SONATA PHOTOGRAPHICA

Letošnje krompirjeve počitnice so bile eno samo družinsko pohajkovanje. Malo v hribe, nekaj obiskov, en odpadli izlet zaradi “administartivnih preprek”, ker se v Beograd ne da brez potnega lista, ki pa ga je nadomestil že velikokrat odpovedan izlet na Dunaj. V Laguno se je spet nabasala kompletna ekipa (mami Natalija, pa ta vel’ka in ta srednja in seveda ta mala) in zgodaj zjutraj odrinila v hladno jutro. Slednje (mraz namreč) smo pričakovali tudi v vedno vetrovnem Dunaju in se zato primerno opremili. Beri: oblekli kot da gremo na sever Finske. Kratko vožnjo proti Dunaju smo si krajšali s prepevanjem naše nove pevke Ruby (trenutno je v fazi petja, hehe), nekateri pa predvsem z dodatnim spanjem, ki je umanjkal ponoči, hihi. Garminček nas je skozi zmedo križišč lepo dostavil na parkirišče pred vhodom in raziskovanje se je začelo.

Že v zunanjem delu parka, nas je pozdravil par emujev. Sam izgled ograde me je prijetno presenetil, saj sem upal, da imajo tudi ostale živali, takole razkošno odmerjen prostor. Pa žal ni tako.

Glavna zabava, ki je trajala cel dan, pa so bile veverice, ki so zaradi hranjenja s strani obiskovalcev tako domače, da letajo za njimi, da je že prav smešno.

Moja največja želja je bila videti tele strice.

Tale fotografija pa me je za cel dan nekako razžalostila. Spet sem cel dan premleval o smiselnosti živalskih vrtov, o njihovi slabi opremljenosti za njihove prebivalce in predvsem o mojem večnem tuhtanju, kaj neki si misli žival, kot je severni medved (planinski orel, star orangutan, sibirski tiger, jastreb, ….), ki je v svojem naravnem okolju nesporni vladar daljav, alfa in omega na svojem teritoriju. Ali v njihovih glavah obstajajo pra spomini, slike njihove domovine, doživetja s svojimi pra sorodniki???? Kdo bi vedel ali hrepenijo po svobodi, letenju, raziskovanju, lovljenju, …???

Ozrl sem se stran, v daljavo! Se poizkušal nekako umiriti in se prepustil mulariji, ki je uživala ob vsaki novi vrsti živali, ki smo jo srečali in pa igralih, ki jih je v parku res obilo.

Še en krog okoli medvedov.

In mimo pingvinov, do Larinih ljubljencev.

“Fušijiiiiiiiii” je vzkliknila! Fuši je namreč en pingvinček, ki nastopa v eni luštni risanki, če ste pozabili. In plišasta oblika preživlja z Laro že nekaj let vse noči.

Res so cesarski!!!

Nabor različnih rastlinskih in živalskih vrst v dunajskem živalskem vrtu je fascinanten. Kaj vse tukaj gleda na ljudi iz kletk, terarijev, akvarijev…

Iz vsake celine na planetu se nekaj najde na Dunaju.

Lokalci, ki pa niso ujeti, pa se tepejo med sabo in uprizarjajo ”Survival of the fittest“.

In spet nazaj k moraliziranju! Leta 1752 se je po enoletni gradnji, na svetu ustvaril prvi živalski vrt. V začetku namenjen predvsem cesarski družini in dvorjanom, je kmalu začel sprejemati prve goste ob nedeljah in nedolgo potem postal popolnoma odprt za javnost. Takratno življenje brez sodobnih avdio-vizuelnih medijev, je bilo razumljivo preprostejše in za “normalne” ljudi je bil pogled na slona, polarnega medveda ali leva čista fascinacija. Je danes temu še tako? Je dejansko potrebno živali zapirati zaradi fascincije množic? Ne vem!

Nekdo bo zadevo zapakiral v lep ovojni papir in rekel, da živalski vrtovi skrbijo za skoraj izumrle vrste. Moj komentar je verjetno spet malce naiven. Čemu v prvi vrsti sploh ogroziti katerokoli od živalskih ali rastlinskih vrst. So polarni medvedje krivi, da se jim pod ritjo topi led, da se jih je z lovom zdesetkalo, da so še danes na svetu ljudje, podjetja, ki za dolarje in evre po glavah tolčejo tjulnje,  ki zaradi neke “tradicije” koljejo kite glavače in to sredi razumne in tako opevano napredne Skandinavije (Norveška). Je žival izza kletke kriva, da so ji uničili naravno okolje, da je lokalni lovec sposoben postreliti čredo slonov, odrezati plavut morskemu psu in skopiti tigra zaradi azijskih mehkih kurcev?

