SONATA PHOTOGRAPHICA

Pri nas  je pač tako, da če ne letamo naokrog 100 na uro, potem je dolgčas. In ker imamo počitnice (vsi, tudi ata in mama)  naj bi se sankalo, smučalo, plavalo, hodilo v hribe … (novi predlog zdravstvenega zakona, nam bo tole hotel malo  da ne prepovedat, hehe) . Ampak ena hudo problematična reč se je pripetila. Namreč Ruby je kar konkretno zbolela, polsedice pa nekoliko čuti tudi Lara, saj iz nosa kaplja in curlja, ter skoraj da že jaz, saj nekaj zoprno praska v grlu. Ampak se ne dam! Heheh a so počitnice al ne!?

In ker ni možnosti za šport, bo pa na vrsto prišla kultura in širjenje obzorij. Kje se da to najbolj enostavno počet? Ja danes je bil za to najbolj primeren en fin muzej. Star, v Ljubljani, s starimi eksponati, od zunaj krasen, notri krepko manj, krepko za časom, namesto s sposobnimi vodiči, se kažejo zdolgočaseni študentje (seveda jim dolgčasa ne gre zamerit, ampak komaj dvignit pogled od monitorja računalnika, kjer se na veliko “surfa”, ko vstopi celo par ljudi…), … Ampak ven sva šla kljub temu navdušena. Kaj bi se vse dalo narest iz tako monumentalnih prostorov, kako čudovito bi se dalo prezentirat vse  te nore eksponate (45.000 let stara piščal bi po moje rabila lastno sobo in notri multimedije, da ne prideš eno uro ven). 9-metrski drevak, ki je pred 2000 leti plul po velikanski vodni površini današnjega Barja, je v vitrini, na hodniku nekje ob strani. Vsakega bralca Jalnovih Bobrov, kar zaboli! Mene še posebej, saj še danes v meni živi Ostrorogi Jelen in sanje, da bi ga videl na velikem platnu v režiji Petra Jacksona (LOTR), ne pa da je veličastni najdbi odmerjen 10 metrski hodnik…

Pravijo da to stane, da ni dovolj sredstev…  Jah škoda, ker sem upal, da bom vsaj največje slovenske historične zadeve videl v vsem svojem sijaju. Naravoslovni muzej in zraven Narodni sta žal ostala priklenjena psa na verigi preteklih časov, ko je bil bolj pomemben Kidrič, Tito, ne pa nek klinčev kos lesa v katerem je Ostrorogi Jelen vozil svojo Jezerno Rožo….

Amapk še enkrat: Zakladi Slovencev so tam notri in pojdite si jih vsaj enkrat ogledat, saj so nam jih pustili neandartalci borci za preživetje, rimski vojaki, ki so jih brcnili nekam bogu za hrbet, razsvetljeni intelektualci 19. stoletja, predvsem pa ljudje, ki so pustili za sabo takšno sled, da imajo danes mesto v Narodnem muzeju Slovenije! Škoda le, ker v tako bogati državi (menda smo TOP of the TOP’s, pred volitvami) ni dovolj soldov za takšne stvari…

Fantastična notranjost palače, kar kriči po drugačnem muzealskem delu. Ker smo Frelihi obiskali že ničkoliko reči v bližnji okolici ( a i šire), se vsaj nas ne da farbat o zgodbi s pomanjkanjem sredstev. Dejstvo je, da jih očitno ne zna pravilno trošit.

Avstrijci, Nemci, Angleži bi iz tiste male kosti jamskega medveda (45.000 let stara neandartalčeva piščal, je svetovno čudo, ljudje božji), naredili najmanj eno muzejsko sobo, ki bi jo prodajali za suho zlato. Američani pa verjetno kar luna park.

