SONATA PHOTOGRAPHICA

Čakanje, v bistvu odštevanje se spet začenja…. Prihaja Februar, ko na sceno spet prihaja Sonata Arctica in z njimi spet nekaj luštnih uric pod odrom….

Spet najprej “OPRAVIČILO” za dolžino objave. Pač tako je, ko se udejanijo sanje.

In seveda “CLICK” on photos!!!

Pot , ki se je začela v sončnem Kranju me je vodila  proti megleni Italiji, kjer pa me je čakalo “sončece” drugačne vrste. Ob super družbi (Nati, Daša in Tanja) sem preživel dan, ki sem ga čalal leto in pol. Koncert benda, ki mi je zlezel tako pod kožo, da mi je obrnil glavo za 180 stopinj, začrtal eno od prihodnjih fotografskih poti in mi dejansko polni baterije kot rečeno, zadnje leto in pol. Videti, predvsem pa slišati karizmatičnega vodjo benda  je bila ena od prioritet dneva, seveda pa ni zaostajala tudi malo “obsedena” želja fotografirati fante v akciji. In končno je prišel dan ko je Sonata Photographica srečala Sonato Arctico.

Ker je bilo zanimanje italijanske publike izredno veliko, so koncert iz prvotne lokacije preselili v dvorano Palla Sharp, ki je v trenutku, ko smo jo zagledali pustila močan vtis. Predvsem pa strah in dvom, da je Sonata Arctica sposobna to reč zadovoljivo napolnit. Dvorana, ko je nabito polna namreč sprejme po grobi oceni 7-8.000 ljudi. To pa je številka, ki je za Sonato trenutno “mission impossible”. Pred njihovim nastopom sta se zvrstili še dve predskupini in sicer finski Winterborn, ki je zapustil malce medel vtis, ki pa ga je ob huronsko navdušenem pozdravu publike, popravila nizozemska zasedba Delain. Slednje nekateri bralci bloga poznate še iz pomladnega obdobja, ko smo jih poslušali v Nemčiji.

Winterborn in action!

In nato prvi od viškov večera: Delain z mično gospodično Charlotte, ki za spremembo ob nam bolj “znanih” podalpskih lepotičk poje in to kako!!!!

No pa izgled je tudi eden od vzrokov norenja pod odrom.

Izredno samozavesten nastop pa je prikazal novi član benda Ewout Pieters. Publika ga je sprejela z ovacijami, saj svoje orodje obvlada do strašljive virtuoznosti.

Charlotte in Ewout . Čista kemija in energija.

Brez njega pa jih ne bi bilo! Martijn Westerholt idejni oče benda, predvsem pa avtor  vsega lepega v glasbi, ki se skriva za imenom Delain.

Še enkrat Ewout, tokrat malo manj obdelan…  

In nato se je začelo. Dolgo pričakovani koncert sem pričakal, kar pošteno nervozen, kljub kar spodobni kilometrini. Začetek koncerta se začne s čudovitim klavirsko-orkestralnim introm “Everything Fades To Gray “, ki ne pusti nikogar ravnodušnega. Meni so šle kocine pošteno pokonci.   Na oder so posamezno prihajali člani benda, pozdravljali vreščečo publiko in iz kletke spustili PEKEL!

Za Tomyem (bobni) se je na odru prikazal Henrik, bendov dežurni pavliha in največji žurer.

Tony! Vokalni bog, ki v živo celo preseže tisto,kar nam posneti materijal skriva. Energija in karizma se preliva v nenormalnih količinah. Če vemo, da je nastopil še na pol bolan, je njegova vokalna predstava lahko ocenjena le s superlativi, ne glede na to kako “obseden”  si/sem z bendom.

Tony in BW!

Tony in color, hehe

5/4 Sonate Arctice.

Na prejšnji manjka najmlajši (po stažu)  član SA, Elias Viljanen.

Žal se je zopet pokazalo, da je italijanska publika mlačna, nezrela za pravo veselico, klub temu, da so se fantje “razleteli” po odru kot vihar, se v naslednjem hipu prelili v romantično žgoleče vode in nato spet eksplodirali v novi visokooktanski mešanici.

