli še za mokro čiščenje čevljev v rosni travi, …

Že po nekaj minutah pa je svojo moč razkazovalo gorsko sonce. Prijeten hlad je zamenjala prav luštna toplota.

… je bilo pa zato prijetno ohlajevanje, prav dobrodošlo za veliki finale poti. Do tu se z zelo povprečno kondicijo pride v slabih dveh urah.

Pot lahko nadaljujete naprej proti Krnu, za kar bosta potrebni še dobri dve uri gor in pol ure manj dol.

Ampak brez slabe vesti, se lahko počite na plažo in uživate zasluženi gorski mir (če ga seveda ne motijo občutno preglasni slovenceljni, ki morajo povsod kazati svojo nadutost).

Nazaj grede še skok do planinske koče na tekočinsko osvežitev in nato počasi proti dolini.

Seveda nazaj v Lepeno!

In malce naprej še k Soči, preverit temperaturo vode….

Med tednom zna bitita izlet verjetno še lepši, saj upam, da vam uspe ob jezeru uživat še kako stopnjo bolje, kot nama z Natalijo, ki nama hrupno “pametovanje” naših vrlih planincev, nikakor ni pasalo. Še pregovorno glasni in menda zoprni (kar je hudo daleč od resnice) Čehi so bili kar nejevoljni ob … Mah gremo dalje, lepo je bilo!

Očitno postaja eno od mojih spoznanj  dejstvo!  Ko se v naravi spremeni samo ena sama postavka in to je da ni človeka, potem živali kar skačejo pred moj objektiv. Počitnice, dopusti, ponedeljek, jutro, slabo vreme, brez sprehajalcev, tekačev, pasjeljubcev, kolesarjev in že si živali upajo normalno dihat.

Dež je tudi eden od vsebolj očitnih parametrov,  pri uspehih z visoko divjadjo. Kadar koli pada in se klatim z aparatom po hosti, živali hodijo kar same predme.

Na polju pa “drama”! V enem vogalu lisica, v drugem zajec (ni oster, saj je bilo med njima prevelika razdalja, zaslonka pa tam na 2.8), in eden bo danes srečkovič srečko.

Zvitorepka se je šla skrivat v koruzo, dolgouhec pa je bil očitno blond, saj se je odpravil tja tudi on in to le 20-30 metrov stran od kraja, kjer je vstopila lisica, tako da sta se najverjetneje srečala. Rezultata pa na žalost ne vem in na še večjo žalost nimam posnetega.

No to je ta “blond” zajec! Kot vidite se je cela reč dogajala malce predaleč, da bi bile fotografije lepe, ampak že opazovat tole igrico, je bil nepopisen užitek.

Vse skupaj pa sta ob meni opazovali še dve veverici in bili verjetno veseli, da na jedilniku danes nista oni.

Tako, dopoldneva je konec, služba kliče!

Aja, ljudje hvala ker ostajate doma! Še kar tako naprej, hehehe

Krnsko pogorje? Ja to je tam na zahodu dežele, kjer je ena gora, ki se kliče Krn. Ker je tam še par manjših kucljev, se vsemu skupaj reče pač pogorje in tako pridemo do imena Krnsko pogorje.

In ker tam okoli upa lazit le najpogumnejše od človeške rase, in to sem seveda jaz, sem danes uspel tam zalezovat in dražit prav kruto zverjad.

Ena zver je tole, kar so na Jesenicah krstili za KRASTAĆ (samac od krastaće) in je menda med najopasnijimi zvermi.

Druga mi je pa kljub strašljivemu izgledu, delovala simpatično:

Gre seveda za spečo svijo in hvala bogu, da je šlo za točno to; spečo vrsto svinje, ker budna je jako jako napadalna  žival.

Zdej grem pa spat, ker ura je cvajundcvanciš in sem utrujen.

Za motivacijo, dobro voljo, smeh, prijetno družbo, neskončnih prijetnih klepetov, lažje nakupovanje, preizkušanje jedi, poziranje, fotografiranje, …., za vse to in še mnogo več poskrbi Lara d.o.o.!

Ko je najtežje stisne zobe.

Kjer je dolgčas vztraja.

Igrivo in zabavno izkorišča priložnosti.

Uživa v sadovih dela.

Ko dela, dela!

Predvsem pa je neskončna inspiracija, veselje in najboljša družba meni!

Včeraj sva vandrala po Posočju, kjer sva oddelala prvi del naloge. V ponedeljek pa nadaljujeva s Štajerskim delom Iglujevih poslovalnic, saj za novo spletno stran potrebujejo nove materijale. Vmes pa bova skakala na okoliške kuclje in uživala počitnice.

pastirc pa prau, juhej, juhej

take žgance sama jej.

