SONATA PHOTOGRAPHICA

Kako pregnati sobotno utrujenost in bolečine v mišicah? Preprosto, zgodaj vstaneš, navlečeš nase toplo obleko in se odpraviš v klet brisat 5 let star prah, ki se je nabral na smučarski opremi.  Najbolj čudna stvar pa je bil izbor fotografske opreme. Namreč odločil sem se za smučanje in druženje, ker pa nekako ne morem (odvisnik pač) brez kamerce, se je v žep skril Larin mali Panasonic  DMC-FX01. Luštna mala reč, ki ima vse kar rabim, le kakovost slik je bolj uboga.

Družba pa tokrat ženska! Daša

In Natalija.

V dolini seveda megla kraljuje že 14 dni, v nedeljo pa je sonce tudi v gorah počasi a zanesljivo priznavalo poraz v bitki z oblaki. Od zahoda se je počasi vlekla zavesa, ki je počasi zastirala čiste poglede na okoliške gore.

Smuka odlična, družba še bolj, srečal nekaj znancev, v začetku jutra v smučanju neizmerno užival, a žal ni trajalo dolgo. Masa ljudi in zaradi tekmovanj zaprti deli smučišča so imeli za posledico na gosto posejane smučarje, katerih znanje je takšno, da nikoli ne veš kdaj boš povožen ali kdaj boš sam koga povozil. 5 urno smučanje je minilo kar hitro, utrujenost in trde mišice so bile pozabljene, nedelja bolj ali manj zaključena, tako da nam ni preostalo drugega kot odhod v megleno in hladno dolino.

Turno ali alpsko? Ni vprašanja…

Kam se gre gledat Triglav? Zame je odgovor vedno samo eden! MREŽCE! In zakaj ga gledat? Ker je lep, ker budi spomine, gorska hrepenenja, vzdrami načrte za prihodnost, iz globin spomina pa potegne vse prebrane legende. Triglav je enostavno veličina, tako kot Materhorn, Eiger, Mont Blanc, in še mnogo drugih, kljub temu, da ni v nobeni kategoriji naj naj v Alpah.

Začelo se je vse skupaj v petek, ko se mi v trgovino nariše star prijatelj iz kolesarskih dni. Oba malce postarana, krepko ojačana(kile seveda), polna zgodb zadnjih desetih let, ko se nisva videla. Fatmir se odloči nakupiti turno smučarsko opremo in ker so nove stvari za spobat, sva hitro dogovorjena za skupno turo.

Jutranja vožnja po zamegljeni Gorenjski, se je končala pri planini Javornik. Cesta je prav lepo prevozna, saj letošnja zima s svojimi 30 centimetri snega, ni nek izziv za vzdrževalce cest na Pokljuki. Priprave sva hitro končala, Fato je osvojil prvo lekcijo iz pravilne uporabe nove opreme in se pognal v hosto.

Na razcepu pod Lipansko planino, se nama pridruži sonce, ki kljub jamranju in silnemu trpljenju obeh s kondicijo nabutanih “ta pravih pvanincih”, razpotegne nasmeška čez obraza.

Ura je še zgodnja, dan še ves pred nama, zato se ustaviva pri Jožetu na čaju in “koreninci”.

Z uvajanjem v smučarsko sezono nadaljujeva sopihajoč v klanec, kjer ugotavljava, da “cucki”  pod smučmi prav dobro grabijo. Strmina pa za  ”junaka” prav konkretna. Na takšnih mestih  jaz vedno prekolnem vse tisto v meni, kar tako hrepeni po fotografiji. Kdo hudiča mi je vcepil v bučo to norost, da že tako težkemu zimskemu nahrbtniku, dodajam še toliko fotografske krame.

In potem izbruh! Pogled čez rob, kjer se pred tabo zariše celotno Triglavovo kraljestvo! Zato je vredno nosit tistih nekaj dodatnih kilogramov.

