SONATA PHOTOGRAPHICA

Dogovorjeni sestanek je malce zamujal, sem pa kar sam “španciral” po lepo urejeni okolici gradu v Polhovem gradcu. Grad je eden od lepše urejenih in popolnoma ohranjenih slovenskih gradov, v katerem se danes nahajajo Muzej pošte in telekomunikacij, poročna dvorana in občinska uprava. Grad ima zelo lepo urejen vrt, pred katerim stoji čudovit Neptunov vodnjak s štirimi nimfami, v samem parku pa kraljuje impozantna lipa. Lep sončen dan je kar klical po sprehodu po malem parku ali pa zgolj posedanju in martinčaknju.

Lipa je ena tistih, ki so jih v daljni preteklosti sadili tako, da so v krog postavili največkrat 7 sadik lipe, počakali 200-300 let in eto ti čudo od enega ogromnega drevesa.

Kot rečeno se pred parkom nahaja Neptunov vodnjak, meni prav lep izdelek.

Ena od Neptunovih nimf.

V parku je bil prav poseben dan. Pomladansko umito nebo, topli sončni žarki, hladnejši vetrc je opozarjal, da zima še ni pozabljena, petje ptic, … En prav lep spokojen dan, ko bi v parku kar sedel in sedel in delal popolnoma nič. Očitno so zato tam rade mlade mamice z vozički in druge, ki na to še čakajo.

Kakorkoli, v ta konec Slovenije, ki je od Ljubljane oddaljen  le 15-20 minut, bo treba še kdaj pokukat, saj mi je bolj kot ne čista španska vas. Ampak po tem kar sem na hitro videl, bo tule pohajkovat eno samo veselje za potepuško dušo.

Postanek na počivališču Barje pred popoldanskim predavanjem, je za posledico pustil tole razmišljanje o golfu. Zakaj golfu? Ker streljaj od tam vidiš lepo zelenico, urejeno kot se spodobi in na njej pomladanske navdušence, ki udrihajo po žogici, nakar sledi sprehod za  njo. Spomnil sem se brezštevilnih prepirov zaslužkarjev z zemljišči, investitorji, ki želijo plemenititi svoj kapital, preprodajalce vseh sort in pa naravovarstvenikov, kadar so se v Sloveniji odločili graditi igrišče za golf. Zadevščina je namreč zelo sporna, saj kmetu za ničvredno degradirano zemljišče ni težko prodati zemlje, ki jo investitorji navidezno bogato plačujejo. Sam nimam niti problema z izgradnjo igrišč, ampak ne na način, kot v medijih svoje početje zagovarjajo investitorji in izvajalci gradenj. No sedaj so se naučili vsaj nečesa, namreč graditi potiho, da je oko javnosti čim dlje.   Smlednik je vasica, kjer lahko zavijete proti Tacnu in kjer so v času nepremičninske norosti, šli gradit naselje hiš, čez čas pa še golf igrišče. O slednjem v javnosti nisem zasledil niti ene novičke, za razliko od nameravane gradnje igrišča na obali ob  neposredni bližini Sečoveljskih solin, kjer je nastal pravi mali halo.

Zakaj je gradnja igrišč sporna, saj konec koncev okolica je urejena, v mlakah raste vodno cvetje, nasajenih je cel kup lepih grmovnic ali dreves, enostavno povedano vse je super krasno na pogled. Zato ker se je za rast golfarskih zelenic nujno potrebno oskrbeti z enormnimi količinami vode, predvsem pa s čudežnimi (beri spornimi) preparati, ki iz trave delajo čudeže. Raste namreč ta trava nenormalno hitro in gosto (gre za travo, ki z nami poznanimi vrstami na travnikih nima ene same veze, razen da je zelena). Oskrbovalci zagotavljajo, da v zvarkih ni nič spornega, saj imajo cel kup deklaracij, testov in ne vem še česa, kar dokazuje njihov prav, vendar korporativni “golazni” Jure že dolgo ne verjame nič.  Tast, ki ima še mesec do upokojitve, je zaposlen na enem od slovenskih igrišč kot vzdževalec in zato lahko iz prve roke povem, da so zadevščine na papirju dejasnko povsem čiste, ampak dejstva v naravi se ne da prikriti. A žal ko igrišče stoji, poti nazaj ni več.

Sam imam recimo da pogojno dobro mnenje le o enem od slovenskih igrišč in to je to na fotografijah, saj je nastalo na izredno degradiranem zemljišču (smetišče), žal imam pomisleke le zaradi bližine barja, ki je že samo po sebi izredno občutljiv ekosistem. Vodo, ki se preceja skozi zemljo v podtalnico s seboj nalaga vse tiste hektolitre (Ko se pripeljejo dostavni šleperji z gnojilom za travo, je kaj videti!) gnojila, ki kakorkoli na koncu svoj krog zaključi v meni, tebi, tistem, onem, vas, nas ….

