SONATA PHOTOGRAPHICA

Krnsko pogorje? Ja to je tam na zahodu dežele, kjer je ena gora, ki se kliče Krn. Ker je tam še par manjših kucljev, se vsemu skupaj reče pač pogorje in tako pridemo do imena Krnsko pogorje.

In ker tam okoli upa lazit le najpogumnejše od človeške rase, in to sem seveda jaz, sem danes uspel tam zalezovat in dražit prav kruto zverjad.

Ena zver je tole, kar so na Jesenicah krstili za KRASTAĆ (samac od krastaće) in je menda med najopasnijimi zvermi.

Druga mi je pa kljub strašljivemu izgledu, delovala simpatično:

Gre seveda za spečo svijo in hvala bogu, da je šlo za točno to; spečo vrsto svinje, ker budna je jako jako napadalna  žival.

Zdej grem pa spat, ker ura je cvajundcvanciš in sem utrujen.

Za motivacijo, dobro voljo, smeh, prijetno družbo, neskončnih prijetnih klepetov, lažje nakupovanje, preizkušanje jedi, poziranje, fotografiranje, …., za vse to in še mnogo več poskrbi Lara d.o.o.!

Ko je najtežje stisne zobe.

Kjer je dolgčas vztraja.

Igrivo in zabavno izkorišča priložnosti.

Uživa v sadovih dela.

Ko dela, dela!

Predvsem pa je neskončna inspiracija, veselje in najboljša družba meni!

Včeraj sva vandrala po Posočju, kjer sva oddelala prvi del naloge. V ponedeljek pa nadaljujeva s Štajerskim delom Iglujevih poslovalnic, saj za novo spletno stran potrebujejo nove materijale. Vmes pa bova skakala na okoliške kuclje in uživala počitnice.

…not pa pade ena muha,

pastirc pa prau, juhej, juhej

take žgance sama jej.

Pa smo šli končno vsi štirje u planine, tako kot se spodobi. Peš, z nahrbtniki, brez otroških pomagal, hehe. Rubyjin krstni samostojni podvig je torej pripadel planini Korošici, pod razgledno Košutico, ki kaže lepo ošiljeno podobo proti Ljubelju. Sem gor smo šli v vseh letih že velikokrat, saj je pot (lovska v kombinaciji z graničarsko) res lepo speljana. Nič strma, v glavnem v senci, le na previdnost ne smemo pozabiti, saj na kar nekaj delih poti, neroden korak, pomeni kotaljenje po hudo stmem bregu. Torej še enkrat: padec ni opcija, zato previdnost na 100%. Otrok star še ne tri leta, za celo pot navzgor porabi slabi dve urci, normalne hoje z vsemi postanki (počivam, pijem, jem bombone, gledam mravljice, iščem škrate, štejem storžke, pojem pesmico, ali pa zgolj zezam mamico).

Parkirišče je obljubljalo “pestro” dogajanje na planini.Prosta parkirišča so bila le še dol pri Korenu, ostalo (zadnji ovinek pred mejo, parkirišče na sliki, ..) je bilo polno pločevine.

Autan inPiz Biun na kožo, čepice v nahrbtnik, čevlje zavezat in hop v hrib.

Ruby presenetljivo hodi. Resda zato potrebuje enormne količine motivacijskih trikov, ampak tempo je pa neverjeten.

Da ne “zatolčemo” motivacije Lari, je hvale deležna tudi ona, saj potem prav ponosno skaklja ob mlajši sestrici in ji razlaga kako in kaj.

Pot pa kot rečeno, ena sama milina. Lovci že vedo kako se stvarem streže, da se ne zadihaš preveč.

Izstop iz gozda, pomeni čepice na glavo!

Od tu naprej hodimo po ravni poti vse do pastirske koče. Vmes dotočimo svežo, hladno vodo, prečkamo par hudournih grap (kadar močno lije seveda), kjer se lahko starejšim otrokom razložijo prve skrivnosti geologije.

Idilične razglede zmoti ušesa parajoče dretje, jok in stok, …..

Krvavo koleno, odrgnjene dlani! Padec zbriše nasmeh in dobro voljo. “Lala, a tece kli?” se sliši iz ozadja, kjer Ruby vztrajno raca proti svojemu težko pričakovanemu cilju. Na plinini jo menda v kočici čaka Kekec. Kdor ve za njeno obsedenost s Kekcem bo razumel, kaj jo je gnalo.

In res, mimo krav drvimo z malce prestrašenimi očmi (je krava hudo veliiiika žvau), in takoj gledat kje je Kekec.

Kekca ni, je pa malo postarana Mojca v koči.  Kuha da jo je veselje gledat. Ni zastonj planšarija ena izmed najpopularnejših v Karavankah.

Kako imamo lahko tako različne otroke, hahaha. Lara takšno skledo kislega mleka sklesti, preden rečeš dober tek, Ruby pa zadevščino proba in blekne: ” Tale jogurt je zanič! Ne bom ga jedla!” Bodo pa banane in nektarine tešile lakoto.

Po malici pa še malo igranja, valjanja po travi…

Obujanja spominov tudi ne manjka. Tule smo krstili Laro, saj je 6-mesečna ležala točno na tej trati in uživala prvi gorski zrak.

Odpravimo se počasi nazaj proti dolini. Ampak resnično počasi. Vmes se spet malo bojimo krav, saj božat tako veliko žvau ni kar tako, hahaha

Vmes dobro urico odspimo, saj Ruby izkoristi očkovo “štupo ramo” in mi ob ritmičnem guncanju zaspi na glavi. Naredimo senco, položimo mulca spat in tako  ostali trije uživamo trenutke, ko imamo malo miru od vražička.  Pot na dol na začetku spet zahteva malce pomoči škratov (za pridno hojo, na kamenčke polagajo sladke zakladke), nakar se naši ta mali odpre in začne se dirjanje v dolino. Z Natalijo samo debelo gledava malega škorca, kako dejansko celo pot odteče v smehu, petju in v slbi uri smo pri avtu.

Dneva seveda še nismo zaključili, saj so padli še trampolin, gugalnica, tobogan in pa za vsakega ena postrv….

Konec koncev prav krasen dan!

… je za nami. No ene je malo udarila delovna sobota, ampak bili so pa to spet tisti klasični dnevi, ko se pri nas tako veliko dogaja, da bo v tednu pred nami, kaj brati in videti na blogu.

Hribi! Po doooolgem času z družino in to kompletno in konkretno!

Petek pred piknikom, smo šli na en dolg, lep sprehod v zgodovino.

In žal tudi sedanjost. Ni kaj je pač protokolarni objekt, kjer država dela. kar se ji pač zahoče. A kot rečeno: lepo je blo.

Aja pa žito zlati in čaka…

No se beremo, samo da se najde malce več časa.

Nič posebnega, ampak če imate pa resnično velik monitor potem pa hitro KLIK na sliko