Archive for February, 2010
Sonata Arctica - BAND OF BROTHERS
by JURE on Feb.12, 2010, under MUZIKA, PRIREDITVE
Sonata Arctica je skupina bratov, ki delajo skupaj
Frontman Tony Kakko razkriva svoje misli o glasbi, turneji in življenju
Gradec, 5. februar 2010
Sonata Arctica svojo zgodbo začne pisati v malem finskem kraju Kemi pred dobrimi 10 leti, ko štirje nadobudni mladeniči posnamejo svoj prvi demo. Odslej so posneli šest studijskih albumov, sprva v power metal vodah, kjer so se zgledovali po skupini Stratovarious in drugih, sčasoma pa so našli povsem svoj slog. Za mednarodno prepoznavnost so trdo delali na svetovnih turnejah. Turneja, ki spremlja izid njihovega šestega studijskega albuma, bo trajala 2 leti in zajela različne dele sveta. V okviru predstavitve novega albuma Sonata Arctica obišče Avstrijo, kjer smo dobili priložnost za pogovor z vodjem benda, Tonyjem Kakkom.
Ura je sedem zvečer in za zatemnjenimi stekli črnega tourbusa ob zasneženi dvorani Seifenfabrik v Gradcu Tony Kakko, karizmatični vodja in vokalist skupine Sonata Arctica, govori o novem albumu, The Days of Grays, oceni dosedanji uspeh svetovne turneje in razkrije nekatere slabe plati glasbenih turnej. Med drugim pojasni, zakaj je v sklopu turneje udobneje potovati po ZDA kot po Evropi ter zakaj na njihovih koncertih vsaj še nekaj časa najverjetneje ne bomo videli pirotehnike. Razkrije nam tudi nekaj podatkov o novem projektu, ki ga načrtuje, in o prihajajoči DVD plošči. Najin sogovornik pogovor začini z dobro mero navihanega humorja.

Sonata Photographica: Kako se trenutno počutite?
Tony Kakko: Malce utrujen sem. Že kar nekaj časa smo na turneji. Par dni nazaj smo prišli z avstralskega in azijskega dela turneje, zdaj pa smo že tukaj.
Sonata Photographica: Kako ste zadovoljni z novim albumom, The Days of Grays?
Tony Kakko: Zelo. Seveda se vedno najde kaj, kar bi potem kasneje spremenil, kakšen aranžma ali kaj takega. Tu sem tudi dobil eno boljšo idejo, vendar je bilo prepozno, ker na določeni točki se pač moraš odločiti in reči okej, pripravljeno je, saj bi sicer še kar naprej skladal eno in isto pesem v nedogled. Ampak ja, res sem zadovoljen z njim.
Sonata Photographica: Kaj pa z odzivom javnosti?
Tony Kakko: Mislim, da so bile reakcije resnično pozitivne, tako ljudi kot medijev; ocene, ki smo jih dobili od vodilnih revij, so bile boljše kot kdajkoli prej.
Sonata Photographica: Tudi zelo hitro je bilo prodanih 15.000 albumov, v enem dnevu?
Tony Kakko: Ja, že prvi dan, na Finskem …
Sonata Photographica: Kakšen je bil delovni proces z albumom The Days of Grays, od ideje do albuma, koliko časa ste porabili, kako je vse skupaj potekalo?
Tony Kakko: Torej, s turnejo Reckoning Night smo končali v začetku decembra [premor] 2007? 8? Mojbog, to je čisto … [smeh] Najprej sem si vzel en dober mesec dopusta, preden sem se lotil dela. Imel sem par idej, a to je bilo vse. Potem sem menda nekje v začetku februarja, konec januarja začel dejansko skladati glasbo, vaditi pa smo začeli že proti koncu marca. Vse skladbe takrat sicer še niso bile povsem pripravljene, ampak vadili smo tiste, ki so pač bile nared za to. Skladal sem toliko časa, dokler Tommyju ni začelo zmanjkovati časa za snemanje bobnov, to je bilo konec aprila. Aprila je že začel snemati bobne. Mislim, da sem Tommyju dal zadnji komad, As if the World Wasn’t Ending — vedel sem, da je to lahka skladba, ki jo lahko odigra tudi brez vaje — ta komad sem mu dal na zadnji dan snemanja bobnov in bil je v skrbeh, ni verjel, da mu jo bo uspelo kar tako odigrati, pa jo je odigral le enkrat in to je bilo to. To je enostavna skladba, nič posebnega pravzaprav… In takrat, v maju, sem imel veliko dela z besedili. Malo manj kot pol leta je trajalo vse skupaj.