Ustavljam se vsakih nekaj metrov in fotografirm, fotografiram… Vsaka sprememba perspektive se mi zdi lepša od prejšne. Modrina je ubijalska, sicer ne najlepša svetloba, niti ni oblačkov za tiste “killer fotografije”, ampak jaz kar lebdim nad tlemi. Navdušenje tule gor me vedno prevzame do konca. Verjetno malce pretiravam a kaj morem, ko pa že tako dolgo nisem bil pošteno v gorah…

Fatmir potegne naprej po pobočju, ki je popolnoma prepredeno s sledmi predhodnikov. Mrežce so očitno eden od TOP 5 zimskih ciljev, saj bližnja lega Blejske koče in legendarno ustrežljivega Jožeta delata svoje.

Pri malici se nama pridružijo tile gorski rogovileži, ki jih vedno z zavidanjem opazujem pri njihovih letaskih vragolijah.

Javornik! Planina kot iz pravljice, se pod nama bojuje z meglo, ki se jo trudi pogoltniti. Vse pod 1300 metri je pogreznjeno v vlažno, hladno sivino, kjer zamirajo nasmehi, dobra volja… Tule gor ti postane jasno, zakaj nas nekateri ne razumejo. Zaradi tega hodimo v hribe!!! ZARADI TEGA!

Portret za domače! Celo pot sva se pogovarjala in pogovarjala. Kaj počenja, kam sem zavil jaz, kako je bilo včasih fletno in da konec koncev še vedno je! Oba z družinama, vsak s svojimi problemčki, uspehi, vzponi in padci. Je pa zanimiv tale pob. Si predstavljate Fatmirja smrkolinčka, ki trenira smučanje v Domžalah med samimi Janezi, Gregorji, Mihci, jih pošteno naseka, zmaguje, osvaja stopničke, edini “problem”, ki ga pa ima je to, da je sin pridnega slaščičarja. 15 let  je dal smučanju, športu, kjer se je narod ob uspehih Roka Petroviča zmrdoval, ker menda ni čisto naš! S čim se norci obremenjujemo!

Odletiva v dolino. Jaz se bolj kot ne seznanjam z dejstvom, da imam prekratke smuči. Nahrbtnik in pomanjkanje kilometrine, me vlečeta na rit, da je kar smešno. On pa drvi, skače, vriska. Fato je v svojem elementu! Tako smučati nisem videl še nikogar na naših turah. Kar leti in vse skupaj deluje tako preprosto lahko, da sem kar jezen sam nase, ko se kobacam iz kupa snega, kamor sem priletel na glavo. Srečava se spet pri avtu, ker je divjak enostavno odpeljal v dolino po svoje, jaz pa po standardni smeri. Ko je opazil, da se je spustil prenizko, da bi prečil proti Blejski koči, je enostavno obrnil dol in vriskal dalje…

Jaz pa vriskam danes, ko so razbolene mišice že spomin, ko je hlastanje za zrakom pozabljeno in pomanjkanje kondicije za stopnjo manjše, kot pred dnevi. In gleženj je tudi pod kontrolo! Tečem še ne,  boli pa tudi ne več…

Fato hvala za družbo, komaj čakam, da spet ureževa nekaj sledi v sneg….

V dolini megla…

Nad 1300m pa tole!

Prvi turni smuk po 100 letih je recimo da uspel. Ugotovitve so strašne: kondicije ni, hitrost nikakršna, utrujenost sedaj ko sem doma neizmerna…. Hahaha.

KATASTROFA!

Dobra novica je pa dejstvo, da gleženj ne boli več in da se tisto opisano nad katastrofo, sedaj začenja popravljat…

Več o sprehodu na smučeh  jutri ali pa ko pridem k sebi  :-)

Ponovoletno mrtvilo???? Niti ne, resda vreme nagaja, da neke silne volje ni, ampak živ sem pa še vedno. Blog bolj kot ne sameva, saj se žal isto dogaja tudi Nikončku.  Trenutno je popularen Jošt, saj je hitro dosegljiv, hoje za lenobe ravno prav, da ni preveč, na vrhu se da pa dobiti tudi čaj…

Ker je pred blokom trenutno parkirna anarhija (eni kidamo sneg, drugi parkirajo… hehe) drvimo po avto kar čez cesto k zdravstvenemu domu.

