Že dolgo nisem nič posnel, nič kar bi bilo omembe vrednega! Hotenje po konstantnem pohajanju po naravi z aparatom okoli vratu pa je močno. In v trenutkih, ko se me zaradi pomanjkanja časa (zdravja, volje…) preproste reči zdijo zelo pomembne, takrat se zgodi velikokrat nekaj, čemur do sedaj nisem posvečal neke pozornosti.

Velikokrat, vsevečkrat grem namreč na potovanje nazaj. Nazaj nekaj mesecev, par pomladi ali pa več let. Potujem po posnetkih, ki so bili spregledani, neopaženi, skoraj da izgubljeni v množici. Prvi disk 16.000., drugi 52.000., tretji “master” disk 72.000! 72.000 trenutkov, ki bi ob samo sekundni pozornosti jemali enormnih 1200 ur ali preprosteje 50 dni celodnevne pozornosti. Norost! Zaradi količine in ne kvalitete posameznih posnetkov je čiščenje, razvrščanje, selekcioniranje, rangiranje,  enostavno misija nemogoče. Ampak hvala bogu, sem to spoznal že davno, zato me skrb za popolnoma urejen fotografski materijal ne skrbi več. Enostavno greš po časovnici nazaj in doživljaš presenečenja. Slab posnetek izpred dveh ali več let, kar naenkart po mojih trenutnih kriterijih ni več nekaj, ob čemer greš zdolgočaeno naprej, temveč te ustavi, požene vse signale nekam pod streho, kjer se z novimi znanji, vedenji in konec koncev drugačnimi pogledi ter seveda naprednejšo programsko opremo, enostavno na novo rojevajo izdelki, ob katerih začetniška rdečica na licih ni več umestna.

Nekako prihajam do spoznanja, da brisanje kakršnega koli ujetega trenutka ni smiselna, saj danes morda deluje zgrešeno, ne dovolj dobro, celo nevredno obstoja na mojem velecenjenem fotografskem zeljniku samih superlativov. Nekateri so mi večkrat polagali besede v usta, ki sem jih potem še sam širil naprej, da človek mora biti kritičen, predvsem do sebe mora biti zelo, zelo kritičen, ker le tako že sam loči zrnje od plevela. Pa v danem trenutku sama teza celo pije vodo, vendar ali sem v tistem točno določenem trenutku dejansko videl vse, kar bi naj mi fotografija lahko povedala? Sem bil zbran, sem bil sploh pri volji, me ni morda ravno takrat nekaj spravljalo iz ravnotežja? Meglena slika, slaba volja, nobene svetlobe, nič… Jajca! Občutke, ki jih imamo v trenutku ogleda fotografije v sebi, bi moral vsak kritični opazovalec znati diagnosticirati in skozi ugotovitve, bi se hitro prišlo do preprostega spoznanja, da čustva, ki v danem trenutku vladajo, izredno vplivajo na odločitev za ali proti neki fotografiji (in absolutno pri skoraj vseh odločitvah v življenju).

Kako torej gledati na fotografijo? Sam sem mnenja, da predvsem ne trenutno, enkrat in nikoli več, ter nikoli z zaključeno oceno in/ali mnenjem. Namreč stvar je večplastna, tako kot človek in njegov trenutek. Trenutek, ki je lahko svetla, barvita prihodnost ali pa meglena, mračnjaška preteklost. Predvsem pa je ujeti trenutek danes črn, jutri bel in zato si zasluži večkratni ogled, večplastne interpretacije in posledično različne  zgodbe, pač odvisne od trenutnega počutja, stanja duha, če hočete.

Zgornja fotografija je nastala, ko je prihajala Ruby, ko je meglica, prekrila barve, ptice naredila medle, stran uhajajoče, prestrašene… Spregledana, ker ni imela enačaja z mojim takratnim razpoloženjem. Na njej ni vesselja, pričakovanja in hkratnega priktitega strahu, ki ga prinaša med drugim pričakovanje poroda.

Danes je hladno, piha okoli vogalov, barv ni že dolgo na spregled. Vendar jih že dolgo pričakujemo, tako kot toploto, svetlobo in veselje, ki prihaja s pomladjo. Danes nisem najboljše volje! Nekega silnega optimizma ni v zraku, povrhu pa je za mano tudi nekaj strani branja dnevnega časopisja… Optimizem? Žal se sam od sebe ne rodi, ker potrebuje pravilen dražljaj, ne pa morbidnosti, ekscese in probleme družbe v točno tem trenutku. In nad čem ima človek, če je svoboden edino še moč? Nad izbiro dražljajev! Pozitivnost in optimizem je potrebno ustvariti v sebi in s tem posledično začno rasti pozitivni impulzi/dražljaji. Le prepoznati jih je potrebno v svoji bližini! Je to družina, prijatelji, sonce, nov brst na roži iz katere se bo rodil cvet, morda mrzel veter, ki bo spihal meglo in brezbarvnost? Kaj pa vem… Fotografija mi pomaga spoznavati tudi to. Impulze, ki so pozitivni, impulze ob katerih zažarijo stara jajca in ob katerih se zaveš, da trenutki, pa kakršni koli bili, štejejo!

Pojdite na potovanje vaših ujetih trenutkov! Morda najdete sivo, bledično reč, ena navadna stara jajca, ki ste jih spregledali …

ki bi jo najrajši pozabil! Smučal? Tako malo, da sploh ne šteje. Tekel na smučeh? Isti odgovor. Hodil po osončenih gorah? Spet isti odgovor. Kakorkoli užival na snegu? Še zadnjič, isti odgovor. Preklel cesto in njih vzdrževalce? O to pa to. To sem pa dostikrat počel letošnjo zimo. Pa veliko sem ležal v postelji in na kavču. Saj ko gre hudič srat, gre menda na kup, heheh. Najprej noga, potem rama, vmes par grip in prehladov in zima je skoraj mimo.