Žal se je sicer čudovita dvorana pokazala za preveliko, tudi ob pogledu na opremljenost samega odra, saj je bilo za tolikšen “stage” enostavno premalo različnih svetlobnih efektov, da o kakšni pirotehniki, ki zna začiniti marsikateri koncert, niti ne načenjam  debate.

Hvala bogu Sonata Arctica  z zadnjim albumom hitro raste na lestvici popularnosti, tako da upajmo na še večje odrske spektakle, ki imajo priti v prihodnjih letih. Do takrat pa je vsaj meni dovolj Tonyjev vrhunsko kontrolirani vokal in energija, ki jo kot  frontman izžareva.

Na osebni lestvici naj naj komadov SA, je zelo visoko “Last drop falls”, ki pa jo je odpela Charlotte Wessels, Tony je bil le stranski igralec, pa bi bilo bolje obratno, kajti pesem je za njen glas enostavno previsoko nastavljena.

Beer, beer, beer….. and Henrik!

Še malo žarometov na Sonatinega kitarskega virtuoza.

Da ne pozabim: vedno mirni in skoraj neopazni basist Marko Passikoski, sicer pa velik magnet za vreščeče deklice pod odrom.

Pa še ene par Tonyjev:

Odrsko dogajanje se je malo umirilo najprej s Henrikovim in nato Elijasovim solom, kjer sta pokazala in dokazal, da sta vrhunsko muzičista.

Ob prihodu Tommya Portima nazaj na oder pa je spet počilo.

Koncert se je samo še stopnjeval do vrhunca in ob norenju prednjih vrst, se je slabši vtis iz začetka malenkost ( a ne popolnoma) popravil. Slovo je bilo dokaj instantno, saj so fantje mlačno, nezainteresirano italijansko publiko “nagradili” z besedami : Bili ste najboljša publika do sedaj!

Pometali nekaj drobnarij (brisače, palčke, trzalice, …) med publiko…

… se priklonili in odšli novim izzivom naproti!

Zadovoljen? Jaz zelo in jih komaj čakam februarja med Avstrijci, kjer se obiskovalci zavedajo po kaj se gre na koncert.

Preveč fotk???  :-)    

Ko Sonata sreča drugo Sonato, ….

Smo nazaj, utrujeni, vendar z nasmehi do ušes.

Podrobna reportaža sledi.

Meni najljubši se bližajo Sloveniji. Sonata Arctica je že lep čas na turneji, ki je v enem trenutku celo kazala na Ljubljano, saj je bil eden od koncertov napovedan tudi pri nas. A žal se je izteklo tako, da so nam še najbližje v Grazu, Beogradu, Minhnu ali Dunaju. Boj za akreditacije se je začel dokaj zgodaj, vendar je na koncu odpadlo vse razen  avstrijskega Graza. Žal je teden pred nami zame prehudo nabutan z delom na treh frontah (služba, teater, Lyoness), tako da sanje o vsaj dveh-treh koncertih odpadejo.

Ampak kot rečeno: Austrija/Graz in “Fabrika žajfe” je cilj sredinega večera in v polnem avtu  bo eden definitivno doživel koncert leta!

Slika:

May Yeo

Tarja Soile Sussana Turunen Cabuli

Tarja ki je sedaj na samostojni glasbeni poti, se je na svoji prvi samostojni turneji ustavila tudi v Ljubljani. Bivša članica finske mega skupine Nightwish skuša svoje nekdanje oboževalce prepričati, da zmore tudi sama in z do sedaj edinim solo albumom išče tudi nove poslušalce.

Žal bo od tu naprej branje za ljubitelje Tarje Turunen malce zoprno, saj sem bil nad njenim odrskim nastopom, kar malce razočaran. Itak je bil obisk koncerta predvsem preizkušanje lastnega prepričanja, da Tarja kljub svojemu šolanemu glasu niti  malo ni kos ponoviti interpretacijo posneto na CD-jih tudi v živo. Namreč Tarje v živo nisem imel priložnosti slišat drugače, kakor preko raznih Youtube zmazkov in pa enega odlično posnetega DVD-ja, kjer pa mi ni delovala prepričljivo.  Ampak kot rečeno; za pravično ocenjevanje,  sem se hotel prepričat na lastna ušesa.