Sem pred vstopom milo poprosil za nasvete glede fotografiranja, ter obljubil, da bom priden. Ampak tule sem se začel pa skoraj trest in potit in skušnjavec v meni je zmagal! Situla iz Vač, ki smo ji gradili spomenike v šolskem sistemu, jo tiskali in kovali na slovesnke denarce, je zame osebno eden od treh eksponatov, zaradi katerega bi moral vstop v muzej biti tako samoumeven, kot je obiskati Bled, lazit na Triglav in mirno, ter s ponosom stat ob Zdravljici. PIKA!

Še enkrat: muzeju hvala za lep dan, kljub temu, da večina eksponatov tam le stoji že desetletja, da so vrhunski kosi še vedno v depoju in da že mnogo desetletij čakamo na nov, sodoben muzej, ki nam bo v ponos. Pa še opravičilo za dva “ukardena” posnetka. Če še kdaj, bomo to naredili drugače in boljše, kakor imate do sedaj…

Nedeljski izlet v Bohinj se je začel v megleno, oblačnem in sveže zasneženem Kranju. Pozen odhod od doma, volja nič posebnega, le na zrak smo si želeli. Sam sem sicer upal, da bo slabo vreme tudi tam, ker sem si v glavo ne vem zakaj vtepel, da bi delal megleno oblačne fotke Boh. jezera. In ker me še doma ni minilo so tokrat vse fotografije razen prve močno obdelovane v LR (LightRoom) in seveda črno bele….

Temu menda že pravijo najbolj fotografirano slovensko drevo…

In smo šli naprej.

Missing “BAYWATCH”

Še pokončna

Pršivec je danes pri meni resnično kraljeval.

In še zadnja, ki mi je celo zelo všeč.

Nadaljevanje izleta pa se je vršilo pri Emi….

Takole je pa pri Emi!      Če ste lačni, močno lačni tukaj naročajte previdno, saj niso pizzerija z velikimi pizzami, ampak z OGROMNIMI  in začuda DOBRIMI pizzami. Mi štirje imamo eno dovolj in to ne tisto družinsko, ki visi z mize, hehe.

Ponovoletno mrtvilo???? Niti ne, resda vreme nagaja, da neke silne volje ni, ampak živ sem pa še vedno. Blog bolj kot ne sameva, saj se žal isto dogaja tudi Nikončku.  Trenutno je popularen Jošt, saj je hitro dosegljiv, hoje za lenobe ravno prav, da ni preveč, na vrhu se da pa dobiti tudi čaj…

Ker je pred blokom trenutno parkirna anarhija (eni kidamo sneg, drugi parkirajo… hehe) drvimo po avto kar čez cesto k zdravstvenemu domu.

Začneš v soncu, nadaljuješ v megli iz katere množično prihajajo prikazni, ki pa se s približevanjem spreminjajo v nekaj človeškega.

Vendar višje kot si, bolj svetlo postaja.

Tik pod vrhom pa se odpre.

V nedeljsko (polno) obiskani koči, si poiščemo kot zase, srebamo čaj in preverjamo stanje prekmurske gibanice. Sladko, solidno, mikrovalovno pogreto….

Nazaj v dolino, pa kar počez po celcu. Ni ga večjega užitka, kot drveti po snegu navzdol. Če le noge dopuščajo*

Ko pa noge ne ubogajo več, pa v horizontalo.

Hvala bogu, da imamo Kranjčani ta kucelj v neposredni bližini, da se brez nekih silnih selitvenih projektov, hitro lahko prestavimo iz stanovanj v naravo.

*- pa še ena opombica glede nog. Doživel sem namreč nekaj neverjetnega, kar najraje niti nebi razlagal. Zato le na kratko, zelo, zelo na kratko. Zadnji avgust je daleč in jutra z bolečim gležnjem so postala stalnica. Prav tako vsak malce drugačen korak, kakor je stopanje naravnost zato sem upošteval nasvet/priporočilo (hvala dobri angelc) in obiskal deklico o kateri ne vem skoraj nič. Potem ko se me je lotila, sem šele preveril kaj počne. In za mene osebno dela čudeže. Kranio sakralna terapija je to silno čudo, čemur sem se prostovoljno podvrgel, hahah in rezultat je nasmeh, novo spoznanje in sesutje še tisto nekaj malega zaupanja v slovenski zdravstveni sistem.