Sonata Photographica: Kako delate, začnete z besedili ali z glasbo?
Tony Kakko: Glasba je prva. Idealen način bi bil delati oboje istočasno, pisanje besedil bi bilo na ta način veliko lažje, če bi skladal in pesnil skupaj. To dvoje se mora namreč ujemati, na nek način je zelo pomembno, da besede, ki jih poješ, in melodija, gredo skupaj, se nekako dopolnjujejo. Vendar ne živimo v idealnem svetu, zato ne delam tako. Tako bi moralo potekati in na tak način bi sam želel delati, a navadno najprej skomponiram glasbo, nato pa spišem besedilo, odvisno na kaj me glasba spominja, na kaj ob njej pomislim ali občutim… Mislim, da sem mogoče eno pesem ali dve napisal v obratni smeri, da sem imel najprej besedilo in potem delal glasbo, vendar … Mislim, da je to težko.
Sonata Photographica: Obstaja kaj gradiva, ki ste ga pri tem albumu izpustili in ste si rekli, da ga boste morda uporabili kdaj drugič?
Tony Kakko: Ja, par pesmi imam, dve ali tri … Če s skladbo nisem povsem zadovoljen, če menim, da bi lahko bila veliko boljša, jo enostavno razsekam na manjše koščke in jih uporabim kasneje v drugih skladbah …
Sonata Photographica: Torej bo to najverjetneje našlo svoje mesto na naslednjem albumu ali kaj podobnega …
Tony Kakko: Ja, iz enega komada bodo mogoče nastali trije ali kaj takega… Ideje enostavno razkosam. Enkrat vedno najdejo svoje mesto.
Sonata Photographica: Torej ideje navadno uporabite enkrat v prihodnosti, če se vam zdijo dobre?
Tony Kakko: Niti ne nujno na naslednjem albumu, lahko celo kasneje. Mislim, da sem na tem albumu uporabil nekatere ideje izpred petih let.
Sonata Photographica: Kakšni so občutki, ko takole kar nekaj časa delate na studijskem albumu, in potem ko je album zunaj in na voljo poslušalcem, kaj sledi?
Tony Kakko: Hja, ponavadi razmišljam o naslednjem albumu ali o novih skladbah ali o nastopih…
Sonata Photographica: … kar takoj?
Tony Kakko: Ja… No, prva stvar, na katero pomislim in o kateri se pogovarjamo, je, kdo ugane, koliko časa bo trajalo, preden se bo ta album znašel na internetu … Pirati … Že kar nekaj let se to dogaja … Je sranje. [smeh]
Sonata Photographica: Najbrž vas zelo potre, ker se marsikaj znajde na internetu, še preden je dejansko objavljeno.
Tony Kakko: Ja, tudi mesece prej…
Sonata Photographica: Nightwish se je recimo to zgodilo, z Dark Passion Play, se mi zdi.
Tony Kakko: Ja, tudi nam se je. Tokrat ni bilo tako hudo, ampak Unia, naš predzadnji album, se je znašel skoraj dva meseca prej. Zadostuje, da se album znajde v napačnih rokah, pri ljudeh ali pri medijih, ki jih ne briga… Recimo daš album prijatelju, in če se temu prijatelju ne zdi, da bi bilo treba to stvar varovati, bi rekli, ga lepo da še kakemu prijatelju in potem se navadno najde nekdo, ki ga bo naložil na splet. Ni nujno, da to naredijo tisti, ki pišejo ocene, lahko so njihovi prijatelji, ker jim ni mar za promocijski izvod, ki ga dobijo.
Sonata Photographica: Na albumu The Days of Grays ste prvič vključili tudi ženski vokal, kako to, zakaj?