Golf je menda zelo taktična igra, ampak ko bo na svetu udarila prva vojna za vodo, bo imela taktika povsem drugačen pomen in rezultat… In kot pravi g. Anton Komat (vsega spoštovanja vreden gospod in čudovit sogovornik v temah, ki se dotikajo ohranjanja čiste narave) vojne za vodo niso tako oddaljena utopija!!!

Menda da prijave letijo, pa kljub temu še tule malo reklame:

TEČAJ FOTOGRAFIRANJA V HRIBIH

Vabilo gre nekako takole:

“Že na samem začetku v Kranjski gori se bo začelo vse najlepše, kar premore dan v okolišu s tako impresivno gorsko kuliso. Razor in Prisank se bosta lesketajoče odsevala na gladini jezera Jasna in prebujala ideje fotografom. Jutro se še ne bo povsem poslovilo, mi pa bomo že povsem ob vznožju velikanov Julijskih Alp. Ogled Prisankovega okna, nam bo pokazalo umetelnost narave, Ruska kapelica in sama cesta na Vršič, pa pridnost in trpljenje človeških rok. Ob fotografiranju se boste seznanjali tudi z nevarnostmi gorskega sveta in pastmi, ki prežijo na človeka nevajenega veličastne gosrke pokrajine. Vršič bo kot vmesni cilj postregel s čudovito panoramo nad Soško dolino in poskrbel za prebujanje vesti udeležencem tečaja, saj vsak obiskovalec gora, tam žal pušča tudi svojo sled, ki pa ni nujno v sozvočju z neokrnjeno naravo. Kar nekaj besed bomo namenili tudi naravovastveni tematiki, saj smo fotografi eni od najboljših glasnikov minljivosti in ogroženosti narave. Z Vršiča se bomo odpravili na najlepši del tečaja in to bo čudovit sprehod proti Slemenovi špici, Kekčevem kraljestvu, kot so ga videli režiserji slovenske filmske pomladi. Pogled ostenja Mojstrovk, Travnika se bo širil proti eni najlepših gora celotnih Alp. Pogled na Jalovčevo piramido s Slemenove špice je postal v desetletjih fotografske zgodovine legendaren. Vsakokraten obisk tega kraja, vas lahko preseneti z novimi in novimi pogledi in preoblekami.  A da se bodo vaše fotografije lahko postavile ob bok fotografskim legendam kot je Jaka Čop, bomo poskrbeli mi s tečajem, kot ga v Sloveniji še ni bilo.”

Še pred tem pa tole!

JUTRI NAMREČ:

PRAVLJICA O ZLATOROGU!

Spet tečemo, kolesarimo, migamo tako in drugače, šibamo po izletih in končno spet plezamo. Otvoritvena je bila v nedeljo zgodaj, oooo prezgodaj zjutraj, ko je še zeblo da je bilo joj. Ko so bile mišiče še iz lesa in kosti težke.

Mraz smo najprej poizkušali nadomeščat s konstantno zajebancijo in posledičnim smehom.

Nato v steno napodili Natalijo, ki se ko pleza vedno nekaj smeji.

Ko pa ji ni bilo več do smeha, je bilo pa od spodaj najlepše biti “jako” pameten in ji kazat kje in kako naj prime tisto prekleto mrzlo skalo.

In je lezla vse višje in višje…

Vmes sem šel na preverjanje temperature skale tudi jaz in “glumil” baletnika.

Na koncu je šel pa kazat mišice še Dejan.

Ko je vmes ugotovil da prstov od mraza niti ne čudi več, smo složno tulili, da od CLIMB-a je pa še najbolje it na BEER.

Long live climbeers….

Lep idiličen dan, sonce, prijetne temperature…

Brezštevilne čudovite barve…

Red in urejenost!

Naenkrat vse prekrije tema, hlad in groza!!!

Napad je silovit in nenaden…

Kričanje, beg…. Vse brez uspeha!

Nato tišino na trenutke prekine le še lomljenje kosti in glasno prežvekovanje…

Ostane le še spomin…

Nakar se zbudimo, pojemo zajtrk ter se odpravimo na izlet v Arboretum. Tam pa nepopisna gneča, mraz ko piha in prijetno toplo v zavetrju.

Raziskujemo po parku, igrala so žal hladna in mokra, zato se gremo pogret v prijetno topel rastinjak, kjer si počasi ogledujemo razstavljene orhideje…

DEJAVU???

Morda!