SONATA PHOTOGRAPHICA

Objave si sledijo vsebolj poredko. Resda je eno od glavnih opravičil vroče poletje, čas ko se še tako zagrizenim sname veriga in enostavno obležijo v senci, je eno od krutih dejstev, da se mi enostavno več ne da. Morda je to spet le trenutna blogerska kriza (karkoli že to pomeni) ampak glede na poznavanje sebe, se mi zdi, da bo tole postalo trajna “bolezen”. Izlivanje sebe na blog je pri Juretu potekalo še kako intenzivno, saj je v vseh teh nekaj letih spisal točno 818 objav (s to, ki jo ravno berete), kar je bralstvo (in tule en res velih HVALA vsem) nagradilo s preko 3800 komentarji. Koliko vas je vseh skupaj je postala le še približna ocena, saj sem vmes menjal tako blog, kakor tudi statiskiko, ampak brez pretiravanja se lahko (še enkrat) zahvalim vsaj 800.000, ja osemstotisoč ljudem, ki je svoje oči za trenutek usmerilo k meni. Gorske ture, družinski izleti, fotografija na tisoč in en način, vsega tega je na blogu toliko, da mi je velikrat večerna zabava prebiranje lastnih objav iz preteklosti. Teksta je toliko, da bi lahko spisal kar pošteno veliko knjigo, ki bi jo sicer težko, krasilo ogromno lepe muzike, ki sem jo ravno tako pridno lepil na svoj blog. S tem seveda izdal glasbeni okus a hkrati mnoge navdušil za marsikaj… In tu je še 3.585 fotografij (to pravi wordpress statistika za zadnje 3 leta). Kaj naj rečem o njih? Jaz nič, ker ste vse in še več povedali vi…

Morda se kruto  sliši, ampak bloga nekako ne rabim več. Ni mi več ena od dnevnih stalnic, število obiskovalcev, ki je rado bralo mi ni več motivacija, konec, koncev se nerad ponavljam in zato menim, da nimam niti kaj dosti novega za povedat. Fotografije pa kot fotografije; nekaterim nepojmljivo lepe, drugim spet povprečen kič, tretjim razlog za zavist in nekaterim celo neuspelo matranje nekega kao fotografa. Kritik resda ni bilo veliko, a vseeno se zavedam svojega fotografskega dometa.

In ker bom svojim fotografskim sanjam sledil še naprej, se bo na spletu upam da kmalu (dela se že zelo dolgo, pa mi vedno nekaj ni všeč) zasvetila nova fotografsko usmerjena spletna stran, sem ter tja bo na blog še vedno priletela objava, le da ne več vsak dan, vsak teden, vsak mesec…

Ko bo, pač bo…. Ni tole slovo, če se je kdo razveselil, heheh.

Nestrpno čakam dopust, ko bo čas le za družino in pa seveda dokončno odločitev kam, kako naprej… Tole spodaj pa je trenutna ideja, kako bo izgledalo vse skupaj v bodoče. (In ja tudi muzika, bo gor, hahah. Seveda se bo dalo ugasnit, ker nekatere menda to hudo moti)

Uživajte poletje še naprej!

06-eva-instrumental

To je tista prej omenjena muzika  :-)

Vračanje v Paklenico se dogaja vsakodnevno, saj vsakič, ko prižgem računalnik oko zavije v mapo, kjer so skrite njene lepote.

Bliža se nedelja, ko se mi bo verjetno uresničila še ena velika želja, kar se tiče plezanja. Če sem bil najprej navdušen nad plezanjem v urejenih plezališčih, in mi je glavo odpihnila prva dolga večraztežajna smer v Paklenici, mi v mislih odzvanjajo prebrani glasovi prvih alpinistov, ki so se letovali slovenskih sten. Ob moji planinsko-pohodniški dejavnosti je velik del časa pripadal tudi branju vseh mogočih knjig o prvih alpinistih, raziskovalcih, botanikih, ki so se klatili po takšnih ali drugačnih skalah.  Kolikokrat mi sedaj pride v spomin Himalajc, profesor zemljepisa na trgovski šoli, ki nam je bil takrat smešen patron, ker je v službo z Jesenic hodil s kolesom (ja leta 1986 do 89 so še obstajali takšni ljudje), za tem nadimkom pa se je skrival nihče drug kot RADO KOČEVAR, legenda slovesnkega plezanja.