Tony Kakko: No, pred nekaj leti smo imeli turnejo s skupino Epica, in tam smo prišli na idejo, da bi jaz zapel na njihovem albumu, potem pa bi za protiuslugo Simone pela na našem albumu. Tako je prišlo do te ideje. Najprej sem jaz pel v enem komadu na njihovem albumu, potem pa sem začel skladati. Takrat sem spoznal pevko, Johanna Kurkela ji je ime, in na Finskem je zelo znana pevka, tudi zelo cenjena, in pomislil sem, da bi s svojim petjem vnesla svežino, nov zvok. Na nek način zveni bolj nedolžno kot Simone. Simone je bila zelo zasedena in pomislil sem, da bi bilo pravzaprav fino imeti kakšnega domačega gosta iz Finske, da bi torej njo predstavili svetu. In veste, kaj lahko takšna stvar potegne za sabo.
Sonata Photographica: Seveda, najbrž je zdaj postala bolje poznana, njeno ime zdaj zaradi albuma pozna še več ljudi.
Tony Kakko: Ja. Čeprav ne vem, koliko ljudi na Finskem sploh ve, da Johanna poje na našem albumu. Na Finskem je poznana po svojem lastnem delu.
Sonata Photographica: Vendar ne v metalu?
Tony Kakko: Ne, dela nekakšen soft pop … na youtube jo poiščite in poglejte…
Sonata Photographica: Bom.
Sonata Photographica: Z albumom Unia ste ubrali povsem novo smer v primerjavi s preteklimi albumi, zadevo ste še nadgradili z zadnjim albumom, vpeljali ste več orkestralnega zvoka, celo orkestralni CD ste izdali. Kako je prišlo do tega, kako ste se odločili, da se oddaljite od power metal sloga in počnete nekaj povsem drugačnega?
Tony Kakko: Ja, od power metala smo se postopoma odmikali. Če sem točen, nas ne bi niti več uvrščal v metal, bolj gre zdaj za melodični rock ali kaj takega. Toliko stvari se dogaja znotraj tega, kar sedaj ustvarjamo, da to niti ni več metal. Ima toliko različnih elementov, da bi rekel, da je rock glasba dovolj ohlapen izraz za vse, vanj lahko marsikaj zajamemo… Enostavno sem čutil … Unia je bila nekako začetek tega orkestralnega zvoka, na tem albumu sem sam pripravil vse orkestracije. Potem sem delal z Northern Kings in tam je orkestracije delal Mikko P. Mustonen, pa sem rekel, hej, prav fino bi bilo, da bi te imeli na našem albumu, da bi naredil par stvari, in povsem navdušen je bil in ja, tako se je vse skupaj začelo. In prav zabavno je, kako zelo so se ti komadi spremenili, ko je on opravil svoje delo.
Sonata Photographica: Vsemu skupaj to doda še eno novo dimenzijo.
Tony Kakko: Ja. Na vsakem albumu rad uvedem nekaj novega in drugačnega ter tako ohranjam stvari zanimive, tako za bend kot za naše fene, in mislim, da je to zažgalo, zagotovo. Popolnoma je zažgalo. Nekateri pravijo, da zveni nightwishevsko, vendar … no, vsaj … Deathaura [smeh]. Za to bi nekako lahko rekli, da je nekako nightwishevska, a briga me, saj je zabavno. To skladbo je bilo treba aranžirati na mogočen način, bilo bi namreč obupno, če bi imeli tako dolgo skladbo s tolikimi preobrati, pa bi bila samo punk rock [posnema težke kitarske zvoke], to se sploh ne bi obneslo.
Sonata Photographica: Komad The Last Amazing Grays govori o smrti in staranju in tem, in je nekako pesimističen, we are the last amazing grays, smo zadnji izredni stároste, od kod to?
Tony Kakko: Prihodnjih generacij ne vidim ravno v dobri luči, saj so vmes tudi dobri ljudje, vendar, saj veste, vzgoja otrok … brez vrednot ali česarkoli. Svet se spreminja, že desetletja in stoletja je tako; mislim, da je spreminjanje vedno prisotno, je stalnica. In vedno si starejši mislijo, ah ta mladina, povsem pokvarjeni so in nobenih vrednot nimajo. Prepričan sem, da je bilo ravno tako tudi v 17. stoletju. Vendar mislim, da se zadnje čase svet toliko spreminja, z vso to tehnologijo in vsem, da je to malo zaskrbljujoče, kaj pa vem. To je bila pač inspiracija, ni to nujno neko moje stališče per se, je pač … komad.
