SONATA PHOTOGRAPHICA

… in kar je še podobnih neumnosti je bila v preteklosti domena zrelih, odraslih oseb, največkrat zaljubljencev v naravo in z njo povezano samoto. Zaradi slednjega sem v skale začel lazit tudi sam. Danes to počnem s sodelavci, prijatelji in seveda tudi z družino. Začetna leta družinskega vandranja so bila posvečena le nama z Natalijo (huh kako pogrešam to obdobje), otroci pa so najino samotarsko hribolazenje najprej povsem prekinili in kasneje omejili na kratke turce ali pa smo šli enostavno na neko enostavno dosegljivo vzpetino vsi skupaj.

Lara je bila prav poseben tič. Od 18. meseca je hodila in hodila, da jo je bilo veselje gledat. Kofce, Šija, Kriška gora, Jošt, Jakob so kuclji v bližini Kranja, kjer je smrkolinček nabiral svoje prve kilometre na gor. Kasneje pa smo jo jemali na vse daljše izlete. Slemenova špica, Križki podi, Mrežce, Golica, Storžič…

Sedaj smo štirje in najmlajša Ruby kaže podobne znake navdušenja, resnici na ljubo malo manjše, je pa “cepljena”  v drugo smer! Strahu ima ta otrok krepko manj vgrajenega kot Lara, ki je že od malih nog ena zelo previdna deklica in če se za neko reč odloči, da je prehudo, ga ni boga, ki bi jo prestavil.

In tu končno prehajam na bistvo tega pisanja. Namreč velikokrat sem že gledal objokane otroke, ki jih starši rinejo v šport, glasbo, dejavnosti, ki so ljube dejansko njim, otrok pa je sredstvo za izživljanje lastnih (največkrat neuresničenih) sanj.

Sam se velikokrat sprašujem do kam forsirati in kje reči dovolj! To da hodimo v hribe, naravo je pač naš način preživljanja časa. Otroka s tem nimata problemov, le sem pa tja jima že na sami turi pade motivacija, kjer pa je naša starševska obveza, da jo tako ali drugače najdemo v igri, pesmi, skromnem nagrajevanju ali čem tretjem. Povsem drugače pa gledam na motiviranje v dejavnost kot je plezanje. Sam sem začel z njim zelo pozno in z Natalijo v tem našla neizmeren užitek. Kaj pa tamali dve? Lara je čez zimo parkrat obiskala tečaj plezanja, kjer se je imela fino, dokler je “trener” (al kako naj ji rečem) držal svoje želje na uzdi. Ko pa je želel za Laro v nekem momentu preveč, je bilo konec. Forsiranje otrok v tekmovanja in skozi športne dejavnosti v vrtcih in šolah iskati le vrhunske tekmovalce je milo rečeno poden od podna. Lara je hotela le plezat in nič več. Kakšne tekme neki!!?? In danes pleza le še z nama.

Ko ima dovolj ima dovolj! Ni trmasta, ni vztrajna, ne zna trpet, noče prenašat bolečine!! In kaj je tu narobe?? Pa hudiča saj je otrok!!! In isto seveda velja za Ruby, čeprav je karakterno popolnoma drug človeček.

Morda zato ne bosta državni prvakinji v pionirski kategoriji, bosta pa morda v življenju splezali na hrib (ne dobesedno), kjer meni ostanejo le knjige, fotografije in domišljija, ne pa moje neuresničene sanje.

Anića kuk je za Hrvate nekaj podobnega, kot je za nas Stena (tista severna triglavska).  Severna stena je prepredena z množico smeri od katerih so nekatere že prav legendarne. “Brid klina” je bila dolgo časa smer da te kap, saj sta jo prva plezalca tolkla 8 dni, da sta jo zmogla, danes ko se pleza povsem drugače, pa največji mojstri v njej porabijo le par sicer zelo napetih uric.

Po vsem prebranem in videnem v preteklosti, je ta hrib tudi v meni pustil en tak spoštljiv odnos, saj ko si pod njim enostavno občutiš svojo majhnost. Hrib ima tudi zahodno steno, kjer je nekaj lažjih smeri in med njimi tudi Akademska. Preden sem se knjižno poglobil vanjo in jo videl na fotografijah, sem jo nekako preplezal. In verjemite, da če bi tisto prej videl, se je nebi niti lotil, hehe.

Namreč spet gre zahvala za neumnost Dejanu, ki me je dva dni pred tem mojim podvigom vlekel v neko “štirko”, v nekem kuclju, kjer sem prvič izkusil plezanje dolgih smeri. In ker je bila moja hvaležnost neizmerna, radost nad uspehom velika, predvsem pa spoznanje, da je pa tole stokrat bolje, kot plezališče, se je mimo mene odločil, da greva pač v Akademsko.

