SONATA PHOTOGRAPHICA

Že dolgo nisem nič posnel, nič kar bi bilo omembe vrednega! Hotenje po konstantnem pohajanju po naravi z aparatom okoli vratu pa je močno. In v trenutkih, ko se me zaradi pomanjkanja časa (zdravja, volje…) preproste reči zdijo zelo pomembne, takrat se zgodi velikokrat nekaj, čemur do sedaj nisem posvečal neke pozornosti.

Velikokrat, vsevečkrat grem namreč na potovanje nazaj. Nazaj nekaj mesecev, par pomladi ali pa več let. Potujem po posnetkih, ki so bili spregledani, neopaženi, skoraj da izgubljeni v množici. Prvi disk 16.000., drugi 52.000., tretji “master” disk 72.000! 72.000 trenutkov, ki bi ob samo sekundni pozornosti jemali enormnih 1200 ur ali preprosteje 50 dni celodnevne pozornosti. Norost! Zaradi količine in ne kvalitete posameznih posnetkov je čiščenje, razvrščanje, selekcioniranje, rangiranje,  enostavno misija nemogoče. Ampak hvala bogu, sem to spoznal že davno, zato me skrb za popolnoma urejen fotografski materijal ne skrbi več. Enostavno greš po časovnici nazaj in doživljaš presenečenja. Slab posnetek izpred dveh ali več let, kar naenkart po mojih trenutnih kriterijih ni več nekaj, ob čemer greš zdolgočaeno naprej, temveč te ustavi, požene vse signale nekam pod streho, kjer se z novimi znanji, vedenji in konec koncev drugačnimi pogledi ter seveda naprednejšo programsko opremo, enostavno na novo rojevajo izdelki, ob katerih začetniška rdečica na licih ni več umestna.

Nekako prihajam do spoznanja, da brisanje kakršnega koli ujetega trenutka ni smiselna, saj danes morda deluje zgrešeno, ne dovolj dobro, celo nevredno obstoja na mojem velecenjenem fotografskem zeljniku samih superlativov. Nekateri so mi večkrat polagali besede v usta, ki sem jih potem še sam širil naprej, da človek mora biti kritičen, predvsem do sebe mora biti zelo, zelo kritičen, ker le tako že sam loči zrnje od plevela. Pa v danem trenutku sama teza celo pije vodo, vendar ali sem v tistem točno določenem trenutku dejansko videl vse, kar bi naj mi fotografija lahko povedala? Sem bil zbran, sem bil sploh pri volji, me ni morda ravno takrat nekaj spravljalo iz ravnotežja? Meglena slika, slaba volja, nobene svetlobe, nič… Jajca! Občutke, ki jih imamo v trenutku ogleda fotografije v sebi, bi moral vsak kritični opazovalec znati diagnosticirati in skozi ugotovitve, bi se hitro prišlo do preprostega spoznanja, da čustva, ki v danem trenutku vladajo, izredno vplivajo na odločitev za ali proti neki fotografiji (in absolutno pri skoraj vseh odločitvah v življenju).

Kako torej gledati na fotografijo? Sam sem mnenja, da predvsem ne trenutno, enkrat in nikoli več, ter nikoli z zaključeno oceno in/ali mnenjem. Namreč stvar je večplastna, tako kot človek in njegov trenutek. Trenutek, ki je lahko svetla, barvita prihodnost ali pa meglena, mračnjaška preteklost. Predvsem pa je ujeti trenutek danes črn, jutri bel in zato si zasluži večkratni ogled, večplastne interpretacije in posledično različne  zgodbe, pač odvisne od trenutnega počutja, stanja duha, če hočete.

Zgornja fotografija je nastala, ko je prihajala Ruby, ko je meglica, prekrila barve, ptice naredila medle, stran uhajajoče, prestrašene… Spregledana, ker ni imela enačaja z mojim takratnim razpoloženjem. Na njej ni vesselja, pričakovanja in hkratnega priktitega strahu, ki ga prinaša med drugim pričakovanje poroda.

Danes je hladno, piha okoli vogalov, barv ni že dolgo na spregled. Vendar jih že dolgo pričakujemo, tako kot toploto, svetlobo in veselje, ki prihaja s pomladjo. Danes nisem najboljše volje! Nekega silnega optimizma ni v zraku, povrhu pa je za mano tudi nekaj strani branja dnevnega časopisja… Optimizem? Žal se sam od sebe ne rodi, ker potrebuje pravilen dražljaj, ne pa morbidnosti, ekscese in probleme družbe v točno tem trenutku. In nad čem ima človek, če je svoboden edino še moč? Nad izbiro dražljajev! Pozitivnost in optimizem je potrebno ustvariti v sebi in s tem posledično začno rasti pozitivni impulzi/dražljaji. Le prepoznati jih je potrebno v svoji bližini! Je to družina, prijatelji, sonce, nov brst na roži iz katere se bo rodil cvet, morda mrzel veter, ki bo spihal meglo in brezbarvnost? Kaj pa vem… Fotografija mi pomaga spoznavati tudi to. Impulze, ki so pozitivni, impulze ob katerih zažarijo stara jajca in ob katerih se zaveš, da trenutki, pa kakršni koli bili, štejejo!

Pojdite na potovanje vaših ujetih trenutkov! Morda najdete sivo, bledično reč, ena navadna stara jajca, ki ste jih spregledali …

Toplejši, predvsem pa daljši dnevi niso več daleč in pogledi se bodo zopet obračali proti višavam.

V krila se bo spet lovil toplejši veter.

Pljuča bodo globje zadihala in srce bo poskočneje poganjalo kri po žilah….

KMALU!

Pod goro jezero, na jezeru valovi, v valovih odsevi , v odsevih sanje…

Letošnje fotografsko leto, bo očitno zelo dobro. Dela bo veliko in s tem tudi veliko veselja. Poročna fotografija, ki sem jo lani dal kar malo na stranski tir, je letos eksplodirala, da je joj. Rdeči križci na koledarju, se prav lepo podajajo sobotam in očitno, se je trend poročanja mladih parov obrnil, kljub temu da vse statistike tulijo, da je porok vse manj. No letos bo še nekaj prvič; namreč samostojna poroka, ki jo bom zase delal v tujini! Izkušnja več…

In ker v obdobju od neveste do mamice ponavadi ne preteče prav veliko vode, hehe, se vse bolj krepi tudi fotografiranje malih “škorčkov”, kjer je vedno pravi mali žur. Predvsem pa je tako lepo čakat na odziv staršev, ko dobijo v roke fotografije svojih angelčkov.

Tako kot otroci, raste tudi fotografski otrok in samo upam, da mi bo dovoljeno čim dlje opazovat njegovo rast…

Ko si boste naslednjič očitali, da ste čudni, poglejte to sliko in ni hudič. da vam ne zaigra srce ob spoznanju, da ste povsem “COOL”.