SONATA PHOTOGRAPHICA

Jaz pa pojdem in zasejem

dobro voljo pri ljudeh.

V eni roki nosim sonce

v drugi roki zlati smeh….

Mali dveletni “škorc”  (sicer Ruby po imenu) je našla svojo prvo veliko ljubezen. Kogar koli dobi v svoje roke, takoj postane Bedan’c, ona pa je seveda Kek’c. In to ure in ure, dneve in dneve. Zaspi z njim in ko se zbudi, spet ista pesem. Kek’c gor Kek’c dol. Od vseh filmov pa ji je najbolj všeč tisti z Mojco in Pehto. Srečno Kekec!

Leta 2009 je konec! Bilo je noro leto! Začetek še posebej, nadaljevanje  razburljivo, vmes, lepo lepo lepo lepo lepo…… Poletje je bilo eno lepših, jesen je bila bolj kot ne zdravstveno razgibana, zima pa takšna, da si komaj zasluži ime zima. Menda bo 2010. boljša.

Blog? Ja odkar je nov (izgled mislim, ki pa bo kmalu spet drugačen) se je obiskovanje Sonate Photographice podvojilo. Bilo vas je krepko prek 280.000, skoraj ste ujeli trojko! Blog je postal zelo glasben, a hkrati ostal izletniško/planinski. Objav se je nabralo malce čez 270, med njimi kot rečeno vsega po malem, nečesa morda  preveč, a kdo bi vedel. Blog pač raste, kakor se mi vrti življenje.

Bodite zdravi!

Čuvajte mi moj/vaš planetek pa se vidimo v l.2010….

Žal posneta skozi okno dnevne sobe, kamor se že dva dni namenim večkrat, kakor ponavadi. So rekl,i da tako nagravžno kašljam, da naj kar doma ostanem, ker sicer bom pol trgovine okužil… In kaj mi potem sodelavci počenjajo? Predvsem se neizmerno zabavajo, ko mi razlagajo, da kako lepo sončno in ne boš verjel, brez vetrca je vreme na Zvohu in da je za smučat bolj tako, ker je le malo celca. Spet drugi jamrajoče in otožno pove, da gredo pa jutri na Sello Neveo, tja v zahodne Julijce malo pogledat in da bo verjetno spet ena sama jada… Celo to jih zanima, če imam kaj “ta lepe” literature (o gorah seveda) sedaj ob sebi, ko uživam v postelji.

No ja saj se bo tole suho praskanje v grlu uneslo, pa 60 stopnic bom počasi zmogel brez globoke zadihanosti in plitkih preklinjanj, pa splošna kondicija bo šla tudi na bolje, pa….

Lepo se imejte kameradki na snegu!

Še zadnji vroči dnevi minevajo in prehajajo v bežen, a lep spomin na poletje 09. Sedim ob oknu in tiho gledam v rumeneče liste bližnjega drevesa. Hladne meglice se počasi vlečejo po obronkih Jošta, sivi pokrov pa prekriva jutranjo Gorenjsko. Jesen počasi premaguje poletje…

Pregrete deske ponujajo toplo udobje. Spomini lovijo  dodatno energijo s katero bodo krepili pričakovanja novega poletja, v hladnikh mesecih, ki prihajajo.

Potok se le s težavo še ogreje.

Naj bo jesen lepa, naj traja, naj po njej pride lepa snežena zima in nato naj zopet zmaga poletje. Poletje 2010.

Današnji dan je pa očitno tisti, ko imam najhujši napad dolgčasa. “Dolpotegnjeni” filmi me ne zanimajo, vse stokrat prebrane knjige ležijo povsod po stanovanju,  vse z napisom Nikon ima na sebi prvič viden prah, ….

Po 12-ih dneh se je poškodovan gleženj končno odločil oteklini reči adijo in tako danes po 14-ih dneh noga počasi deluje človeško. Obremenjevanje gležnja je žal še prepovedano, vendar z berglami malo goljufam, tako da upam, da se počasi postavim na lastne noge, hehe.  No pa saj ni tako hudo, le v glavi je štala, ker se nekako nočem sprijaznit s tem, kar mi vsi govorijo. Namreč da bi bilo bolje, če bi si nogo zlomil, ker rehabilitacija tako raztegnjenih vezi, da zna trajati prekleto dolgo in da hkrati obstaja velika nevarnost za obnovitev poškodbe. Zunaj pa tako lepo vreme, hribi kar žarijo, macesni bodo začeli rumenet, narava se bo preoblekla v prečudovit barvni plašč, jaz pa…..

Kako pogrešam en sam “usran” sprehod….

No hkrati pa svoje jamranje takoj ugasnem, ko pomislim na tiste, ki so jim namenjena parkirna mesta z oznakami, kot so na zgornji fotografiji…

Lepo se imejte!