In kako spraviti skoraj 100 kil, ki ne znajo plezat čez Akademsko? Težko, hehe, težko!

Anića kuk iz Anića luke, kot smo ga videli dan preje na sprehodu, …

… in kakršnen naju je z Dejanom čakal v četrtek. Na tem mestu le odgovor vsem tistim, ki so mi pred dopustom prizanesljivih nasmehov vedeževali nepopisno gnečo v Paklenici. Smeri, ki sva jih plezala sva plezala sama, vrh Aniča kuka doživla spet sama, sprehode v kanjon Male Paklenice in izlet do Lugarnice pa preživeli v popolni samoti, ki jo je zmotilo ljudi preštetih na prste ene roke… U glavnem prelestno uživanje v tihoti in samoti

Dostop skozi Klanac je minil prehitro, saj sva kmalu sopla v strm breg.

Čudiva se samoti, saj sva proti smeri štartala dokaj pozno. Nikjer nikogar.

In potem se je začelo! Prvi raztežaj me je dočakal z meni sitnim plezanjem. Neroden, še ves jutranji se nisem in nisem znašel. Kaj šele bo, če me že tale “trojka” (čudna tale začetna trojka, čeprav bo kak pravi plezalec rekel, da je to samo zelenjava) tako zafrkava…

Na prvem “štantu” Dejana skoraj  pošljem v materina rodila, pa se mi tako lepo nazaj smeji, da sedaj bo pa lepše, čeprav je ocena v plezalnem vodniku višja.

Tu gor bo treba!

Globina prepada občutno naraste, strmina tudi, ampak plezanje pa kot je rekel Dejan, eno samo nenormalno uživanje. “Šalce” grabiš da je veselje, za prijet je toliko opcij, da ne veš katero bi izbral, pa še prvi kamin je nad mano….

Kot tjulen zagozden v kaminu Jure počiva in se hkrati reži, da kako je pa tole fajn.

Nadaljni raztežaji so eno samo plezalsko uživanje za Dejana, zame pa je cela reč postala počasi utrujajoča. Večino poti sicer uživam celo jaz, vendar roke in noge počasi odpovedujejo pod pezo prekomernih kilogramov. Zadnji raztežaj, kjer me čaka najtežji detajl smeri, je zato eno samo mučenje in preklinjanje. Hvala bogu je zraven Dejan s prusiki in dobro voljo…

Še malo in rob stene bo dosežen, kjer pa naju čaka razgled da te kap in zaradi katerega sem se v to avanturo sploh pustil prepričat.

Dejanu se smeji, saj se zahvaljujem za doživetje na meni lasten način, hahahah. Bentim čez svojo nesposobnost, jamram da kako sem cepec in ga v narekovajih zmerjam, da kam me je norec vlekel. In šele na vrhu preide fotoaparat v moje roke. JA VSE SLIKE DO SEDAJ JE POSNEL DEJAN, jaz pa sem dodal le sol in poper….

Sestop je tudi zgodba zase, saj v Paklenici veljajo za “skoraj” (saj razumete plezalci, a ne?) enakovredne vzponom. Razbit teren, nenormalno ostre skale, vse nasršeno od apnenčastih nožev, bodic… Veselica za nekoga nevajenega gibanja na takšnem terenu.

Ampak pivo v dolini vabi, morje kliče po osvežitvi, glava pa se počasi zaveda, da je najlažje reči ” Ne zmorem!”.

Sediva na obali in podoživljava dan. Lepo je bilo, a če sem pošten za moje trenutne sposobnosti nekoliko prezahtevno. Konec dober, vse dobro, naslednjič pa manj adrenalinske zgodbe a zato nič manj lepe…

Po 7-ih letih zopet “Pakla”! Takrat v hotelu, z družinico (Lara je imela dobro leto in pol), brez plezalskih ambicij, brez neke foto oprme…

Tokrat pa “Velika družba”! Dve družini, 8 osebkov, poln kufer plezalske in fotografske robe, tako da je bilokaj za počet!

Tokrat le na brzino en izborček, sledi pa detajlno poročilo…  

Skupni sprehodi po čudovitem NP Paklenica.

Samotna raziskovanja Male Paklenice!

Jutranja strašenja ptičev z Nikonovo 400mm “beštijo”.

Strmi dostopi!

Še strmejša plezarija.

Utrujajoči a hkrati navdušujoči izstopi iz plezalnih smeri.

Veselice ob družinskem plezanju.

In še nekaj je bilo vsaj zame novo. ZELENA Paklenica! Namreč v spominu sem jo imel ožgano, peklensko vročo, avgustovsko pač.

