SONATA PHOTOGRAPHICA

Dobri ljudje, namreč! In še nekaj neverjetnega (niti ne tako neverjetnega, če si realen) obstaja: tako “nikakva” Nikon leča, da kaj takšnega pa še ne! Imel na testu en objektivček, ki bi ga človek nosil v hribe, pa se je izkazal tako hudo negativno, da javno sploh ne bom omenjal modela.

Gremo nazaj k dobrim ljudem. Sva šla oni dan z Laro razmigat noge in se znajdeva v vasi Gozd nad Golnikom (ne nad Kamnikom), od koder se gre ponavadi na Kriško goro ali pa Tolsti vrh.

Začetno nerganje se spremeni v dirko od klopce do klopce, saj vas ob standardni poti na Kriško, čakajo 4 lepe “počivavškove” postaje, kjer si lahko oddahnete. Ker ima vsaka svoje ime, ker so lepo narejene in ker so punce ena zelo radovedna žival, je bil tempo prav zanimiv.

Še par korakov nazaj neznosno utrujena in potrebna vsaj nujne medicinske pomoči…

Da pa je hoja množic lahko koristna, poskrbi tale napis, par “klafter” bukovih polen in človeška tekmovalnost. Zadnjih 100 višinskih metrov (približno) si namreč lahko na rami oprtate dve (ali pa eno, no…)  metrski poleni in se spopadete s strmino dodatno otovorjeni.

Koča je v poletni sezoni ob koncih tedna nenormalno oblegana, ampak v ponedeljek pa sva na celi krožni poti srečala le štiri planince in enega simpatičnega labija. Joj, kako bi pisal o razgledih, občutkih, … pa me ta prekleti objektiv tako jezi, saj ob vsaki sliki vidim to Nikonovo skrpucalo. Da smo si najsnem:slike so obdelane, da kar boli, pa so še vedno neostre, nepravih barv, vse do zadnje obrezane zaradi vinjetiranja…

In sedaj končno o dobrih ljudeh! Že malo pod vrhom Laro napade huda lakota, denarnica pa v dolini. Kaj pa sedaj? Zaskrbljeno gleda, ko ji razložim, da bova v koči lepo prosila za kos kruha, pa bo. Več kot ne, nama ne morejo reči. In gospa, ki je že zgodaj pridno brkljala po kuhinji, ob prepričljivih, žalostno zročih Larinih očescih ne more, da bi odrekla simpatični prošnji. Odreže konkretno kajlo, namaže še maslo in med in Lara je v devetih nebesih. Za dodatno vzhičenost pa poskrbi še jabolčni zavitek, ki mu nikakor ne moreš reči ne. En velik HVALA in spoznanje, da so na svetu še normalni ljudje, nama polepša jutro in dan.

Pokličeva še mami v službo, da ji takoj poveva kako lepo se imava …

Previdno sva oddrvela v dolino in bolj za šalo kot zares, razmišljala o takojšnem povratku na vrh, plačat račun…

Imamo pa zato vsaj rešene načrte za nedeljski družinski izlet! Po račun na Kriško!

Obisk Krnskega jezera iz Lepene, je bil v pripravi zelo, zelo dolgo časa in po videnem sem imel kar nekaj dvomov, kam ga umestiti. Je to izlet ali obisk gora? Dvom je nastal zaradi res enostavnega dostopa, ki nima nikakršnih orientacijskih zank in ker ga dejansko lahko obiščete z malim otrokom ali pa ko boste v jeseni življenja hoteli še zadnjič zreti v nepopisno lepoto gorske  narave. V neposredni bližini se v sencah smrek in macesnov skriva tudi prijetna planinska koča, ter planina Duplje, kjer pa se lahko do sitega napokate kislega mleka in žgancev.

Veselica se začne za Gorenjce že na Vršiču, saj imamo pogled v Trento verjetno vsi do zadnjega za nekaj lepšega. Ko pa se zalesketa še modrozelena Soča, je pa sreča itak popolna. Sicer malce dolga vožnja, se konča v Lepeni pri domu Klementa Juga (o njem si pa le kaj preberite), kjer na noge navlecite gojzarje, tisti s dobro kondicijo in zdravimi gležnji pa lahko celo kaj manj robatega.

Pot iz Lepene gor, je namreč dobra stara mulatjera iz obdobja I. sv. vojne, ki je v še prav dobrem stanju, hkrati pa je vir mnogih razmišljanj o tedanjem času, trpljenju, nesmislu, ubogih fantih in vse to v primerjavi z današnjim razvajenim, s polno ritjo naphanim človekom resnično lahko postane navdih za kako osebno preobrazbo.