Takrat v srednji šoli so mi bili hribi deveta briga in zgodb o Himalajcu (žal Himalaje ni nikoli videl, pa si je še kako zaslužil biti prvi med prvimi) nisem poznal, pa še leta so bila taka, da nekega spoštovanja ni bilo do nikogar, kaj šele do strogega profesorja. Danes po vsem prebranem in videnem ( na RTV SLO je bil pred dnevi na ogled čudovit dokumentarec o njegovih fantastičnih uspehih), ko se zaveš, da je v tistih hudih časih po vojni, v totalnem pomanjkanju obstajala skupina mladih ljudi, ki so nadaljevali tisto, kar stara garda (Čop, Jesihova, Debeljakova, Deržaj, Potočnik, …. in še cela množica drugih) predvojnih plezalcev nikakor ni zmogla. Namreč dvigniti težave v skali v zgornjo 6. stopnjo, Rado pa je bil gonilna sila te skupine ( Ciril Debeljak - Cic, France Zupan, Sandi in Danica Blažina, ter mnogi drugi), ki je  bila  tik pred tem, da dobi vozovnico za Himalajo, a žal so obstali nekje vmes med slovenskimi Alpami in najvišjimi vrhovi sveta. In tudi sam bi obstal nekje na markiranih planinskih poteh, če…

No gremo nazaj k manj pomebnim rečem, hehe. Plezati po stopinjah legendarnih plezalcev izpred 50 in več let, so bile kot rečeno zame čiste sanje, nekaj tako oddaljenega kot Himalaja. Kot pravovernemu “šodrarju”, največkrat v družbi s samim seboj, mi je bilo jasno, da nikoli ne bom stopil v svet strmih prepadov, saj za tja potrebuješ ob drugačni opremi, predvsem drugačen pristop. Predvsem pa prijatelje, izkušene alpiniste, plezalce, ki so se pripravljeni na štrik  navezat s takšnim patronom, kot sem jaz.

In navdušenje nad pričakovanji je tolikšno, da komaj čakam soboto, ko se bodo po celodnevni službi, štiri sence sopeč dvigale iz zatrepa Kamniške Bistrice proti bivaku pod Skuto, kjer se bo prespalo. Južni raz je smer, ki sta jo leta 1932 prva splezala Modec in Režek, če bo šlo pa vse prav, jo grem pa pošlatat celo jaz. In potem kar se mene tiče lahko s skaljarjenjem neham, hehe.

Pa še nekaj slikic za nazaj:

Svet navpičnih sten, kjer se nikoli nisem videl!

Samo en kratek dopust pa je vse spremenil. Doživeti plezanje na varen način, v navezi z Dejanom je udejanilo sanje, ki sedaj to niso več. So le še stopnja na poti k novim…

PS. Tukaj pa povezava do FILMA.

Kje so? Ni jih ob 6h, ob 11h sploh ne, popoldan oprezam že med vožnjo domov, proti večeru, ob 20h….  Vprašam gospoda, ki vsakodnevno sprehaja svojo kosmato zver, če jih kaj vidi. Pa se le nasmehne in odgovori z vprašanjem:” Kaj jih niste gledali, ko je decembra in januarja pokalo?”. Očitno že ve kdo je v hosti, ko zagleda moj avto ob cesti.

In res! Vseh tistih srn in srnjakov, ki so se lani pasli na travnikih, kjer najraje “ordiniram” ni na spregled od takrat, ko sem skrit v hosti opazoval mimohod lovcev razpotegnjenih v liniji, prečesavajoč travnike in gozdove.. Prijatelj, ki je predvsem fotograf in šele nato lovec mi vsakokrat pripoveduje neverjetne zgodbe o Zavodu za gozdove RS, kjer se določajo kvote za odstrel po “strokovnih” kriterijih, ob katerih so zgroženi celo sami lovci, reda tisti, ki jih ne zanima le pokanje s flinto in posledično zaslužkarstvo.

Tam kjer so bili še lani videni tropi srn, se danes opazi le kakšno preplašeno čapljo.

