SONATA PHOTOGRAPHICA

Dobri ljudje, namreč! In še nekaj neverjetnega (niti ne tako neverjetnega, če si realen) obstaja: tako “nikakva” Nikon leča, da kaj takšnega pa še ne! Imel na testu en objektivček, ki bi ga človek nosil v hribe, pa se je izkazal tako hudo negativno, da javno sploh ne bom omenjal modela.

Gremo nazaj k dobrim ljudem. Sva šla oni dan z Laro razmigat noge in se znajdeva v vasi Gozd nad Golnikom (ne nad Kamnikom), od koder se gre ponavadi na Kriško goro ali pa Tolsti vrh.

Začetno nerganje se spremeni v dirko od klopce do klopce, saj vas ob standardni poti na Kriško, čakajo 4 lepe “počivavškove” postaje, kjer si lahko oddahnete. Ker ima vsaka svoje ime, ker so lepo narejene in ker so punce ena zelo radovedna žival, je bil tempo prav zanimiv.

Še par korakov nazaj neznosno utrujena in potrebna vsaj nujne medicinske pomoči…

Da pa je hoja množic lahko koristna, poskrbi tale napis, par “klafter” bukovih polen in človeška tekmovalnost. Zadnjih 100 višinskih metrov (približno) si namreč lahko na rami oprtate dve (ali pa eno, no…)  metrski poleni in se spopadete s strmino dodatno otovorjeni.

Koča je v poletni sezoni ob koncih tedna nenormalno oblegana, ampak v ponedeljek pa sva na celi krožni poti srečala le štiri planince in enega simpatičnega labija. Joj, kako bi pisal o razgledih, občutkih, … pa me ta prekleti objektiv tako jezi, saj ob vsaki sliki vidim to Nikonovo skrpucalo. Da smo si najsnem:slike so obdelane, da kar boli, pa so še vedno neostre, nepravih barv, vse do zadnje obrezane zaradi vinjetiranja…

In sedaj končno o dobrih ljudeh! Že malo pod vrhom Laro napade huda lakota, denarnica pa v dolini. Kaj pa sedaj? Zaskrbljeno gleda, ko ji razložim, da bova v koči lepo prosila za kos kruha, pa bo. Več kot ne, nama ne morejo reči. In gospa, ki je že zgodaj pridno brkljala po kuhinji, ob prepričljivih, žalostno zročih Larinih očescih ne more, da bi odrekla simpatični prošnji. Odreže konkretno kajlo, namaže še maslo in med in Lara je v devetih nebesih. Za dodatno vzhičenost pa poskrbi še jabolčni zavitek, ki mu nikakor ne moreš reči ne. En velik HVALA in spoznanje, da so na svetu še normalni ljudje, nama polepša jutro in dan.

Pokličeva še mami v službo, da ji takoj poveva kako lepo se imava …

Previdno sva oddrvela v dolino in bolj za šalo kot zares, razmišljala o takojšnem povratku na vrh, plačat račun…

Imamo pa zato vsaj rešene načrte za nedeljski družinski izlet! Po račun na Kriško!

Obisk Krnskega jezera iz Lepene, je bil v pripravi zelo, zelo dolgo časa in po videnem sem imel kar nekaj dvomov, kam ga umestiti. Je to izlet ali obisk gora? Dvom je nastal zaradi res enostavnega dostopa, ki nima nikakršnih orientacijskih zank in ker ga dejansko lahko obiščete z malim otrokom ali pa ko boste v jeseni življenja hoteli še zadnjič zreti v nepopisno lepoto gorske  narave. V neposredni bližini se v sencah smrek in macesnov skriva tudi prijetna planinska koča, ter planina Duplje, kjer pa se lahko do sitega napokate kislega mleka in žgancev.

Veselica se začne za Gorenjce že na Vršiču, saj imamo pogled v Trento verjetno vsi do zadnjega za nekaj lepšega. Ko pa se zalesketa še modrozelena Soča, je pa sreča itak popolna. Sicer malce dolga vožnja, se konča v Lepeni pri domu Klementa Juga (o njem si pa le kaj preberite), kjer na noge navlecite gojzarje, tisti s dobro kondicijo in zdravimi gležnji pa lahko celo kaj manj robatega.