Jasno odgovor je na dlani! In recept? Ni ga! Kapital pač vlada in le revolucija (in niti slučajno evolucija) bi morda tok lahko obrnila  v pravo smer. Pa je pri kvazi zadovoljnem Evropejcu, Američanu še možno prebuditi moč in voljo po revoltu? Mislim da ne! Dokler bo človeku življenski cilj lov za dobrinami, glavni razlog za “biti”, pa zadovoljstvo “jaza/ega”  mislim da ne bo šlo. Egosit in božji imitator v človeku bo moral umreti, preden se bo v vseh glavah dojelo, da smo le del flore in favne na planetu Zemlja. Verjetno bo čas in cikličnost naravnh procesov privedlo do tega, kar se je na planetu zgodilo že večkrat. Zradiralo se bo 90% vsega živega in nov krog se bo začel vrteti v novo smer, kjer glavna in najnaprednješa žival definitivno ne bo več ČLOVEK!

PS. Imam eno željo. V živo še nikoli nisem videl Kurda! Bi mi zaprli enega v kletko? Slišim da jih je vse manj!

I ne, ta ni iz “Bavarca”.  

Dan se je začel kar zgodaj, saj me je Anže pobral že malo pred šesto zjutraj. Ker sva se prehitro dogovorila kdo bo peljal, sem ostal brez palic, ki sem jih proti koncu gorskega sprehajanja prav pošteno pogrešal. No pa je do konca še daleč, zato začnimo na začetku.

Začetno hojo je najprej “začinil” en prav nemarno odložen kadaver od košute, sicer z zeleno vejico v gobcu, kar je pomenilo le eno. Lovci so imeli dober dan, jaz pa za začetek malo slabšega. Slike raje ne objavim, zato pa z veseljem tole, ki kaže na današnji “mučno grd” dan, ki sva ga z Anžetom preživela visoko nad Dolgo njivo. Planino, kamor sem tako rad zahajal dokler se moji strahovi niso uresničili. Kapital, pohlepnost in zaplankanost pač trenutno na lestvici vrlin prednjačita tam v prelepi Dolgi njivi. Pa dovolj o tem, je bilo kar nekaj natipkanega na to temo v preteklosti.

Ne mara hodit v hribe! A danes se mu je smejalo od trenutka, ko je sonce zamenjalo meglo, sicer ozka a položna pot nadomestila strmo, predvsem pa ko sva zagledala gamse.

Ampak dokler  ni bilo gamsov, sva se tolažila s tem, da bova pa poslikala kar nekaj lepo kičastih panoram.

In nato zagledava prve. Sicer predaleč za fotografirat, za gledat skozi daljnogled so bili pa že povsem v dometu.

Skupina osmih gamsov se je dokaj mirno pasla in se pomikala proti vzhodu s hitrostjo najine hoje. Povsem suvereno so naju imeli na varni razdalji in hkrati uživali v paši in lepem toplem jutru.

Midva pa sva vsak zase lovila motive. Gams in njegovo kraljestvo!

Ta mi je pa posebno všeč.

Počasi so naju imeli dovolj, saj sva očitno prečkala navidezno linijo, od koder sva se jim zdela prevsiljiva in so šli.

Posledično zamenjava najina teleta (muuuuu) za nekaj bolj širokokotnega in spet slikava kič.

Vmes še malo poškiliva proti rogačem in se dokončno posloviva od foto-lovskih izživljanj. Jaz se začnem na spustu malce mučit zaradi noge, ampak razgledi, vreme in družba premagajo tisti zoprni občutek v gležnju.

Še pogled proti Snežniku in potopiva se v ruševje Zgornje dolge njive, kjer pa naju pričaka hladen izvir, prvi ljudje tega dne in zadovoljstvo nad preživetim dnevom.

Je to še vedno “prvi glas Finske” kot je za njo rekla predsednica države?

Na temo včerajšnega koncerta in ocene le tega, pa bo več sledilo zvečer, zaenkrat le nekaj malega Tarje!

Kozorog! Kaj pisati o njem, saj je vse napisano že v knjigah!  Glejte fotke, če se vam da in to je to….

ps. Deveti dan gibanja na 80 kvadratih (pa še to z berglami) je  za mano, pa še nič ne izgleda, da bo tega kmalu konec….