Po vseh letih druženja z naravo, ljudmi, ki imajo podobna razmišljanja, znanci med lovci, kolegi ki delajo v ustanovah kot sta Zavod za gozdove, TNP, članstvu v okoljevarstvenih organizacijah, mi ni in ni jasno, kaj hudiča bo v tej zaplankani državi potrebno doživet, da se bo kaj spremenilo na bolje. Je to res vsak posameznik, ki mora o teh vprašanjih z notranjo inventuro, priti do lastnih spoznanj in premagati ego v korist zanamcev, ki jim bo narava dana v upravljanje za nadaljne rodove. Kdaj  in kaj je tisto, kar nas bo ustavilo, streznilo? Mora, karikirano povedano puška počit nazaj proti nam? Oborožimo gozdove z medvedi, volkovi, levi, hijenami, ljudem pa prepustimo kamne in rogovile? Bo morala res narava sama ukrepat in nas zbrisat z obličja Zemlje, zato, da bo tehtnica spet uravnotežena? Očitno res, saj “jamranja” ljudi, ki imajo vzvode, da nič ne morejo (TNP, LZS, ZGS), hkrati pa imajo škarje in platno v svojih rokah, predvsem pa veliko bazo strokovnjakov, ki točno vedo kaj in kako, enostavno nimajo opravičila. Kdaj se bodo ti državni uradniki postavili pokonci in pred vlado začeli metat granitne kocke? Če ne prej takrat, ko jim bodo iz Ljubljane javili, da ne bo nič z regresom, dodatki, …

Do takrat pa bodo veselo pisali poročila, pritožbe, odloke, osnutke zakonov, analize o škodljivosti tega in onega, se hudovali na Facebooku, blogih, …

Kje so!!!

… in kar je še podobnih neumnosti je bila v preteklosti domena zrelih, odraslih oseb, največkrat zaljubljencev v naravo in z njo povezano samoto. Zaradi slednjega sem v skale začel lazit tudi sam. Danes to počnem s sodelavci, prijatelji in seveda tudi z družino. Začetna leta družinskega vandranja so bila posvečena le nama z Natalijo (huh kako pogrešam to obdobje), otroci pa so najino samotarsko hribolazenje najprej povsem prekinili in kasneje omejili na kratke turce ali pa smo šli enostavno na neko enostavno dosegljivo vzpetino vsi skupaj.

Lara je bila prav poseben tič. Od 18. meseca je hodila in hodila, da jo je bilo veselje gledat. Kofce, Šija, Kriška gora, Jošt, Jakob so kuclji v bližini Kranja, kjer je smrkolinček nabiral svoje prve kilometre na gor. Kasneje pa smo jo jemali na vse daljše izlete. Slemenova špica, Križki podi, Mrežce, Golica, Storžič…

Sedaj smo štirje in najmlajša Ruby kaže podobne znake navdušenja, resnici na ljubo malo manjše, je pa “cepljena”  v drugo smer! Strahu ima ta otrok krepko manj vgrajenega kot Lara, ki je že od malih nog ena zelo previdna deklica in če se za neko reč odloči, da je prehudo, ga ni boga, ki bi jo prestavil.

In tu končno prehajam na bistvo tega pisanja. Namreč velikokrat sem že gledal objokane otroke, ki jih starši rinejo v šport, glasbo, dejavnosti, ki so ljube dejansko njim, otrok pa je sredstvo za izživljanje lastnih (največkrat neuresničenih) sanj.

Sam se velikokrat sprašujem do kam forsirati in kje reči dovolj! To da hodimo v hribe, naravo je pač naš način preživljanja časa. Otroka s tem nimata problemov, le sem pa tja jima že na sami turi pade motivacija, kjer pa je naša starševska obveza, da jo tako ali drugače najdemo v igri, pesmi, skromnem nagrajevanju ali čem tretjem. Povsem drugače pa gledam na motiviranje v dejavnost kot je plezanje. Sam sem začel z njim zelo pozno in z Natalijo v tem našla neizmeren užitek. Kaj pa tamali dve? Lara je čez zimo parkrat obiskala tečaj plezanja, kjer se je imela fino, dokler je “trener” (al kako naj ji rečem) držal svoje želje na uzdi. Ko pa je želel za Laro v nekem momentu preveč, je bilo konec. Forsiranje otrok v tekmovanja in skozi športne dejavnosti v vrtcih in šolah iskati le vrhunske tekmovalce je milo rečeno poden od podna. Lara je hotela le plezat in nič več. Kakšne tekme neki!!?? In danes pleza le še z nama.

