SONATA PHOTOGRAPHICA

Vračanje v Paklenico se dogaja vsakodnevno, saj vsakič, ko prižgem računalnik oko zavije v mapo, kjer so skrite njene lepote.

Bliža se nedelja, ko se mi bo verjetno uresničila še ena velika želja, kar se tiče plezanja. Če sem bil najprej navdušen nad plezanjem v urejenih plezališčih, in mi je glavo odpihnila prva dolga večraztežajna smer v Paklenici, mi v mislih odzvanjajo prebrani glasovi prvih alpinistov, ki so se letovali slovenskih sten. Ob moji planinsko-pohodniški dejavnosti je velik del časa pripadal tudi branju vseh mogočih knjig o prvih alpinistih, raziskovalcih, botanikih, ki so se klatili po takšnih ali drugačnih skalah.  Kolikokrat mi sedaj pride v spomin Himalajc, profesor zemljepisa na trgovski šoli, ki nam je bil takrat smešen patron, ker je v službo z Jesenic hodil s kolesom (ja leta 1986 do 89 so še obstajali takšni ljudje), za tem nadimkom pa se je skrival nihče drug kot RADO KOČEVAR, legenda slovesnkega plezanja.

Takrat v srednji šoli so mi bili hribi deveta briga in zgodb o Himalajcu (žal Himalaje ni nikoli videl, pa si je še kako zaslužil biti prvi med prvimi) nisem poznal, pa še leta so bila taka, da nekega spoštovanja ni bilo do nikogar, kaj šele do strogega profesorja. Danes po vsem prebranem in videnem ( na RTV SLO je bil pred dnevi na ogled čudovit dokumentarec o njegovih fantastičnih uspehih), ko se zaveš, da je v tistih hudih časih po vojni, v totalnem pomanjkanju obstajala skupina mladih ljudi, ki so nadaljevali tisto, kar stara garda (Čop, Jesihova, Debeljakova, Deržaj, Potočnik, …. in še cela množica drugih) predvojnih plezalcev nikakor ni zmogla. Namreč dvigniti težave v skali v zgornjo 6. stopnjo, Rado pa je bil gonilna sila te skupine ( Ciril Debeljak - Cic, France Zupan, Sandi in Danica Blažina, ter mnogi drugi), ki je  bila  tik pred tem, da dobi vozovnico za Himalajo, a žal so obstali nekje vmes med slovenskimi Alpami in najvišjimi vrhovi sveta. In tudi sam bi obstal nekje na markiranih planinskih poteh, če…

No gremo nazaj k manj pomebnim rečem, hehe. Plezati po stopinjah legendarnih plezalcev izpred 50 in več let, so bile kot rečeno zame čiste sanje, nekaj tako oddaljenega kot Himalaja. Kot pravovernemu “šodrarju”, največkrat v družbi s samim seboj, mi je bilo jasno, da nikoli ne bom stopil v svet strmih prepadov, saj za tja potrebuješ ob drugačni opremi, predvsem drugačen pristop. Predvsem pa prijatelje, izkušene alpiniste, plezalce, ki so se pripravljeni na štrik  navezat s takšnim patronom, kot sem jaz.

In navdušenje nad pričakovanji je tolikšno, da komaj čakam soboto, ko se bodo po celodnevni službi, štiri sence sopeč dvigale iz zatrepa Kamniške Bistrice proti bivaku pod Skuto, kjer se bo prespalo. Južni raz je smer, ki sta jo leta 1932 prva splezala Modec in Režek, če bo šlo pa vse prav, jo grem pa pošlatat celo jaz. In potem kar se mene tiče lahko s skaljarjenjem neham, hehe.

Pa še nekaj slikic za nazaj:

Svet navpičnih sten, kjer se nikoli nisem videl!

Samo en kratek dopust pa je vse spremenil. Doživeti plezanje na varen način, v navezi z Dejanom je udejanilo sanje, ki sedaj to niso več. So le še stopnja na poti k novim…

PS. Tukaj pa povezava do FILMA.