Pa smo šli končno vsi štirje u planine, tako kot se spodobi. Peš, z nahrbtniki, brez otroških pomagal, hehe. Rubyjin krstni samostojni podvig je torej pripadel planini Korošici, pod razgledno Košutico, ki kaže lepo ošiljeno podobo proti Ljubelju. Sem gor smo šli v vseh letih že velikokrat, saj je pot (lovska v kombinaciji z graničarsko) res lepo speljana. Nič strma, v glavnem v senci, le na previdnost ne smemo pozabiti, saj na kar nekaj delih poti, neroden korak, pomeni kotaljenje po hudo stmem bregu. Torej še enkrat: padec ni opcija, zato previdnost na 100%. Otrok star še ne tri leta, za celo pot navzgor porabi slabi dve urci, normalne hoje z vsemi postanki (počivam, pijem, jem bombone, gledam mravljice, iščem škrate, štejem storžke, pojem pesmico, ali pa zgolj zezam mamico).

Parkirišče je obljubljalo “pestro” dogajanje na planini.Prosta parkirišča so bila le še dol pri Korenu, ostalo (zadnji ovinek pred mejo, parkirišče na sliki, ..) je bilo polno pločevine.

Autan inPiz Biun na kožo, čepice v nahrbtnik, čevlje zavezat in hop v hrib.

Ruby presenetljivo hodi. Resda zato potrebuje enormne količine motivacijskih trikov, ampak tempo je pa neverjeten.

Da ne “zatolčemo” motivacije Lari, je hvale deležna tudi ona, saj potem prav ponosno skaklja ob mlajši sestrici in ji razlaga kako in kaj.

Pot pa kot rečeno, ena sama milina. Lovci že vedo kako se stvarem streže, da se ne zadihaš preveč.

Izstop iz gozda, pomeni čepice na glavo!

Od tu naprej hodimo po ravni poti vse do pastirske koče. Vmes dotočimo svežo, hladno vodo, prečkamo par hudournih grap (kadar močno lije seveda), kjer se lahko starejšim otrokom razložijo prve skrivnosti geologije.

Idilične razglede zmoti ušesa parajoče dretje, jok in stok, …..

Krvavo koleno, odrgnjene dlani! Padec zbriše nasmeh in dobro voljo. “Lala, a tece kli?” se sliši iz ozadja, kjer Ruby vztrajno raca proti svojemu težko pričakovanemu cilju. Na plinini jo menda v kočici čaka Kekec. Kdor ve za njeno obsedenost s Kekcem bo razumel, kaj jo je gnalo.

In res, mimo krav drvimo z malce prestrašenimi očmi (je krava hudo veliiiika žvau), in takoj gledat kje je Kekec.

Kekca ni, je pa malo postarana Mojca v koči.  Kuha da jo je veselje gledat. Ni zastonj planšarija ena izmed najpopularnejših v Karavankah.

Kako imamo lahko tako različne otroke, hahaha. Lara takšno skledo kislega mleka sklesti, preden rečeš dober tek, Ruby pa zadevščino proba in blekne: ” Tale jogurt je zanič! Ne bom ga jedla!” Bodo pa banane in nektarine tešile lakoto.

Po malici pa še malo igranja, valjanja po travi…

Obujanja spominov tudi ne manjka. Tule smo krstili Laro, saj je 6-mesečna ležala točno na tej trati in uživala prvi gorski zrak.

Odpravimo se počasi nazaj proti dolini. Ampak resnično počasi. Vmes se spet malo bojimo krav, saj božat tako veliko žvau ni kar tako, hahaha

Vmes dobro urico odspimo, saj Ruby izkoristi očkovo “štupo ramo” in mi ob ritmičnem guncanju zaspi na glavi. Naredimo senco, položimo mulca spat in tako  ostali trije uživamo trenutke, ko imamo malo miru od vražička.  Pot na dol na začetku spet zahteva malce pomoči škratov (za pridno hojo, na kamenčke polagajo sladke zakladke), nakar se naši ta mali odpre in začne se dirjanje v dolino. Z Natalijo samo debelo gledava malega škorca, kako dejansko celo pot odteče v smehu, petju in v slbi uri smo pri avtu.

Dneva seveda še nismo zaključili, saj so padli še trampolin, gugalnica, tobogan in pa za vsakega ena postrv….

Konec koncev prav krasen dan!

Hribi! Po doooolgem času z družino in to kompletno in konkretno!

Petek pred piknikom, smo šli na en dolg, lep sprehod v zgodovino.

In žal tudi sedanjost. Ni kaj je pač protokolarni objekt, kjer država dela. kar se ji pač zahoče. A kot rečeno: lepo je blo.

Aja pa žito zlati in čaka…

No se beremo, samo da se najde malce več časa.

Nič posebnega, ampak če imate pa resnično velik monitor potem pa hitro KLIK na sliko