SONATA PHOTOGRAPHICA

Pred časom mi je Anže delal skomine in me dražil z dejstvom, da se je klatil po nekdaj “mojih” krajih, kjer sem med drugim preživel tudi 6 lepih fotogrfaskih let. Predvsem sem bil veliko več časa z naravo, se gonil po gozdovih in gorah in neizmerno užival. On ti pa pride tja, se poči na lovsko prežo (kar sam nisem počel nikoli) in fant je delal prav lepe fotke, če ga le malenkost ne bi izdala oprema, ki jo ima.

No in danes popoldan sem se na hitro odločil poizkusit tudi jaz, le da mi lovske preže ne dišijo, sploh pa konkretna, ki je nevarna, saj se bo vsak čas podrla. In zato je po dolgem času Jure nase navlekel maskirno obleko, se skril pod spodjedo ob potoku in čakal fante, da pridejo čez vodo…

IN SO PRIŠLI:

Prvo skupino sem skoraj celo zamudil, saj so me na drugi strani brega begale košute.

Čudna poza zaradi katere sta mi izmenično dreveneli nogi, mraz, ki je ob hladnem potoku rezal do kosti in dejstvo, da je postajalo vse temneje, je botrovalo odločitvi, da sem se potiho odplazil iz skrivališča. Žal sem ob plezanju po sipkem bregu malo poropotal s kamenjem, a so se jeleni in košute premaknili le za par metrov v gozd in se nato vrnili na pašo…

Jaz pa domov in takoj, takoj gledat slikce na računalnik in jih sedaj kazat še  vam!

Sella Nevea (Nevejsko sedlo) vgnezdena med pogorjem Kanina in Montaža je bila po dolgem času zopet deležna mojega obiska. Sedlo, kjer se nahaja sedaj tudi Slovencem vsebolj znano smučišče (odkar je povezano z našim Kaninom), je znano tudi kot izhodišče za mnoge čudovite turne smuke, sploh ko se v naših domačih gorah snežna oddeja iz nižin, začne selit tja v višave. Včeraj pa je bilo smučišče prostor prav zanimive športne prireditve.

Vsi poznamo klasično turno smučanje, kjer skupinica smučarjev uživa v prelestih zimske gorske narave. In med njimi se je počasi razvil nov šport. Tekmovalno turno smučanje! Znotraj samega tekmovalnega  turnega smučanja se je razvilo kar nekaj disciplin, tokratna prireditev pa je gostila tiste fante in tudi dekleta, ki jim največjo naslado povzroča dirkanje s smučmi v strm breg, NAVZGOR! In med njih se je tokrat iz Slovenije pripeljala skupina osmih smučarjev in malo (ne po kilah) spremljevalne, predvsem fotografske ekipe (Fato in moja “malenkost”).

Fato in trije od štirih Iglujevih tekmovalcev (sponzor se z nasledno dirko menja, hahah), Mićo, Mari’jan in Tim, ter jaz za objektivom, smo za na sedlo pripeljali med prvimi.

Nedolgo za nami, pa je pršel  še manj turističen (hahahaha) del slovenske ekipe. Naviti, nabriti, izkušeni, koščeni, in nenazadnje polni smeha!

Prijave, dvig štartnih številk, zadnja navodila in seveda tekmovalna trema, vse je tu…  

In potem se je začelo. V čarobno hladno noč, jasno, da so se videle tisočere zvezde, se je zapodilo 150 tekmovalcev.

Kasnejši zmagovalec Tadej Pivk (ITA), je potegnil že na samem začetku in vodil celo 800 višinskih metrov visoko dirko.

Za petami pa se mu je usula krepka stotnija konkurentov in med njimi so mu močno dihali za ovratnik tudi naši. Klemen se je zapodil kar direktno za njim, Žiga (na sliki) pa nekaj sekund za njima.

Potem pa Iglu Dream Team, hehe. Igor!

Matija.

Marijan in vsi ostali… Tema in pa neprepoznavnost tekmovalcev, je žal nekatere naše fante prikrajšala za spodobno fotografijo, bo pa drugič bolje.

Ste opazili kako čudno brez nasmehov se fotografirajo teli “kampeljci”. Še nekaj statistike:

1° 37 Tadei Pivk 1981 US ALDO MORO 0.29.37 2° 71 Gino Caneva 1966 US ALDO MORO 0.31.19 3° 143 Triler Klemen 1977 TSK OLIMPIK 0.31.34

Ja teli gamsi za pot, ki je za pohodnike dolga 1.45h, porabijo zgolj pol ure in ostali za njimi ne prav dosti več.

Takole je šlo pa še ostalim:

14° 144 Klemše Žiga 1975 TSK OLIMPIK 0.35.06

43° 77Boris Weisseisen 1967M TTSO JEZERSKO 0.39.41

68° 42Matija Zupan 1982 IGLU SPORT 0.43.45

70° 43Marijan Tepina 1962 IGLU SPORT 0.43.52

71° 75Igor Kalan 1961 TSK OLIMPIK 0.44.02

78° 76Darko Kristanc 1965 FOTO BONI 0.44.37

93° 78Tim Svigelj 1979 IGLU SPORT 0.47.27

Gore so ostale za nami, veselje nad odličnimi rezultati pa je odšlo z nami domov, kamor smo prišli pozno, pozno…. Bil je že naslednji dan, ko smo si rekli “Lahko noč, se vidimo”.

Današnja noč je bila izjemno zanimiva, a žal več sledi jutri…..