Kadarkoli gledam Jagodnikovo spletno stran, me prime, da bi ga poklical ter poprosil za vodenje po teh krajih. Pa dam ljudem raje mir in grem sam na raziskovalni izlet, da končno vidim kraje, kjer nastajajo vse tiste čudovite fotografije jelenov, srn, lisic, divjih prašičev, jazbecev, brezštevilnih ptic in še posebej velikih ujed.

Ko se enkrat povzpneš med te gričke in hribčke ne moreš verjet kakšen razgled doživljaš. Vidi se skoraj cel svet, heheh! Tržaški zaliv, Dolomiti, Julijci, Košuta z Grintavci je kot na dlani. Desno pod tabo pa valovi neskončnega gozda….

In tu bi energetska gospoda služila svoje provizije za nekaj milijonski (v €) projekt vetrnih elektrarn. Ne bom o tem. Obiščite spletno stran Volovja reber, pa vam bo jasno.

Ravno fotografiram tole mlakico, ko zazvoni telefon, saj bi doma radi vedeli kje sem. Po glasu sodeč upam, da čutijo, kako neizmerno uživam. Hitim jim razlagati, da tole je pa oh in sploh čudovito in da jih ob prvi priložnosti peljem pogledat to lepoto.

V tistem za menoj “zaropota” in čredica srn, se iz prijetnega zavetrja, kjer je počivala, požene v beg na drugo stran hriba, kjer jim bo žal nagajal kar močan in hladen veter.

Žal sem predaleč, da bi posnel kaj konkretnega, tako da Aleševim posnetkom tokrat še ne bom konkuriral.

In zato se vrnem k drevesu in mlak, ki mi ne moreta pobegniti, ter se grem umetnost, heheh

Vzpon na rob je minil ob premišljevanju o pretankih oblačilih in kapi, ki je nimam. Lovska preža pa me vleče k sebi, saj kar vidim Aleša, kako čaka na svoj foto plen. Lokacija je namreč tako nora, da če bi bilo tole bližje in bi si vzel malo več časa, bi bilo na diskovju, kar nekaj lepih posnetkov.

Sviščaki? Ne vem, bo moral kdo drug povedat!

Razgled pa kot rečeno nor!

Triglav kot na dlani. Vmes pa kar nekaj kilometrov.

Po videnem je zaključek le eden. Semkaj se bo Jure vračal še in še in skrivnosti se bodo razkrivale same od sebe. Prepletene gozdne ceste bodo postale logične, vsi kuclji bodo dobili imena, občutki pa verjetno iz obiska do obiska bolj spoštljivi in polni navdušenja, tako kot so mi bili dani prvič.

Čisti “Vinetou land”!!!

Planinsko polje namreč! Zopet je pod vodo in to na “debelo”. Vračal sem se iz enih lepih hribčkov (Volovja reber še sledi), kjer sem malce kuril vse pojedeno čez praznični dan, predvsem pa sem šel v izvidnico terena za kasneje. Ker se mi ni nič mudilo, sem se namerno izognil avtocesti, kjer dan prehitro mine in užival v umirjeni vožnji proti Planini. Tam pa veter, mraz in pa zanimivi motivi…

Amfibijsko vozilo? Hehehe Ne ne, ni si upal probat.

Malenkost višji škornji so bolj varni.

Še najbolje pa je takole!

In so šli prek morja za Mojzesom,  

Ampak slednji pa tele povodni ni uspel zaustaviti niti z božjo pomočjo.

In zato je vse tako kot je! POD VODO!

POD VODO.

POD VODO.

Bo pa On pomagal, a ne…..