SONATA PHOTOGRAPHICA

Popoldanski izlet k spominom, bi lahko rekel današnjemu sprehodu. Kosorep se imenuje del kanjona reke Kokre, kjer se že desetletja kranjska mularija hodi hladit, sploh kadar je bazen malce drag špas za vsak dan. No predvsem se hodi tja noret,  ker se na bazenih ne sme. Pa še kakšna traparija se lahko ušpiči, brez da bi ti težila generacija, ki ni bila nič boljša.

Kot bi se film zavrtel za 25, 30 let nazaj…

Skala kjer sem sam zaključil svojo skakalno kariero (pretres možganov, …) še vedno stoji.

Še vedno ima svoje junake, ki si dvigujejo ego z zelo pomembnimi dosežki, heheh.

A kaj bi moraliziral, vse bi naredil enako, kakor takrat. Vse za prijatelje in …

…in par pečenih hrenovk, ki so pobegnile iz domačega hladilnika ali pa so dobile noge v Mercatorju.

Robinzonska poletja, ko starši cele dneve niso vedeli kje smo, kaj delamo. Danes pa otroke vodimo za rokce po igralih, da slučajno nebi kateri umazal novih čeveljcev…

Predvsem pa smo sem hodili zaradi tega! Junačit se, uživat v nepopisno uživaškem občutku letenja s police, smreke, ki raste poleg tolmuna ali pa s skal sredi toka divje Kokre.

Danes je imela voda nekje 13 stopinj, a sredi avgusta jih nima nič kaj dosti več. 17 do 19 in to je to!

Bil je to čas sramežljivih pogledov k deklicam, odraslosti ob prvem cigaretu in junaškem tuljenju ob prvi popiti steklenici piva…

Vse generacije so tukaj puščale svoje sledi, nekatere zgodbe so z dodatki domišlije zrasle do neba, skakali smo s 30 in več metrov, hahaha. In vedno se je šepetalo o tistih, ki jim je Kosorep pustil posledice. Invalidski voziček, odprta rana ob dotiku s pločevino v globini tolmuna, zlomljene roke, obuškane glave, vse to so rane mladih junakov Kosorepa.

A kot rečeno, vredno je bilo in vse bi ponovili…

Lepo je bilo zopet videti Kokro,lepo, čisto in tiste lumpe ob njej, ki bodo tam preživeli še eno poletje polno krasnih dogodivščin.

PS. Me je en vprašal, kaj pa če bosta ta mali dve tudi hodili na Kosorep? Hehehe… sem se nasmehnil in si mislil svoje. Jep lumpje smo tja hodili tudi pred 25, 30 leti…

V eni od prejšnih objav, sem omenil, da imam kanjone Paklenice v resnično peklenskem spominu. Bil je vroč avgust, pravega dežja že nekaj mesecev od nikjer, trava rjavo ožgana, oguljeno drevje kot iz starih western filmov. Nič čudnega da so desetletje filmarji hodili v to pokrajino snemat Winetouja.

Tokrat pa sta nas kanjona dočakala v pomladanski eksploziji zelene barve in neštetih barvitih odtenkov, ki so se bohotili s cvetja…

Nekaj vam jih pokažem:

Na vrhu golega skalnega stožca, kjer se neha nekaj plezalnih smeri, nas pozdravi ta prečudovit šopek.

Gozdne poljane polne ciklamnih preprog.

Ne le v gozdu, povsod so…

Iz niča zmagovalno bije zelena!

In ko že misliš, da ti bo mrak, ki oznanja konec dneva ukradel barve…

… se svetloba poslovi v fantastičnem zaključku dneva!

Po 7-ih letih zopet “Pakla”! Takrat v hotelu, z družinico (Lara je imela dobro leto in pol), brez plezalskih ambicij, brez neke foto oprme…

Tokrat pa “Velika družba”! Dve družini, 8 osebkov, poln kufer plezalske in fotografske robe, tako da je bilokaj za počet!

Tokrat le na brzino en izborček, sledi pa detajlno poročilo…  

Skupni sprehodi po čudovitem NP Paklenica.

Samotna raziskovanja Male Paklenice!

Jutranja strašenja ptičev z Nikonovo 400mm “beštijo”.

Strmi dostopi!

Še strmejša plezarija.

Utrujajoči a hkrati navdušujoči izstopi iz plezalnih smeri.

Veselice ob družinskem plezanju.

In še nekaj je bilo vsaj zame novo. ZELENA Paklenica! Namreč v spominu sem jo imel ožgano, peklensko vročo, avgustovsko pač.

Vse to in še več je bil ta kratek teden v Pakli in kot rečeno več sledi kmalu…

Dogovorjeni sestanek je malce zamujal, sem pa kar sam “španciral” po lepo urejeni okolici gradu v Polhovem gradcu. Grad je eden od lepše urejenih in popolnoma ohranjenih slovenskih gradov, v katerem se danes nahajajo Muzej pošte in telekomunikacij, poročna dvorana in občinska uprava. Grad ima zelo lepo urejen vrt, pred katerim stoji čudovit Neptunov vodnjak s štirimi nimfami, v samem parku pa kraljuje impozantna lipa. Lep sončen dan je kar klical po sprehodu po malem parku ali pa zgolj posedanju in martinčaknju.

Lipa je ena tistih, ki so jih v daljni preteklosti sadili tako, da so v krog postavili največkrat 7 sadik lipe, počakali 200-300 let in eto ti čudo od enega ogromnega drevesa.

Kot rečeno se pred parkom nahaja Neptunov vodnjak, meni prav lep izdelek.

Ena od Neptunovih nimf.

V parku je bil prav poseben dan. Pomladansko umito nebo, topli sončni žarki, hladnejši vetrc je opozarjal, da zima še ni pozabljena, petje ptic, … En prav lep spokojen dan, ko bi v parku kar sedel in sedel in delal popolnoma nič. Očitno so zato tam rade mlade mamice z vozički in druge, ki na to še čakajo.

Kakorkoli, v ta konec Slovenije, ki je od Ljubljane oddaljen  le 15-20 minut, bo treba še kdaj pokukat, saj mi je bolj kot ne čista španska vas. Ampak po tem kar sem na hitro videl, bo tule pohajkovat eno samo veselje za potepuško dušo.

Lep idiličen dan, sonce, prijetne temperature…

Brezštevilne čudovite barve…

Red in urejenost!

Naenkrat vse prekrije tema, hlad in groza!!!

Napad je silovit in nenaden…

Kričanje, beg…. Vse brez uspeha!

Nato tišino na trenutke prekine le še lomljenje kosti in glasno prežvekovanje…

Ostane le še spomin…

Nakar se zbudimo, pojemo zajtrk ter se odpravimo na izlet v Arboretum. Tam pa nepopisna gneča, mraz ko piha in prijetno toplo v zavetrju.

Raziskujemo po parku, igrala so žal hladna in mokra, zato se gremo pogret v prijetno topel rastinjak, kjer si počasi ogledujemo razstavljene orhideje…

DEJAVU???

Morda!