SONATA PHOTOGRAPHICA

Očitno postaja eno od mojih spoznanj  dejstvo!  Ko se v naravi spremeni samo ena sama postavka in to je da ni človeka, potem živali kar skačejo pred moj objektiv. Počitnice, dopusti, ponedeljek, jutro, slabo vreme, brez sprehajalcev, tekačev, pasjeljubcev, kolesarjev in že si živali upajo normalno dihat.

Dež je tudi eden od vsebolj očitnih parametrov,  pri uspehih z visoko divjadjo. Kadar koli pada in se klatim z aparatom po hosti, živali hodijo kar same predme.

Na polju pa “drama”! V enem vogalu lisica, v drugem zajec (ni oster, saj je bilo med njima prevelika razdalja, zaslonka pa tam na 2.8), in eden bo danes srečkovič srečko.

Zvitorepka se je šla skrivat v koruzo, dolgouhec pa je bil očitno blond, saj se je odpravil tja tudi on in to le 20-30 metrov stran od kraja, kjer je vstopila lisica, tako da sta se najverjetneje srečala. Rezultata pa na žalost ne vem in na še večjo žalost nimam posnetega.

No to je ta “blond” zajec! Kot vidite se je cela reč dogajala malce predaleč, da bi bile fotografije lepe, ampak že opazovat tole igrico, je bil nepopisen užitek.

Vse skupaj pa sta ob meni opazovali še dve veverici in bili verjetno veseli, da na jedilniku danes nista oni.

Tako, dopoldneva je konec, služba kliče!

Aja, ljudje hvala ker ostajate doma! Še kar tako naprej, hehehe

Krnsko pogorje? Ja to je tam na zahodu dežele, kjer je ena gora, ki se kliče Krn. Ker je tam še par manjših kucljev, se vsemu skupaj reče pač pogorje in tako pridemo do imena Krnsko pogorje.

In ker tam okoli upa lazit le najpogumnejše od človeške rase, in to sem seveda jaz, sem danes uspel tam zalezovat in dražit prav kruto zverjad.

Ena zver je tole, kar so na Jesenicah krstili za KRASTAĆ (samac od krastaće) in je menda med najopasnijimi zvermi.

Druga mi je pa kljub strašljivemu izgledu, delovala simpatično:

Gre seveda za spečo svijo in hvala bogu, da je šlo za točno to; spečo vrsto svinje, ker budna je jako jako napadalna  žival.

Zdej grem pa spat, ker ura je cvajundcvanciš in sem utrujen.

Nič posebnega, ampak če imate pa resnično velik monitor potem pa hitro KLIK na sliko

Tega dneva sem se pa res veslil. Janez me je namreč klical in vabil na skupen sprehod skoraj cel mesec, preden sva dejansko lahko uskladila termine in se dobila. Janez je mladenič, ki sem ga nekoliko pomagal usmerjat skozi čeri in globine fotografije, danes pa zelo uspešno kombinira fotografski hobi in vsa do sedaj pridobljena znanja lovskega ceha. Gre seveda za lovca, ki ima raje fotoaparat in daljnogled, kakor pokalice, hkrati pa velik zagovornik poštenih/etičnih lovcev, namesto skorumpiranih, za evre prodanih “lovskih slug”, ki klečeplazijo pred kmetijskim ministrstvom in Zavodom za gozdove. O slednjem  raje kdaj drugič…

Dobiva se kar pri njem doma v bližini Tržiča, vasi, ki je skrita sredi gozda, odmaknjena od vrveža. Sedeva v avto in se odpraviva v “njegove” revirje.

Pomlad se je s prvim dežjem in toploto razbohotila v zelenini trave, drevesa pa še malo čakajo. Voziva se po krajih, ki so od Tržiča oddaljeni le  4km  zračne črte, a meni imena vasi popolnoma neznana, kakor tudi vijugasta (po novem asfaltirana) cesta.

Večer je počasi jemal dnevu luč, hladen veter se je umirjal in puščal za sabo le še mraz.  Sediva na lovski preži na eni od mnogih jas tam okoli, šepetaje klepetava, jaz za spremembo tokrat veliko več poslušam in sprašujem. Janeza pa itak zanima le še moj objektiv, saj v kratkem dobi povsem in samo svojega. Pričakuje sicer preveč ampak veselje je gledati evforijo, ki jo povzroča čakanje na nov kos foto opreme.

Sediva v avtu in na vsaki jasi, ki se na novo odpre pred nama zagledava vsaj par srn. Tema pa že kar konkretna. Preplašiva zajca, za naslednjim ovinkom se nama kanji umikata v gozd, … Kamor se ozreš nekaj miglja.

Šum na slikah se močno poveča, saj ISO vrednosti prehajajo številke 5000 in več. Srne pa še kar pozirajo.

Novih lokacij kjer se bo dalo posnet tudi dobre fotografije se je spet nabralo. Počakati bo sicer potrebno na “slačenje” zimske dlake, malce daljše in toplejše dneve pa bo. Zadnji dve sliki sta posneti 5 minut do 20h, kar pomeni da skoraj v popolni temi. Janez je povsem fasciniran, saj njegova kamera pri ISO1600 počasi odpove pokorščino, jaz pa še kar slikam in slikam. Srnjaki se za nekaj časa umaknejo, midva pa se počasi odpeljeva s tega “safarija” proti domu.

Janez hvala za vodenje pot vojih tako lepih in z divjadjo bogatih koncih in komaj čakam da mine teh 14 dni, ko bova spet ležala kje pod kakšno smreko.