Pot iz Lepene gor, je namreč dobra stara mulatjera iz obdobja I. sv. vojne, ki je v še prav dobrem stanju, hkrati pa je vir mnogih razmišljanj o tedanjem času, trpljenju, nesmislu, ubogih fantih in vse to v primerjavi z današnjim razvajenim, s polno ritjo naphanim človekom resnično lahko postane navdih za kako osebno preobrazbo.

Položna pot se vije cel čas v senci, tako da je kljub vročemu poletju prav prijetno sveža, če seveda pot zastavite dovolj zgodaj.

Pri zgornji postaji tovorne žičnice se “ovinkarjenje” neha in iz položne klančine preidemo v popolno horizontalo, hehe. Pot gre od tu le še po ravnem in malo na dol.

Ne verjamete? Eto to je to.

Na pol poti do koče (od zgornje postaje seveda) vas pričaka še zanimiv merilni steber, saj na njem lahko preverite do kam je segala snežna oddeja v mesecu aprilu. Letošnja je merila 160, rekordna lanska pa enormnih 350cm.

Zgodnje jutro in senca sta poskrbeli še za mokro čiščenje čevljev v rosni travi, …

Že po nekaj minutah pa je svojo moč razkazovalo gorsko sonce. Prijeten hlad je zamenjala prav luštna toplota.

… je bilo pa zato prijetno ohlajevanje, prav dobrodošlo za veliki finale poti. Do tu se z zelo povprečno kondicijo pride v slabih dveh urah.

Pot lahko nadaljujete naprej proti Krnu, za kar bosta potrebni še dobri dve uri gor in pol ure manj dol.

Ampak brez slabe vesti, se lahko počite na plažo in uživate zasluženi gorski mir (če ga seveda ne motijo občutno preglasni slovenceljni, ki morajo povsod kazati svojo nadutost).

Nazaj grede še skok do planinske koče na tekočinsko osvežitev in nato počasi proti dolini.

Seveda nazaj v Lepeno!

In malce naprej še k Soči, preverit temperaturo vode….

Med tednom zna bitita izlet verjetno še lepši, saj upam, da vam uspe ob jezeru uživat še kako stopnjo bolje, kot nama z Natalijo, ki nama hrupno “pametovanje” naših vrlih planincev, nikakor ni pasalo. Še pregovorno glasni in menda zoprni (kar je hudo daleč od resnice) Čehi so bili kar nejevoljni ob … Mah gremo dalje, lepo je bilo!

…not pa pade ena muha,

pastirc pa prau, juhej, juhej

take žgance sama jej.

Pa smo šli končno vsi štirje u planine, tako kot se spodobi. Peš, z nahrbtniki, brez otroških pomagal, hehe. Rubyjin krstni samostojni podvig je torej pripadel planini Korošici, pod razgledno Košutico, ki kaže lepo ošiljeno podobo proti Ljubelju. Sem gor smo šli v vseh letih že velikokrat, saj je pot (lovska v kombinaciji z graničarsko) res lepo speljana. Nič strma, v glavnem v senci, le na previdnost ne smemo pozabiti, saj na kar nekaj delih poti, neroden korak, pomeni kotaljenje po hudo stmem bregu. Torej še enkrat: padec ni opcija, zato previdnost na 100%. Otrok star še ne tri leta, za celo pot navzgor porabi slabi dve urci, normalne hoje z vsemi postanki (počivam, pijem, jem bombone, gledam mravljice, iščem škrate, štejem storžke, pojem pesmico, ali pa zgolj zezam mamico).

Parkirišče je obljubljalo “pestro” dogajanje na planini.Prosta parkirišča so bila le še dol pri Korenu, ostalo (zadnji ovinek pred mejo, parkirišče na sliki, ..) je bilo polno pločevine.

Autan inPiz Biun na kožo, čepice v nahrbtnik, čevlje zavezat in hop v hrib.

Ruby presenetljivo hodi. Resda zato potrebuje enormne količine motivacijskih trikov, ampak tempo je pa neverjeten.

Da ne “zatolčemo” motivacije Lari, je hvale deležna tudi ona, saj potem prav ponosno skaklja ob mlajši sestrici in ji razlaga kako in kaj.