Lastne skladbe so avtosko dokaj povprečni izdelki in ne dosegajo virtuoznosti Tuomasa Holopainena, ki je avtor večine skladb, s katerimi je Tarja zaslovela kot najbolj izpostavljena članica Nightwishev. Morda ravno zato največ gromoglasnega vspodbujanja in norenja množice na njenem koncertu, doživimo ob skladbah Nightwishev, ki pa so z zasedbo s kakršno je  Tarja na tokratni turneji, dokaj oskubljeni vseh produkcijskih trikov, ki se jih poslužuje Tuomas s svojo ekipo. Če zanemarimo odličen vokal, ki pa ga z nerazumnim gnanjem v pretiravanje sama Tarja smeši, je skupina žal tisti podhranjeni člen, ki je na kar nekaj obrazov pod odrom, prilepil prizanesljivo porogljive nasmeške.

Mike Teranna (bobni) je edina svetla zvezda skupine, ki pa kljub svojemu garanju, ne zmore potegniti iz medlega “wana be rocker”  nastopanja ostale ekipe.  Če smo pošteni, lahko rečemo da Emmpu iz Nightwishev ni nekaj najbolj bravuroznega na kitari, ampak včerajšno preigravanje kitarskih rifov, je bilo žal na nivoju, kamor si Tarja nebi smela dovoliti. Ex-Apocaliptica čelist je bil  bolj kot ne, le vizuelno polepšanje odra za mladenke (namreč slišalo se ga je bolj malo), basist in klaviaturist pa sta bila ovenčana s pozornostjo, le v tistih trenutkih, ko se jima je približala Tarja v svojem “tečem sem, tečem tja”  poskakovanju.

Večina ljudi je bila videti povsem zadovoljna s ponujenim, a očitno le nad pojavo Tarje, ki jih je vračala v čase, ko so Nightwishi grmeli po deželi Kranjski. Če je skupina Nightwish, kljub velikemu osipu starih “opera/metal” oboževalcev preživela in sedaj z novo pevko izvaja vokalno drugačne pesmi, so si z vrhunsko produkcijo, uigranostjo, konec koncev z novo pevko in pa genijalnim Tuomasom, pridobila veliko novih fanatikov, pa moram za Tarjo reči, da je s slabim kopiranjem, ki na momente vleče na Nightwish, že v naslednjem komadu na Kamelot, nekako izgubljena. Strašanski potencial, ki ga ima v svojem glasu in  seveda tudi stasu, se je morda nakazal v njenih bolj baladno usmerjenih pesmih, še posebej pa se ji je to videlo v delu koncerta, ki ga izvaja med publiko. Publika jo je seveda za “spontani” sestop z odra pozdravila z navdušenjem otroka, ki se pod odrom v svoji naivnosti ne zaveda, da je SHOWBIZNIS, le BIZNIS.

Namerno se v komentarju ne bom dotaknil dveh predskupin, ki so s svojim amaterizmom in abotnimi zahvalami publiki, samo vspodbujali moj strah v nezrelo produkcijo nekdaj Velike Tarje Turunen!

Krepko podhlajene Križanke v Ljubljani, je za trenutek ogrela severnjakinja.

Eden od mnogih mimohodov. Po odru je drvela gor in dol, le da sem se spraševal, če ne zaradi mraza.

Po prvih treh komadih, se je silna množica akreditirancev umaknila izpod odra in ljudje v prvih vrstah so se lahko sprostili in uživali v koncertu, brez motečih fotografov  pred njimi.

Pa smo šli eni delat z malo večje razdalje.

Ampak ne nekam pod zvezde.

Baseman!

Apocalipticaman!

Mike Teranna! THE MAN!!!

Kitaraman!

Na momente so sijali tudi reflektorji.

Še enkrat Viking!

In spet lepe lučke.

Poje, zeha, playback??? Kdo bi vedel, …                

Je pa za fotografiranje Tarja super hvaležen motiv. Obrazne mimike je toliko, da jo komaj dohajaš.

“Wishmaster” je bil odpeet prav dobro, ampak kaj ko je bila glasbena podlaga hrup.

Za konec obljuba, da se vidimo drugo leto v malo toplejši noči. Jaz pa upam, da se vrne v krepko močnejši kondiciji, pa ne pevski, ker te ji definitivno ne manjka.