Položna pot se vije cel čas v senci, tako da je kljub vročemu poletju prav prijetno sveža, če seveda pot zastavite dovolj zgodaj.

Pri zgornji postaji tovorne žičnice se “ovinkarjenje” neha in iz položne klančine preidemo v popolno horizontalo, hehe. Pot gre od tu le še po ravnem in malo na dol.

Ne verjamete? Eto to je to.

Na pol poti do koče (od zgornje postaje seveda) vas pričaka še zanimiv merilni steber, saj na njem lahko preverite do kam je segala snežna oddeja v mesecu aprilu. Letošnja je merila 160, rekordna lanska pa enormnih 350cm.

Zgodnje jutro in senca sta poskrbeli še za mokro čiščenje čevljev v rosni travi, …

Že po nekaj minutah pa je svojo moč razkazovalo gorsko sonce. Prijeten hlad je zamenjala prav luštna toplota.

… je bilo pa zato prijetno ohlajevanje, prav dobrodošlo za veliki finale poti. Do tu se z zelo povprečno kondicijo pride v slabih dveh urah.

Pot lahko nadaljujete naprej proti Krnu, za kar bosta potrebni še dobri dve uri gor in pol ure manj dol.

Ampak brez slabe vesti, se lahko počite na plažo in uživate zasluženi gorski mir (če ga seveda ne motijo občutno preglasni slovenceljni, ki morajo povsod kazati svojo nadutost).

Nazaj grede še skok do planinske koče na tekočinsko osvežitev in nato počasi proti dolini.

Seveda nazaj v Lepeno!

In malce naprej še k Soči, preverit temperaturo vode….

Med tednom zna bitita izlet verjetno še lepši, saj upam, da vam uspe ob jezeru uživat še kako stopnjo bolje, kot nama z Natalijo, ki nama hrupno “pametovanje” naših vrlih planincev, nikakor ni pasalo. Še pregovorno glasni in menda zoprni (kar je hudo daleč od resnice) Čehi so bili kar nejevoljni ob … Mah gremo dalje, lepo je bilo!

…not pa pade ena muha,

pastirc pa prau, juhej, juhej

take žgance sama jej.

Pa smo šli končno vsi štirje u planine, tako kot se spodobi. Peš, z nahrbtniki, brez otroških pomagal, hehe. Rubyjin krstni samostojni podvig je torej pripadel planini Korošici, pod razgledno Košutico, ki kaže lepo ošiljeno podobo proti Ljubelju. Sem gor smo šli v vseh letih že velikokrat, saj je pot (lovska v kombinaciji z graničarsko) res lepo speljana. Nič strma, v glavnem v senci, le na previdnost ne smemo pozabiti, saj na kar nekaj delih poti, neroden korak, pomeni kotaljenje po hudo stmem bregu. Torej še enkrat: padec ni opcija, zato previdnost na 100%. Otrok star še ne tri leta, za celo pot navzgor porabi slabi dve urci, normalne hoje z vsemi postanki (počivam, pijem, jem bombone, gledam mravljice, iščem škrate, štejem storžke, pojem pesmico, ali pa zgolj zezam mamico).

Parkirišče je obljubljalo “pestro” dogajanje na planini.Prosta parkirišča so bila le še dol pri Korenu, ostalo (zadnji ovinek pred mejo, parkirišče na sliki, ..) je bilo polno pločevine.

Autan inPiz Biun na kožo, čepice v nahrbtnik, čevlje zavezat in hop v hrib.

Ruby presenetljivo hodi. Resda zato potrebuje enormne količine motivacijskih trikov, ampak tempo je pa neverjeten.

Da ne “zatolčemo” motivacije Lari, je hvale deležna tudi ona, saj potem prav ponosno skaklja ob mlajši sestrici in ji razlaga kako in kaj.

Pot pa kot rečeno, ena sama milina. Lovci že vedo kako se stvarem streže, da se ne zadihaš preveč.

Izstop iz gozda, pomeni čepice na glavo!

Od tu naprej hodimo po ravni poti vse do pastirske koče. Vmes dotočimo svežo, hladno vodo, prečkamo par hudournih grap (kadar močno lije seveda), kjer se lahko starejšim otrokom razložijo prve skrivnosti geologije.

Idilične razglede zmoti ušesa parajoče dretje, jok in stok, …..

Krvavo koleno, odrgnjene dlani! Padec zbriše nasmeh in dobro voljo. “Lala, a tece kli?” se sliši iz ozadja, kjer Ruby vztrajno raca proti svojemu težko pričakovanemu cilju. Na plinini jo menda v kočici čaka Kekec. Kdor ve za njeno obsedenost s Kekcem bo razumel, kaj jo je gnalo.