Ko ima dovolj ima dovolj! Ni trmasta, ni vztrajna, ne zna trpet, noče prenašat bolečine!! In kaj je tu narobe?? Pa hudiča saj je otrok!!! In isto seveda velja za Ruby, čeprav je karakterno popolnoma drug človeček.

Morda zato ne bosta državni prvakinji v pionirski kategoriji, bosta pa morda v življenju splezali na hrib (ne dobesedno), kjer meni ostanejo le knjige, fotografije in domišljija, ne pa moje neuresničene sanje.

Postanek na počivališču Barje pred popoldanskim predavanjem, je za posledico pustil tole razmišljanje o golfu. Zakaj golfu? Ker streljaj od tam vidiš lepo zelenico, urejeno kot se spodobi in na njej pomladanske navdušence, ki udrihajo po žogici, nakar sledi sprehod za  njo. Spomnil sem se brezštevilnih prepirov zaslužkarjev z zemljišči, investitorji, ki želijo plemenititi svoj kapital, preprodajalce vseh sort in pa naravovarstvenikov, kadar so se v Sloveniji odločili graditi igrišče za golf. Zadevščina je namreč zelo sporna, saj kmetu za ničvredno degradirano zemljišče ni težko prodati zemlje, ki jo investitorji navidezno bogato plačujejo. Sam nimam niti problema z izgradnjo igrišč, ampak ne na način, kot v medijih svoje početje zagovarjajo investitorji in izvajalci gradenj. No sedaj so se naučili vsaj nečesa, namreč graditi potiho, da je oko javnosti čim dlje.   Smlednik je vasica, kjer lahko zavijete proti Tacnu in kjer so v času nepremičninske norosti, šli gradit naselje hiš, čez čas pa še golf igrišče. O slednjem v javnosti nisem zasledil niti ene novičke, za razliko od nameravane gradnje igrišča na obali ob  neposredni bližini Sečoveljskih solin, kjer je nastal pravi mali halo.

Zakaj je gradnja igrišč sporna, saj konec koncev okolica je urejena, v mlakah raste vodno cvetje, nasajenih je cel kup lepih grmovnic ali dreves, enostavno povedano vse je super krasno na pogled. Zato ker se je za rast golfarskih zelenic nujno potrebno oskrbeti z enormnimi količinami vode, predvsem pa s čudežnimi (beri spornimi) preparati, ki iz trave delajo čudeže. Raste namreč ta trava nenormalno hitro in gosto (gre za travo, ki z nami poznanimi vrstami na travnikih nima ene same veze, razen da je zelena). Oskrbovalci zagotavljajo, da v zvarkih ni nič spornega, saj imajo cel kup deklaracij, testov in ne vem še česa, kar dokazuje njihov prav, vendar korporativni “golazni” Jure že dolgo ne verjame nič.  Tast, ki ima še mesec do upokojitve, je zaposlen na enem od slovenskih igrišč kot vzdževalec in zato lahko iz prve roke povem, da so zadevščine na papirju dejasnko povsem čiste, ampak dejstva v naravi se ne da prikriti. A žal ko igrišče stoji, poti nazaj ni več.

Sam imam recimo da pogojno dobro mnenje le o enem od slovenskih igrišč in to je to na fotografijah, saj je nastalo na izredno degradiranem zemljišču (smetišče), žal imam pomisleke le zaradi bližine barja, ki je že samo po sebi izredno občutljiv ekosistem. Vodo, ki se preceja skozi zemljo v podtalnico s seboj nalaga vse tiste hektolitre (Ko se pripeljejo dostavni šleperji z gnojilom za travo, je kaj videti!) gnojila, ki kakorkoli na koncu svoj krog zaključi v meni, tebi, tistem, onem, vas, nas ….

Golf je menda zelo taktična igra, ampak ko bo na svetu udarila prva vojna za vodo, bo imela taktika povsem drugačen pomen in rezultat… In kot pravi g. Anton Komat (vsega spoštovanja vreden gospod in čudovit sogovornik v temah, ki se dotikajo ohranjanja čiste narave) vojne za vodo niso tako oddaljena utopija!!!