SONATA PHOTOGRAPHICA

… in kar je še podobnih neumnosti je bila v preteklosti domena zrelih, odraslih oseb, največkrat zaljubljencev v naravo in z njo povezano samoto. Zaradi slednjega sem v skale začel lazit tudi sam. Danes to počnem s sodelavci, prijatelji in seveda tudi z družino. Začetna leta družinskega vandranja so bila posvečena le nama z Natalijo (huh kako pogrešam to obdobje), otroci pa so najino samotarsko hribolazenje najprej povsem prekinili in kasneje omejili na kratke turce ali pa smo šli enostavno na neko enostavno dosegljivo vzpetino vsi skupaj.

Lara je bila prav poseben tič. Od 18. meseca je hodila in hodila, da jo je bilo veselje gledat. Kofce, Šija, Kriška gora, Jošt, Jakob so kuclji v bližini Kranja, kjer je smrkolinček nabiral svoje prve kilometre na gor. Kasneje pa smo jo jemali na vse daljše izlete. Slemenova špica, Križki podi, Mrežce, Golica, Storžič…

Sedaj smo štirje in najmlajša Ruby kaže podobne znake navdušenja, resnici na ljubo malo manjše, je pa “cepljena”  v drugo smer! Strahu ima ta otrok krepko manj vgrajenega kot Lara, ki je že od malih nog ena zelo previdna deklica in če se za neko reč odloči, da je prehudo, ga ni boga, ki bi jo prestavil.

In tu končno prehajam na bistvo tega pisanja. Namreč velikokrat sem že gledal objokane otroke, ki jih starši rinejo v šport, glasbo, dejavnosti, ki so ljube dejansko njim, otrok pa je sredstvo za izživljanje lastnih (največkrat neuresničenih) sanj.

Sam se velikokrat sprašujem do kam forsirati in kje reči dovolj! To da hodimo v hribe, naravo je pač naš način preživljanja časa. Otroka s tem nimata problemov, le sem pa tja jima že na sami turi pade motivacija, kjer pa je naša starševska obveza, da jo tako ali drugače najdemo v igri, pesmi, skromnem nagrajevanju ali čem tretjem. Povsem drugače pa gledam na motiviranje v dejavnost kot je plezanje. Sam sem začel z njim zelo pozno in z Natalijo v tem našla neizmeren užitek. Kaj pa tamali dve? Lara je čez zimo parkrat obiskala tečaj plezanja, kjer se je imela fino, dokler je “trener” (al kako naj ji rečem) držal svoje želje na uzdi. Ko pa je želel za Laro v nekem momentu preveč, je bilo konec. Forsiranje otrok v tekmovanja in skozi športne dejavnosti v vrtcih in šolah iskati le vrhunske tekmovalce je milo rečeno poden od podna. Lara je hotela le plezat in nič več. Kakšne tekme neki!!?? In danes pleza le še z nama.

Ko ima dovolj ima dovolj! Ni trmasta, ni vztrajna, ne zna trpet, noče prenašat bolečine!! In kaj je tu narobe?? Pa hudiča saj je otrok!!! In isto seveda velja za Ruby, čeprav je karakterno popolnoma drug človeček.

Morda zato ne bosta državni prvakinji v pionirski kategoriji, bosta pa morda v življenju splezali na hrib (ne dobesedno), kjer meni ostanejo le knjige, fotografije in domišljija, ne pa moje neuresničene sanje.