SONATA PHOTOGRAPHICA

Huh tole je pa bilo nekaj! Sobota od jutra do pozne noči, pri 30 in več stopinjah, kar nekaj prevoženih kilometrih in seveda dogodek, ki je vse večkrat na sporedu pri Sonati! Tokratna je bila prva v tujini, kjer sem se učil, kaj pomeni biti ponosen Slovenec, kjer se neguje domača slovenska beseda, kljub mešanim zakonom, vplivu dolgoletne asimilacije in predvsem dejstva, da če so ljudje normalni je popolnoma nerelevantno ali si Italijan, Avstrijec ali Slovenec.

Tokrat spet hitim z objavo, saj gresta Maria Dolores in Aleksij že jutri na Portugalsko, hkrati pa sem enostavno vesel nad rezultatom…

Povdarjam, da gre spet za brzinski izbor in tipanje, kam z obdelavo.

Jutro v Trstu in takoj 28 stopinj, ki se še dvigajo…

Potem pa hiter skok na Kras (tržaški), v ljubko malo cerkvico v Samatorci.

Obred lep, sicer dolg a hudo hudo čustven ( ma če ni pol cerkve hlipalo, potem pa tudi nič… še fotografoma se je delal knedelj, hehe), smo zaključili pri Aleksiju, kjer imajo navado fotografiranja družine pred ižo. Na zgornji z nevestinimi starši.

Potem pa na odklop (dobesedni) do gradu Miramare, kjer se je meni uresničila ena res velika želja.

Miramarska đungla, Tarzan in Jane, …. Čita pa ve se kje.  :-)

Heaven! Tukaj fotkat je enostavno povedano noro. Motivov ne zmanjka in največja težava je čas, če ga nimaš.

Mi smo ga imeli obilo!!!

Aleksij je en velik Pavliha in smeha ni manjkalo cel dan. Kljub neznosni vročini (sploh v oblekah so morali svatje umirat), smo s smehom pozabili na “vročinsko muko”.

Še ena nebeška!

Aja pa morje je tudi tu!

“Alora še v časopisu sva!”

Po miramarski pravljici pa smo se preselili na slovensko stran v Avber, kjer domuje fantastična kmetija “Oru”, ki slovi po vrhusnki hrani, čudovitem ambientu in prijaznih domačinih.

Eto še ena normalna, neobdelana, hehehehe

Stari ali mladi, ampak…

… ampak vsi se pa ozrejo za lepim dekletom!    ;-)

In če je dovoljeno starejšim…

Naj bo dovoljeno tudi njim, ki imajo še vse pred sabo….

Maria, Aleksij hvala vama za zaupanje in uživajta na Portugalskem….

KLIK NA SLIKO VAM JO POVEČA!!!

T.orte

R.ože

P.rstani

Teh ČB/barvnih hecov resnično ne maram, saj je bil dosedaj (zadnjih 15 let, hahah) viden domet raznih mojstrov obdelav, omejen zgolj na ČB fotko s kričeče rdečim šopkom.

Zgodba te slikce pa je povsem simpl. Namreč  napačno osvetljena (prav grdo podosvetljena)  fotka, ki je bila na tem, da gre v smeti, je ne vem zakaj uspela pritegniti toliko moje pozornosti, da sem v LightRoom-u drsnike šibal sem ter tja toliko časa, da mi je zadeva postala celo všeč.

Zadnjič bela, potem razkošno mokra, tokrat zelena. In spet je bil eden od pomembnejših akterjev ambient. Namreč Ukanc, ki se skriva v skrajnem kotu Bohinjske doline, naju je dočakal zelen, da je kar piskalo po Nikonovih senzorjih. In ker je bilo vse v znamenju zelene, vam tokrat na ogled postavim zeleno poroko.

In seveda super športno Dunjo in kolesarja Luko.

Lahko bi se tudi reklo “poroka bosih nog” heheh

Pa tako si je želela tistih pravih, travniških marjetic…

Smo jih pa zato vsaj k prstanom dali.

Ambient je resnično čudovit in če se v bodoče pripravljate na kaj podobnega …

… se obrnite kar na gospo Jano na mail vila.park(at)siol.net, ki je ena jako prijazna in z občutkom za lepoto obdarjena gostiteljica.

Mojca in Andrej sta včeraj upam da neizmerno uživala, kljub vremenu, ki je motil vse razen “smotanega” fotografa.

Z objavo nekaj fotografij pa hitim, ker sicer bog ve kdaj bo spet čas blogarit, saj je takšnega in drugačnega dela res veliko.

Zvezda dneva je bila absolutno Mojca, moj stari kamerad Andrej bi se pa sproščeno fotografiral edino v “jagerski uniformi”, hahah

Smo pa zato toliko bolj izkoriščali Mojco in še eno reč.

Namreč še ena od zvezd dneva je bil ambient. Gre namreč za grad Kolovrat, omenjan že leta 1256, danes pa povzdignjen v vsej svoji nekdanji slavi, saj ga je namreč nekje leta 1980 kupila družina Mal in vanj “zmetala” nenormalno veliko časa in truda k popolni obnovi. Jep gre za “vikend hišico” in ne za državni objekt in tole je bila verjetno prva poroka po mnogih stoletjih, če ne  kar prva, ki jo je videl grad.

Graščak Mojmir Mal je sicer inženir in profesor, hkrati umetnik (riše, rezbari, slika, …), sam pa sem ga dojel predvsem kot človeka tisočerih spretnosti in znanj. Razgledan gospod je s svojo gospo zadnjih 25 let med drugim posvetil tudi Kolovratu, kjer je pred njim to veliko delo začel njegov oče Miran.

Družina Mal ima v gradu bogato zbirko likovnih del Čebeja, Jakopiča, Sternena, Tratnika, Savinška. O vsem pohištvu, srednjeveškem orožju, osebnih predmetih in kosov iz Cekinovega gradu, pa ni kaj pisat. Ko stvar gledaš skozi dejstvo, da je pri obnovi država sodelovala s komaj omembe vrednim drobižem, potem je projekt še toliko vrednejši.

Ampak glavni zvezdi sta bili tokrat Mojca in Andrej.

Ps. Obilica različnih stilov obdelav je posledica iskanja prave, tako da …