Pot pa kot rečeno, ena sama milina. Lovci že vedo kako se stvarem streže, da se ne zadihaš preveč.

Izstop iz gozda, pomeni čepice na glavo!

Od tu naprej hodimo po ravni poti vse do pastirske koče. Vmes dotočimo svežo, hladno vodo, prečkamo par hudournih grap (kadar močno lije seveda), kjer se lahko starejšim otrokom razložijo prve skrivnosti geologije.

Idilične razglede zmoti ušesa parajoče dretje, jok in stok, …..

Krvavo koleno, odrgnjene dlani! Padec zbriše nasmeh in dobro voljo. “Lala, a tece kli?” se sliši iz ozadja, kjer Ruby vztrajno raca proti svojemu težko pričakovanemu cilju. Na plinini jo menda v kočici čaka Kekec. Kdor ve za njeno obsedenost s Kekcem bo razumel, kaj jo je gnalo.

In res, mimo krav drvimo z malce prestrašenimi očmi (je krava hudo veliiiika žvau), in takoj gledat kje je Kekec.

Kekca ni, je pa malo postarana Mojca v koči.  Kuha da jo je veselje gledat. Ni zastonj planšarija ena izmed najpopularnejših v Karavankah.

Kako imamo lahko tako različne otroke, hahaha. Lara takšno skledo kislega mleka sklesti, preden rečeš dober tek, Ruby pa zadevščino proba in blekne: ” Tale jogurt je zanič! Ne bom ga jedla!” Bodo pa banane in nektarine tešile lakoto.

Po malici pa še malo igranja, valjanja po travi…

Obujanja spominov tudi ne manjka. Tule smo krstili Laro, saj je 6-mesečna ležala točno na tej trati in uživala prvi gorski zrak.

Odpravimo se počasi nazaj proti dolini. Ampak resnično počasi. Vmes se spet malo bojimo krav, saj božat tako veliko žvau ni kar tako, hahaha

Vmes dobro urico odspimo, saj Ruby izkoristi očkovo “štupo ramo” in mi ob ritmičnem guncanju zaspi na glavi. Naredimo senco, položimo mulca spat in tako  ostali trije uživamo trenutke, ko imamo malo miru od vražička.  Pot na dol na začetku spet zahteva malce pomoči škratov (za pridno hojo, na kamenčke polagajo sladke zakladke), nakar se naši ta mali odpre in začne se dirjanje v dolino. Z Natalijo samo debelo gledava malega škorca, kako dejansko celo pot odteče v smehu, petju in v slbi uri smo pri avtu.

Dneva seveda še nismo zaključili, saj so padli še trampolin, gugalnica, tobogan in pa za vsakega ena postrv….

Konec koncev prav krasen dan!

Prvotni načrt, ki je predvideval  plezanje po južnem razu na Skuto se mi je izjalovil, saj je na žalost bolezen naredila svoje, a kot je rekel Matija: “Raz bo počakal!”. Pa pojdimo lepo od začetka.

Kako zanimivo, da ko 3 tedne pada dež in ni kaj pametnega za počet, človek zdrav skaklja naokrog, seveda predvsem v službo. In tam imamo čas kovat načrte, ki se ponavadi tičejo gora. Kot sem v prejšnji objavi (”pompozno” hehe) najavil, je bilo v načrtu plezanje na Skuto (zgornja slika ) po južnem razu (greben levo od vrha, tik nad snežiščem), a me je že v ponedeljek začelo praskat v grlu, 10 stopnic je postalo dovolj za konkretno zadihanost in slabost je postala stalnica, kot da sem mlada nosečnica. “Klinc, al boš še bolj zbolu al pa bo dobr!” smo rekli in v soboto, po celodnevni tlaki v trgovini, navižali avtomobile proti Kamniški Bistrici.

Matija (Mićo)

Mare

Dejan in moja malenkost, smo bili malo čez deveto uro nekako pripravljeni za odhod proti bivaku pod Skuto (2070m), le jaz sem še iskal kak izgovor v sebi, ki bi omogočil kapitulacijo, hehehe.