Že dolgo nisem nič posnel, nič kar bi bilo omembe vrednega! Hotenje po konstantnem pohajanju po naravi z aparatom okoli vratu pa je močno. In v trenutkih, ko se me zaradi pomanjkanja časa (zdravja, volje…) preproste reči zdijo zelo pomembne, takrat se zgodi velikokrat nekaj, čemur do sedaj nisem posvečal neke pozornosti.

Velikokrat, vsevečkrat grem namreč na potovanje nazaj. Nazaj nekaj mesecev, par pomladi ali pa več let. Potujem po posnetkih, ki so bili spregledani, neopaženi, skoraj da izgubljeni v množici. Prvi disk 16.000., drugi 52.000., tretji “master” disk 72.000! 72.000 trenutkov, ki bi ob samo sekundni pozornosti jemali enormnih 1200 ur ali preprosteje 50 dni celodnevne pozornosti. Norost! Zaradi količine in ne kvalitete posameznih posnetkov je čiščenje, razvrščanje, selekcioniranje, rangiranje,  enostavno misija nemogoče. Ampak hvala bogu, sem to spoznal že davno, zato me skrb za popolnoma urejen fotografski materijal ne skrbi več. Enostavno greš po časovnici nazaj in doživljaš presenečenja. Slab posnetek izpred dveh ali več let, kar naenkart po mojih trenutnih kriterijih ni več nekaj, ob čemer greš zdolgočaeno naprej, temveč te ustavi, požene vse signale nekam pod streho, kjer se z novimi znanji, vedenji in konec koncev drugačnimi pogledi ter seveda naprednejšo programsko opremo, enostavno na novo rojevajo izdelki, ob katerih začetniška rdečica na licih ni več umestna.

Nekako prihajam do spoznanja, da brisanje kakršnega koli ujetega trenutka ni smiselna, saj danes morda deluje zgrešeno, ne dovolj dobro, celo nevredno obstoja na mojem velecenjenem fotografskem zeljniku samih superlativov. Nekateri so mi večkrat polagali besede v usta, ki sem jih potem še sam širil naprej, da človek mora biti kritičen, predvsem do sebe mora biti zelo, zelo kritičen, ker le tako že sam loči zrnje od plevela. Pa v danem trenutku sama teza celo pije vodo, vendar ali sem v tistem točno določenem trenutku dejansko videl vse, kar bi naj mi fotografija lahko povedala? Sem bil zbran, sem bil sploh pri volji, me ni morda ravno takrat nekaj spravljalo iz ravnotežja? Meglena slika, slaba volja, nobene svetlobe, nič… Jajca! Občutke, ki jih imamo v trenutku ogleda fotografije v sebi, bi moral vsak kritični opazovalec znati diagnosticirati in skozi ugotovitve, bi se hitro prišlo do preprostega spoznanja, da čustva, ki v danem trenutku vladajo, izredno vplivajo na odločitev za ali proti neki fotografiji (in absolutno pri skoraj vseh odločitvah v življenju).

Kako torej gledati na fotografijo? Sam sem mnenja, da predvsem ne trenutno, enkrat in nikoli več, ter nikoli z zaključeno oceno in/ali mnenjem. Namreč stvar je večplastna, tako kot človek in njegov trenutek. Trenutek, ki je lahko svetla, barvita prihodnost ali pa meglena, mračnjaška preteklost. Predvsem pa je ujeti trenutek danes črn, jutri bel in zato si zasluži večkratni ogled, večplastne interpretacije in posledično različne  zgodbe, pač odvisne od trenutnega počutja, stanja duha, če hočete.

Zgornja fotografija je nastala, ko je prihajala Ruby, ko je meglica, prekrila barve, ptice naredila medle, stran uhajajoče, prestrašene… Spregledana, ker ni imela enačaja z mojim takratnim razpoloženjem. Na njej ni vesselja, pričakovanja in hkratnega priktitega strahu, ki ga prinaša med drugim pričakovanje poroda.

Danes je hladno, piha okoli vogalov, barv ni že dolgo na spregled. Vendar jih že dolgo pričakujemo, tako kot toploto, svetlobo in veselje, ki prihaja s pomladjo. Danes nisem najboljše volje! Nekega silnega optimizma ni v zraku, povrhu pa je za mano tudi nekaj strani branja dnevnega časopisja… Optimizem? Žal se sam od sebe ne rodi, ker potrebuje pravilen dražljaj, ne pa morbidnosti, ekscese in probleme družbe v točno tem trenutku. In nad čem ima človek, če je svoboden edino še moč? Nad izbiro dražljajev! Pozitivnost in optimizem je potrebno ustvariti v sebi in s tem posledično začno rasti pozitivni impulzi/dražljaji. Le prepoznati jih je potrebno v svoji bližini! Je to družina, prijatelji, sonce, nov brst na roži iz katere se bo rodil cvet, morda mrzel veter, ki bo spihal meglo in brezbarvnost? Kaj pa vem… Fotografija mi pomaga spoznavati tudi to. Impulze, ki so pozitivni, impulze ob katerih zažarijo stara jajca in ob katerih se zaveš, da trenutki, pa kakršni koli bili, štejejo!

Pojdite na potovanje vaših ujetih trenutkov! Morda najdete sivo, bledično reč, ena navadna stara jajca, ki ste jih spregledali …

Toplejši, predvsem pa daljši dnevi niso več daleč in pogledi se bodo zopet obračali proti višavam.

V krila se bo spet lovil toplejši veter.

Pljuča bodo globje zadihala in srce bo poskočneje poganjalo kri po žilah….

KMALU!