In res, mimo krav drvimo z malce prestrašenimi očmi (je krava hudo veliiiika žvau), in takoj gledat kje je Kekec.

Kekca ni, je pa malo postarana Mojca v koči.  Kuha da jo je veselje gledat. Ni zastonj planšarija ena izmed najpopularnejših v Karavankah.

Kako imamo lahko tako različne otroke, hahaha. Lara takšno skledo kislega mleka sklesti, preden rečeš dober tek, Ruby pa zadevščino proba in blekne: ” Tale jogurt je zanič! Ne bom ga jedla!” Bodo pa banane in nektarine tešile lakoto.

Po malici pa še malo igranja, valjanja po travi…

Obujanja spominov tudi ne manjka. Tule smo krstili Laro, saj je 6-mesečna ležala točno na tej trati in uživala prvi gorski zrak.

Odpravimo se počasi nazaj proti dolini. Ampak resnično počasi. Vmes se spet malo bojimo krav, saj božat tako veliko žvau ni kar tako, hahaha

Vmes dobro urico odspimo, saj Ruby izkoristi očkovo “štupo ramo” in mi ob ritmičnem guncanju zaspi na glavi. Naredimo senco, položimo mulca spat in tako  ostali trije uživamo trenutke, ko imamo malo miru od vražička.  Pot na dol na začetku spet zahteva malce pomoči škratov (za pridno hojo, na kamenčke polagajo sladke zakladke), nakar se naši ta mali odpre in začne se dirjanje v dolino. Z Natalijo samo debelo gledava malega škorca, kako dejansko celo pot odteče v smehu, petju in v slbi uri smo pri avtu.

Dneva seveda še nismo zaključili, saj so padli še trampolin, gugalnica, tobogan in pa za vsakega ena postrv….

Konec koncev prav krasen dan!

9700 metrov žičnate ograje, 9700m makedamske ceste, krog, senčnati gozd, pšenična polja, vse to je na eni strani. Na drugi pa čudoviti park, malce dolgočanen grad (zunanjščina, ker notranjost je pa ohoho krasna), veliko jezerc, lepo vzdrževan gozd in obilo divjadi. Kratek in nič kaj poetičen opis Brda pri Kranju, protokolarnega objekta, ki si ga je zdajšna država prilastila od Josipa, Josip od Karađorđevičevega Pavla, on od Zoisov in tako naprej in nazaj do 16. stoletja…

Notranjost je bolj zaprtega tipa, je pa zato omenjenih 9700m makedama eno samo čudovito tekališče, kjer kranjski bajski hujšamo, lepotičke tekajo za lepšo postavo in mladci (Natalija jim pravi jeleni;že ve zakaj, hehe) klešejo svoja telesa. Upokojenci se sprehajajo, tudi nekaj kolesarjev se najde, razkazujoč svoje bičiklete, nekateri ne vem zakaj, hodijo okrog s palicami (aja to je una “nordik voking” natega), nekaj pa jih poseda po klopicah in samo uživa.

In ker Lara ne ve koliko je 9700m si je zaželela teka okrog Brda. Nati in Lara tempo za dooooolg tek, Ruby pa šviiiiiiissssst na polno! HAhahaha

To se potem sprevrže v jeremijado o otrujenosti, bolečinah in oh in sploh trpljenju, tamala se ji pa reži in leti kot blisk 100 metrov naprej, nakar se ustavi, se obenem dela norca, kakor da je tek na “ful” en navaden nič, s čimer pa našo Laro samo še bolj razdraži… Namen je itak dosežen, saj Lara piha kot ris, malo od jeze, predvsem pa zaradi kratke sape, heheh

Med umirjanjem trenj, jaz veselo v objektiv lovim živad in razmišljam, da bo treba na upravo poslat en dopis s ponižno prošnjo.

Teh rogačev je tam okoli še in še.

Ko se malce nadihamo in razkadimo jezico se gre pa še malo “hopsat”, kar je menda jako zabavno, smešno in fajn…

Teli pa le nemo gledajo, se mi dozdeva, da tudi čudijo norcem na drugi strani ograje in si mislijo:”Hvala bogu, da jih imamo zaprte!”

Se še spomnite Mlinčkov??? No mi smo bili spet tam…

Veliko jih je uničenih, nekaj jih je izginilo, ampak upanje ostaja in zato se zelo veselimo vsakega novega. Pridite postavit še vi svoj mlinček!!!