SONATA PHOTOGRAPHICA

Dobri ljudje, namreč! In še nekaj neverjetnega (niti ne tako neverjetnega, če si realen) obstaja: tako “nikakva” Nikon leča, da kaj takšnega pa še ne! Imel na testu en objektivček, ki bi ga človek nosil v hribe, pa se je izkazal tako hudo negativno, da javno sploh ne bom omenjal modela.

Gremo nazaj k dobrim ljudem. Sva šla oni dan z Laro razmigat noge in se znajdeva v vasi Gozd nad Golnikom (ne nad Kamnikom), od koder se gre ponavadi na Kriško goro ali pa Tolsti vrh.

Začetno nerganje se spremeni v dirko od klopce do klopce, saj vas ob standardni poti na Kriško, čakajo 4 lepe “počivavškove” postaje, kjer si lahko oddahnete. Ker ima vsaka svoje ime, ker so lepo narejene in ker so punce ena zelo radovedna žival, je bil tempo prav zanimiv.

Še par korakov nazaj neznosno utrujena in potrebna vsaj nujne medicinske pomoči…

Da pa je hoja množic lahko koristna, poskrbi tale napis, par “klafter” bukovih polen in človeška tekmovalnost. Zadnjih 100 višinskih metrov (približno) si namreč lahko na rami oprtate dve (ali pa eno, no…)  metrski poleni in se spopadete s strmino dodatno otovorjeni.

Koča je v poletni sezoni ob koncih tedna nenormalno oblegana, ampak v ponedeljek pa sva na celi krožni poti srečala le štiri planince in enega simpatičnega labija. Joj, kako bi pisal o razgledih, občutkih, … pa me ta prekleti objektiv tako jezi, saj ob vsaki sliki vidim to Nikonovo skrpucalo. Da smo si najsnem:slike so obdelane, da kar boli, pa so še vedno neostre, nepravih barv, vse do zadnje obrezane zaradi vinjetiranja…

In sedaj končno o dobrih ljudeh! Že malo pod vrhom Laro napade huda lakota, denarnica pa v dolini. Kaj pa sedaj? Zaskrbljeno gleda, ko ji razložim, da bova v koči lepo prosila za kos kruha, pa bo. Več kot ne, nama ne morejo reči. In gospa, ki je že zgodaj pridno brkljala po kuhinji, ob prepričljivih, žalostno zročih Larinih očescih ne more, da bi odrekla simpatični prošnji. Odreže konkretno kajlo, namaže še maslo in med in Lara je v devetih nebesih. Za dodatno vzhičenost pa poskrbi še jabolčni zavitek, ki mu nikakor ne moreš reči ne. En velik HVALA in spoznanje, da so na svetu še normalni ljudje, nama polepša jutro in dan.

Pokličeva še mami v službo, da ji takoj poveva kako lepo se imava …

Previdno sva oddrvela v dolino in bolj za šalo kot zares, razmišljala o takojšnem povratku na vrh, plačat račun…

Imamo pa zato vsaj rešene načrte za nedeljski družinski izlet! Po račun na Kriško!