Vse to in še več je bil ta kratek teden v Pakli in kot rečeno več sledi kmalu…

Spet tečemo, kolesarimo, migamo tako in drugače, šibamo po izletih in končno spet plezamo. Otvoritvena je bila v nedeljo zgodaj, oooo prezgodaj zjutraj, ko je še zeblo da je bilo joj. Ko so bile mišiče še iz lesa in kosti težke.

Mraz smo najprej poizkušali nadomeščat s konstantno zajebancijo in posledičnim smehom.

Nato v steno napodili Natalijo, ki se ko pleza vedno nekaj smeji.

Ko pa ji ni bilo več do smeha, je bilo pa od spodaj najlepše biti “jako” pameten in ji kazat kje in kako naj prime tisto prekleto mrzlo skalo.

In je lezla vse višje in višje…

Vmes sem šel na preverjanje temperature skale tudi jaz in “glumil” baletnika.

Na koncu je šel pa kazat mišice še Dejan.

Ko je vmes ugotovil da prstov od mraza niti ne čudi več, smo složno tulili, da od CLIMB-a je pa še najbolje it na BEER.

Long live climbeers….

Sella Nevea (Nevejsko sedlo) vgnezdena med pogorjem Kanina in Montaža je bila po dolgem času zopet deležna mojega obiska. Sedlo, kjer se nahaja sedaj tudi Slovencem vsebolj znano smučišče (odkar je povezano z našim Kaninom), je znano tudi kot izhodišče za mnoge čudovite turne smuke, sploh ko se v naših domačih gorah snežna oddeja iz nižin, začne selit tja v višave. Včeraj pa je bilo smučišče prostor prav zanimive športne prireditve.

Vsi poznamo klasično turno smučanje, kjer skupinica smučarjev uživa v prelestih zimske gorske narave. In med njimi se je počasi razvil nov šport. Tekmovalno turno smučanje! Znotraj samega tekmovalnega  turnega smučanja se je razvilo kar nekaj disciplin, tokratna prireditev pa je gostila tiste fante in tudi dekleta, ki jim največjo naslado povzroča dirkanje s smučmi v strm breg, NAVZGOR! In med njih se je tokrat iz Slovenije pripeljala skupina osmih smučarjev in malo (ne po kilah) spremljevalne, predvsem fotografske ekipe (Fato in moja “malenkost”).

Fato in trije od štirih Iglujevih tekmovalcev (sponzor se z nasledno dirko menja, hahah), Mićo, Mari’jan in Tim, ter jaz za objektivom, smo za na sedlo pripeljali med prvimi.

Nedolgo za nami, pa je pršel  še manj turističen (hahahaha) del slovenske ekipe. Naviti, nabriti, izkušeni, koščeni, in nenazadnje polni smeha!

Prijave, dvig štartnih številk, zadnja navodila in seveda tekmovalna trema, vse je tu…  

In potem se je začelo. V čarobno hladno noč, jasno, da so se videle tisočere zvezde, se je zapodilo 150 tekmovalcev.

Kasnejši zmagovalec Tadej Pivk (ITA), je potegnil že na samem začetku in vodil celo 800 višinskih metrov visoko dirko.

Za petami pa se mu je usula krepka stotnija konkurentov in med njimi so mu močno dihali za ovratnik tudi naši. Klemen se je zapodil kar direktno za njim, Žiga (na sliki) pa nekaj sekund za njima.

Potem pa Iglu Dream Team, hehe. Igor!

Matija.

Marijan in vsi ostali… Tema in pa neprepoznavnost tekmovalcev, je žal nekatere naše fante prikrajšala za spodobno fotografijo, bo pa drugič bolje.

Ste opazili kako čudno brez nasmehov se fotografirajo teli “kampeljci”. Še nekaj statistike:

1° 37 Tadei Pivk 1981 US ALDO MORO 0.29.37 2° 71 Gino Caneva 1966 US ALDO MORO 0.31.19 3° 143 Triler Klemen 1977 TSK OLIMPIK 0.31.34

Ja teli gamsi za pot, ki je za pohodnike dolga 1.45h, porabijo zgolj pol ure in ostali za njimi ne prav dosti več.

Takole je šlo pa še ostalim:

14° 144 Klemše Žiga 1975 TSK OLIMPIK 0.35.06

43° 77Boris Weisseisen 1967M TTSO JEZERSKO 0.39.41

68° 42Matija Zupan 1982 IGLU SPORT 0.43.45

70° 43Marijan Tepina 1962 IGLU SPORT 0.43.52

71° 75Igor Kalan 1961 TSK OLIMPIK 0.44.02

78° 76Darko Kristanc 1965 FOTO BONI 0.44.37

93° 78Tim Svigelj 1979 IGLU SPORT 0.47.27

Gore so ostale za nami, veselje nad odličnimi rezultati pa je odšlo z nami domov, kamor smo prišli pozno, pozno…. Bil je že naslednji dan, ko smo si rekli “Lahko noč, se vidimo”.