Začneš v soncu, nadaljuješ v megli iz katere množično prihajajo prikazni, ki pa se s približevanjem spreminjajo v nekaj človeškega.

Vendar višje kot si, bolj svetlo postaja.

Tik pod vrhom pa se odpre.

V nedeljsko (polno) obiskani koči, si poiščemo kot zase, srebamo čaj in preverjamo stanje prekmurske gibanice. Sladko, solidno, mikrovalovno pogreto….

Nazaj v dolino, pa kar počez po celcu. Ni ga večjega užitka, kot drveti po snegu navzdol. Če le noge dopuščajo*

Ko pa noge ne ubogajo več, pa v horizontalo.

Hvala bogu, da imamo Kranjčani ta kucelj v neposredni bližini, da se brez nekih silnih selitvenih projektov, hitro lahko prestavimo iz stanovanj v naravo.

*- pa še ena opombica glede nog. Doživel sem namreč nekaj neverjetnega, kar najraje niti nebi razlagal. Zato le na kratko, zelo, zelo na kratko. Zadnji avgust je daleč in jutra z bolečim gležnjem so postala stalnica. Prav tako vsak malce drugačen korak, kakor je stopanje naravnost zato sem upošteval nasvet/priporočilo (hvala dobri angelc) in obiskal deklico o kateri ne vem skoraj nič. Potem ko se me je lotila, sem šele preveril kaj počne. In za mene osebno dela čudeže. Kranio sakralna terapija je to silno čudo, čemur sem se prostovoljno podvrgel, hahah in rezultat je nasmeh, novo spoznanje in sesutje še tisto nekaj malega zaupanja v slovenski zdravstveni sistem.

Spet novo leto, spet prva objava in spet (kot vedno) so to gore.  Šele 3. januar je prinesel lepo vreme, ki je kar klicalo po obisku gora. Prvotni načrt se je žal spet izjalovil, saj o ledu v Krnici ni ne duha ne sluha. Za rezervni cilj je bila zato določena ena od grap, ki se spušča z Robičja. Pa tudi ta načrt ni zdržal, saj mi je moj avgusta poškodovani gleženj, dokončno dal vedeti, da bo popolna rehabilitacija nujna, ker sicer adijo hribi….

Na sprehodu proti Vršiču sem tako ostal sam, Dejan pa se je zapodil proti eni od grap. Vrnil sem se nazaj na cesto tam nekje pri Ruski kapelici in se usmeril proti sedlu…

Večji del pogovorov je letelo na snežne razmere, ki so prav varljive.

Skalni ostrice delujejo izredno lepo in dajejo občutek, da je snega veliko, pa ga je žal le nekaj centimetrov. Seveda se že v naslednjem trenutku lahko znajdete do pasu v snegu, saj je veter naredil svoje.

Premražen sem skakljal po sedlu in fotografiral, hkrati pa zavidal turnim smučarjem, saj je moja smučarska oprema počivala v kleti. Opazovanje njihovega napredovanja pa je govorilo le eno: razmere za vzpon so kar težke. 15cm puhca čez ne prav debelo podlago mi tudi ni delovalo uživaško za smučat, čeprav se lahko motim.

Vršiška klasika! Mogočna Prisankova trdnjava okrašena z belim poprhom, goli macesni žarijo v soncu, le nepokrito rušje malo kazi popolno zimsko pravljico.

V daljavi so se mi kazali ožarjeni macesni, a žal se mi ni dalo lezti višje gor, odkoder bi bila fotografija krepko lepša.

V steni nad letno potjo, ki vodi daleč proti Jalovcu, se je kazal celo led, heheh A ta je krepko prestrm in pretanek, da bi se Jure učil v njem.

Dejan se je vrnil, sicer malo razočaran, namigal se je pa le… Na sedlu kraljuje veter in danes je bil še posebej mrzel, zato skleneva, da je uživanja za danes dovolj, zato se obrneva nazaj proti dolini.

“Okolšna” pa kot iz pravljice!

Kulisa je bila več kot očitno všeč tudi Dejanu.

Še ena zvezdica za konec…

… ter nasvidenje v naslednji gorski pravljici.