Sama pot skozi nočne Žmavcarje (dokaj zahtevna nemarkirana pot) je bila prav zabavna. Začetna strma stopnja skozi gozd, ponuja lepo lovsko/pastirsko položno vijuganje, le dvakrat, ko se strmina malo zakomplicira se pojavijo zelo stari klini in dotrajana žica. Izstop iz gozda nam tokrat ne ponuja nikakršnih razgledov ( In bogu hvala za to), le strmina postane za stopnjo hujša. V vodstvu me zamenja Matija, hkrati pa demonstrira moč svoje super čelne svetilke, hehe. Nič, da ne vlečem tega v nedogled: postajalo je le še bolj strmo, mene je proti koncu pošteno krivilo, snežišče potencialno nevarno, veter pa je pomagal, da je počasi tudi zeblo. Pred bivak prisopiham tik pred polnočjo, kar pomeni, da sem celo v tako sesutem stanju uspel priti gor znotraj “norme”,  :-)

Sledi brzinsko preoblačenje, večerja pod zvezdami, bujenje dveh hrvaških gostov bivaka in salve smeha. Spalne vreče so zašumele, mraz in salamenska strmina pozabljena in vsak zase smo počasi ugašali v zaslužen spanec.

Jutro, nedelja, sonce pa kot da je pregnalo oblake s celega planeta! Lega bivaka (levo spodaj) pa takšna, kakršno lahko pričakuješ samo od graditeljev, ki so bili zaljubljeni v gore.

Oui, oui, mon amour… c’est moi. (kot bi rekel g. Kakko, hehe)

Počasi kapljamo na sonce in z vsakim novim prišlekom se ponavlja ista pesem medmetov tipa OOOHHH, AAAHHHH, UAUUUU, NE ME JEEEE…AAAAT in ostalih pridevnikov, ki opisujejo tole:

Gledamo v današnji cilj, Skuto, le smer pristopa se še skriva.

A ni lepo u gorah??!!

Pa kako fletna “drušna” smo,  :-)

Malo še zapoziramo, če imamo že fotoaparat s seboj, …

Pozdravimo še kolege iz Varaždina (sobota ju je dotolkla, saj sta v megli “lutala” po podih in po 13-ih urah, tik pred temo našla bivak), sicer stara plezalska mačka.

Usmerimo noge v breg proti škrbini in moja kalvarija se začne.

Slabost, plitki vdihi, komaj zadoščajo za hojo po ravnem, moči enostavo ni. Zaostajam, bentim in vse bolj mi je jasno, da bo Skuta počakala tam kjer je, jaz pa naj se pozdravim in se vrnem normalen.

Trojka gre naprej, razume da se hodit “matrat”, namesto uživat nima smisla. Dejan odda nekaj malega nepotrebne opreme v moj nahrbtnik in se vklopi v nepričakovano navezo treh.

Sedim vrh roba, gledam na silne pode proti lepem bivaku pod Grintavcem, poslušam navezo nekje v Koglu, v Skutinih grapah, pa grmi pomladansko čiščenje odvečnega kamenja. Pomaham v pozdrav in začnem z vračanjem v dolino.

No sedaj bom pa videl, kje sem ponoči hodil! 1400 višinskih metrov na dol, sem načrtno vzel na počasi, saj se mi ni nikamor mudilo. Uživam v drsanju po snežišču, začenjam poskakovat po melišču, ampak sapa spet čudno dopoveduje, da s pljuči nekaj ni v redu.

Zato se malce umirim, potlačim željo po drvenju navdol po melišču in izkoriščam družbo mojega Nikončka.

Ves čas se oziram nazaj in bentim čez strmino. Vse bolj se zavedam, da v takšnem stanju kakršnem sem bil, še dobro, da nisem videl kam gor mi to hodimo.

Še zadnji skok in počasi se iz vročega kotla, skrijem pod krošnje bukev, ki me spremijo v dno doline, kjer se po dveh urah, hladim pri avtu, namakam noge v hladno Bistrico in zavijam z očmi nad hordo nedeljskih obiskovalcev. Ni to za tečneža moje sorte, zato se poberem nazaj V konec (pri tovorni žičnici), kjer počakam ostali del ekipe.

Nalivanje s tekočino, debata, navdušenje nad turo, poslušam s tavelikimi ušesi, fantje so zažgani od sonca, premočeni od snega in sivi od znoja ter prahu in pošteno utrujeni.

