SONATA PHOTOGRAPHICA

Prvotni načrt, ki je predvideval  plezanje po južnem razu na Skuto se mi je izjalovil, saj je na žalost bolezen naredila svoje, a kot je rekel Matija: “Raz bo počakal!”. Pa pojdimo lepo od začetka.

Kako zanimivo, da ko 3 tedne pada dež in ni kaj pametnega za počet, človek zdrav skaklja naokrog, seveda predvsem v službo. In tam imamo čas kovat načrte, ki se ponavadi tičejo gora. Kot sem v prejšnji objavi (”pompozno” hehe) najavil, je bilo v načrtu plezanje na Skuto (zgornja slika ) po južnem razu (greben levo od vrha, tik nad snežiščem), a me je že v ponedeljek začelo praskat v grlu, 10 stopnic je postalo dovolj za konkretno zadihanost in slabost je postala stalnica, kot da sem mlada nosečnica. “Klinc, al boš še bolj zbolu al pa bo dobr!” smo rekli in v soboto, po celodnevni tlaki v trgovini, navižali avtomobile proti Kamniški Bistrici.

Matija (Mićo)

Mare

Dejan in moja malenkost, smo bili malo čez deveto uro nekako pripravljeni za odhod proti bivaku pod Skuto (2070m), le jaz sem še iskal kak izgovor v sebi, ki bi omogočil kapitulacijo, hehehe.

Sama pot skozi nočne Žmavcarje (dokaj zahtevna nemarkirana pot) je bila prav zabavna. Začetna strma stopnja skozi gozd, ponuja lepo lovsko/pastirsko položno vijuganje, le dvakrat, ko se strmina malo zakomplicira se pojavijo zelo stari klini in dotrajana žica. Izstop iz gozda nam tokrat ne ponuja nikakršnih razgledov ( In bogu hvala za to), le strmina postane za stopnjo hujša. V vodstvu me zamenja Matija, hkrati pa demonstrira moč svoje super čelne svetilke, hehe. Nič, da ne vlečem tega v nedogled: postajalo je le še bolj strmo, mene je proti koncu pošteno krivilo, snežišče potencialno nevarno, veter pa je pomagal, da je počasi tudi zeblo. Pred bivak prisopiham tik pred polnočjo, kar pomeni, da sem celo v tako sesutem stanju uspel priti gor znotraj “norme”,  :-)

Sledi brzinsko preoblačenje, večerja pod zvezdami, bujenje dveh hrvaških gostov bivaka in salve smeha. Spalne vreče so zašumele, mraz in salamenska strmina pozabljena in vsak zase smo počasi ugašali v zaslužen spanec.

Jutro, nedelja, sonce pa kot da je pregnalo oblake s celega planeta! Lega bivaka (levo spodaj) pa takšna, kakršno lahko pričakuješ samo od graditeljev, ki so bili zaljubljeni v gore.

Oui, oui, mon amour… c’est moi. (kot bi rekel g. Kakko, hehe)

Počasi kapljamo na sonce in z vsakim novim prišlekom se ponavlja ista pesem medmetov tipa OOOHHH, AAAHHHH, UAUUUU, NE ME JEEEE…AAAAT in ostalih pridevnikov, ki opisujejo tole:

Gledamo v današnji cilj, Skuto, le smer pristopa se še skriva.

A ni lepo u gorah??!!

Pa kako fletna “drušna” smo,  :-)

Malo še zapoziramo, če imamo že fotoaparat s seboj, …

Pozdravimo še kolege iz Varaždina (sobota ju je dotolkla, saj sta v megli “lutala” po podih in po 13-ih urah, tik pred temo našla bivak), sicer stara plezalska mačka.

Usmerimo noge v breg proti škrbini in moja kalvarija se začne.

Slabost, plitki vdihi, komaj zadoščajo za hojo po ravnem, moči enostavo ni. Zaostajam, bentim in vse bolj mi je jasno, da bo Skuta počakala tam kjer je, jaz pa naj se pozdravim in se vrnem normalen.

Trojka gre naprej, razume da se hodit “matrat”, namesto uživat nima smisla. Dejan odda nekaj malega nepotrebne opreme v moj nahrbtnik in se vklopi v nepričakovano navezo treh.

Sedim vrh roba, gledam na silne pode proti lepem bivaku pod Grintavcem, poslušam navezo nekje v Koglu, v Skutinih grapah, pa grmi pomladansko čiščenje odvečnega kamenja. Pomaham v pozdrav in začnem z vračanjem v dolino.

No sedaj bom pa videl, kje sem ponoči hodil! 1400 višinskih metrov na dol, sem načrtno vzel na počasi, saj se mi ni nikamor mudilo. Uživam v drsanju po snežišču, začenjam poskakovat po melišču, ampak sapa spet čudno dopoveduje, da s pljuči nekaj ni v redu.

Zato se malce umirim, potlačim željo po drvenju navdol po melišču in izkoriščam družbo mojega Nikončka.

Ves čas se oziram nazaj in bentim čez strmino. Vse bolj se zavedam, da v takšnem stanju kakršnem sem bil, še dobro, da nisem videl kam gor mi to hodimo.

Še zadnji skok in počasi se iz vročega kotla, skrijem pod krošnje bukev, ki me spremijo v dno doline, kjer se po dveh urah, hladim pri avtu, namakam noge v hladno Bistrico in zavijam z očmi nad hordo nedeljskih obiskovalcev. Ni to za tečneža moje sorte, zato se poberem nazaj V konec (pri tovorni žičnici), kjer počakam ostali del ekipe.

Nalivanje s tekočino, debata, navdušenje nad turo, poslušam s tavelikimi ušesi, fantje so zažgani od sonca, premočeni od snega in sivi od znoja ter prahu in pošteno utrujeni.

A tako prekleto srečni in nasmejani!

Kako so se imeli oni in kakšne so razmere? Morda pa povedo kaj v komentarjih…