Jeremija, Jeremija! Jah kaj čmo, jamrat je treba, da je okolica zadovoljna…

Aja, prešni teden, ko so bile po Gorenjskem počitnice in smo si očki in mamice jemali dopuste v službah, smo se imeli pa sploh fino. Od silnih načrtov, vzpodbujenih od silnega snega po hribih in dolinah, smo pristali najprej na zdravljenje otročadi, ki je veselo kašljala in smrkala in ker smo imeli ravno izkušnje, smo si pa rekli: “Pa dajmo zbolet še mi!” In tako se je s sredo začelo rahlo praskljanje po grlu, ki je prešlo v eno tako prav veselo zimsko radost, katere posledica je zopet eno navdušujoče prekladanje iz postelje na kavč in obratno. Hiconcil, čaj, sadje, ležanje, med, sadje, hiconcil, spanje, sadje, … in tako naprej. Žur!

Aja zima se počasi poslavlja, vsaj blatna trava, ki jo gledam skozi okno, kaže na to. Lara je že ugotovila, da zvončki rastejo po hostah in travnikih okoli blokov. Sonce se skozi steklo že prav lepo čuti in zunaj je spet celo 10 stopinj nad ničlo. No ja, zime še ni konec, le pomlad zaenkrat še “fejka” porodne krče.

Edino kar se je posnelo od dopustniško-hribovskih načrtov, je pa tole!

Februar je mesec ko je pri nas norišnica. Pet ljudi povezanih v družino praznuje, se stara, …

Med njimi izstopa pa seveda ona, moj deklič! Samosvoja, trmasta, jezikava, odgovarja in sika, ko ji kaj ni všeč, mali egoistek, ko to zahteva situacija, predvsem pa nežna, prenaivna in absolutno cukrasta. Starši seveda za lastne otroke verjetno mislimo itak vse naj naj, čeprav ko so skupaj vidiš, da so kot noč in dan. Svet odraslih jih vodi, vzgaja, kaže pot in daje zgled. Dostikrat si mislim: ŽAL! Tako kot sem mnenja, da mariskdo ne bi smel imeti živali, tako sem vedno bolj prepričan, da marsikdo ne bi smel imeti otrok.

Huh, kam sem zajadral…

Ona, Lara šteje in tista mala Ruby, ki ji sledi šteje in seveda Nati, ki vse nas prenaša, kadar imamo tiste minus trenutke. Zato me za svet okoli mene vse manj briga.

MI in naše drobnarije štejemo!

PS. Da zajadram povsem v levo: tole pišem že več kot eno uro, brišem, pišem in spet brišem. Poln tečnobe, lajam na vse, grizem, zato en nasvet, ki se ga bomo pri nas držali vse bolj in bolj:

Ugasnite televizorje, namesto časopisov berite knjige! Izginili bodo Pahorji, Janše, Baričeviči, Kresalove, EMA, gospodarske krize, finančni zlomi, prometne nesreče…. Tam zunaj je po medijih sodeč norišnica. Pa ni! Le 90% ljudi ne ve kaj bi sama s sabo, pa se gredo kljub temu življenje…. Antrax pomirja, globoko ga vdihnite!

Danes dopoldan se je začelo naglas govoriti o tem, kar sem sam razmišljal že zelo dolgo. ZSFB kot smo si ga na začetku zamislili in ga je Miha Rekar udejanil, ter ves projekt vzdževal je očitno prerasel zmožnosti enega človeka. Žal je zadeva očitno ušla kontroli (če je slednje sploh še kaj bilo) saj se je med približno 200 blogov, kolikor jih je včlanjenih v ZSFB, včlanilo tudi marsikaj takega, kar se ne zasluži niti imena blog, kaj šele fotografski.

Med poplavo dnevnih objav, ki jih takšna množica blogerjev sproducira, se je žal vse prevečkrat videlo, da so objave same sebi namen. Kdo bo gledal 8 zaporednih objav enega avtorja, ki se je odločil, da bo pač spisek objav za ta dan njegov. O kvaliteti objav ne bom sodil, zahvalil se bom le tistim, ki so mi pomagali fotografsko rasti, ki so mi odprli pogled v njihova življenja, hobije, fotografijo. ZSFB mi je dal celo nekaj prijateljev in slednje mislim da je dejansko največ vredno. Zato še zadnjič;  Miha hvala za ves tvoj trud, tisti blogerji, ki so mi pa všeč so pa itak na vsakodnevnem programu ogledov….

Od danes namreč  blog Sonata Photographica ni več član ZSFB-ja, hkrati pa upam, da se morda zgodi na tem področju kaj novega.

Marjeta Keršič Svetel avtorica legendarnih TV oddaj Gore in ljudje, danes pa gonilna sila pri boju za ohranjanje naravne in kulturne dediščine pri nas, se v članku sprašuje kje je država izgubila glavo. Sam sem jo srečal nedolgo nazaj, ko sva razglabljala o posegih na planini Dolga njiva pod Košuto in kjer mi je z nekaj nasveti pomagala pri nadaljnih ukrepih, žal pa predvsem odprla oči, da sam posameznik in celo razna združenja, nimajo skoraj da nikakršne moči pri boju s kapitalom in uradniki. Članek povzemam zgolj zaradi širjenja zavesti, da moramo pri poizkusih države in njenih lahko “prepričljivih” (verjetno z €) uradnikov, ter seveda interesov kapitala, reči: “DOVOLJ JE BILO!”

Kdo naj upravlja zavarovano območje?