A tako prekleto srečni in nasmejani!

Kako so se imeli oni in kakšne so razmere? Morda pa povedo kaj v komentarjih…

Vračanje v Paklenico se dogaja vsakodnevno, saj vsakič, ko prižgem računalnik oko zavije v mapo, kjer so skrite njene lepote.

Bliža se nedelja, ko se mi bo verjetno uresničila še ena velika želja, kar se tiče plezanja. Če sem bil najprej navdušen nad plezanjem v urejenih plezališčih, in mi je glavo odpihnila prva dolga večraztežajna smer v Paklenici, mi v mislih odzvanjajo prebrani glasovi prvih alpinistov, ki so se letovali slovenskih sten. Ob moji planinsko-pohodniški dejavnosti je velik del časa pripadal tudi branju vseh mogočih knjig o prvih alpinistih, raziskovalcih, botanikih, ki so se klatili po takšnih ali drugačnih skalah.  Kolikokrat mi sedaj pride v spomin Himalajc, profesor zemljepisa na trgovski šoli, ki nam je bil takrat smešen patron, ker je v službo z Jesenic hodil s kolesom (ja leta 1986 do 89 so še obstajali takšni ljudje), za tem nadimkom pa se je skrival nihče drug kot RADO KOČEVAR, legenda slovesnkega plezanja.

Takrat v srednji šoli so mi bili hribi deveta briga in zgodb o Himalajcu (žal Himalaje ni nikoli videl, pa si je še kako zaslužil biti prvi med prvimi) nisem poznal, pa še leta so bila taka, da nekega spoštovanja ni bilo do nikogar, kaj šele do strogega profesorja. Danes po vsem prebranem in videnem ( na RTV SLO je bil pred dnevi na ogled čudovit dokumentarec o njegovih fantastičnih uspehih), ko se zaveš, da je v tistih hudih časih po vojni, v totalnem pomanjkanju obstajala skupina mladih ljudi, ki so nadaljevali tisto, kar stara garda (Čop, Jesihova, Debeljakova, Deržaj, Potočnik, …. in še cela množica drugih) predvojnih plezalcev nikakor ni zmogla. Namreč dvigniti težave v skali v zgornjo 6. stopnjo, Rado pa je bil gonilna sila te skupine ( Ciril Debeljak - Cic, France Zupan, Sandi in Danica Blažina, ter mnogi drugi), ki je  bila  tik pred tem, da dobi vozovnico za Himalajo, a žal so obstali nekje vmes med slovenskimi Alpami in najvišjimi vrhovi sveta. In tudi sam bi obstal nekje na markiranih planinskih poteh, če…

No gremo nazaj k manj pomebnim rečem, hehe. Plezati po stopinjah legendarnih plezalcev izpred 50 in več let, so bile kot rečeno zame čiste sanje, nekaj tako oddaljenega kot Himalaja. Kot pravovernemu “šodrarju”, največkrat v družbi s samim seboj, mi je bilo jasno, da nikoli ne bom stopil v svet strmih prepadov, saj za tja potrebuješ ob drugačni opremi, predvsem drugačen pristop. Predvsem pa prijatelje, izkušene alpiniste, plezalce, ki so se pripravljeni na štrik  navezat s takšnim patronom, kot sem jaz.

In navdušenje nad pričakovanji je tolikšno, da komaj čakam soboto, ko se bodo po celodnevni službi, štiri sence sopeč dvigale iz zatrepa Kamniške Bistrice proti bivaku pod Skuto, kjer se bo prespalo. Južni raz je smer, ki sta jo leta 1932 prva splezala Modec in Režek, če bo šlo pa vse prav, jo grem pa pošlatat celo jaz. In potem kar se mene tiče lahko s skaljarjenjem neham, hehe.

Pa še nekaj slikic za nazaj:

Svet navpičnih sten, kjer se nikoli nisem videl!

Samo en kratek dopust pa je vse spremenil. Doživeti plezanje na varen način, v navezi z Dejanom je udejanilo sanje, ki sedaj to niso več. So le še stopnja na poti k novim…

PS. Tukaj pa povezava do FILMA.