Sonata Photographica: Ja, če pomislim, ljudje tudi čedalje manj časa namenijo drug drugemu, zdaj ko imamo internet in vse …
Tony Kakko: Ja, tudi v družini je tako, recimo z mamo in očetom, sploh ne stopiš do njih, ampak - trrrrr [posnema tipkanje], mama, prinesi mi mleko. [smeh]
Sonata Photographica: Ja, iz dnevne sobe ali kaj takega.
Tony Kakko: Ja, to se dogaja.
Sonata Photographica: Zdaj o nečem drugem, o čemer sem razmišljala. Naredili ste kar nekaj priredb, od skupine Iron Maiden do Helloween in Metallica, nato pa naredite Bette Midler, njen komad Wind Beneath my Wings [Tony se nasmehne], zelo ste ga predelali, povsem nove prijeme ste uporabili, vendar kako ste se odločili za ta komad?
Tony Kakko: Nek film sem gledal, ne vem, kdaj je bil posnet, in imel je soundtrack Bette Midler, jaz pa sem se zaljubil v to pesem. Zdela se mi je zelo lepa z vseh možnih vidikov, melodije in besedilo so tako ganljivi. Ko smo torej morali izbrati priredbo, niti se ne spomnim, koliko let nazaj je to bilo, takrat sem pomislil, hej, to bi bilo fino narediti, nekaj drugačnega, kar si definitivno zasluži zaživeti v drugi podobi. Original je sicer špica, vendar sem hotel tako drugačen komad, odličen komad, predstaviti še drugačnemu občinstvu in morda bodo ti ljudje opazili, da tudi zunaj metal scene obstaja odlična glasba. Gre samo za to, da se jo nekako priredi na drugačen način. In mislim, da je stvar uspela, saj je bilo veliko ljudi povsem presenečenih, kaj, so rekli, to je Bette Midler? To je odlična stvar, kako je to mogoče?
Sonata Photographica: Lahko mogoče pričakujemo kakšno novo priredbo?
Tony Kakko: Ja, eno … ampak rad bi, da za vse ostane presenečenje, ker tega nisem še nikomur razkril. Vsaj jaz ne, mogoče je kdo drugi povedal, ne vem… Eno priredbo imamo.
Sonata Photographica: Vprašanje za vas kot avtorja. Sem velik ljubitelj skupine Queen in v številnih vokalnih aranžmajih slišim nekakšen queenovski zvok …
Tony Kakko: Ja, no, to ni nobeno presenečenje, ker sem tudi sam zelo velik fen skupine Queen, to je prvi bend, ki me je zelo presenetil nekje leta 86, vsaj mislim, slišal sem jih po TV in bil sem totalno navdušen. Zadnje čase jih ne poslušam več tako pogosto, vendar se občasno vračam k njim in poslušam njihov zgodnejši material. Prvih posnetkov, prvih albumov od začetka sploh nisem maral, bolj sem bil za zadeve iz 80-ih, tisto je bilo sploh špica, in zgodnja 90-a.
Sonata Photographica: Kind of magic.
Tony Kakko: Ja, točno to, hiti. Zdaj ko pa sem se glasbeno razvil, recimo, so mi všeč tisti progresivni, resnično inteligentni komadi, ki jih imajo iz zgodnjega obdobja, tisti so fantastični. Res fantastični so. Velik fen sem, in prav gotovo imajo močan vpliv na moj način skladanja komadov in petja. Uživam v petju v plasteh, v harmonijah, to dosti uporabljam. Reči sem tokrat poskušal malo bolje aranžirati … Na albumu Unia je bilo … Unia je imela nekatere malce problematične zadeve, ker pri nekaterih komadih sploh nisem imel vodilne melodije, zato jih je bilo malo težko izvajati v živo. [smeh] Za petje sem si moral izbrati eno linijo, potem pa so fantje rekli, okeeej, kaj pa če je tale druga linija tukaj vodilna melodija?, jaz pa, kaj? Kaj pa vem, mogoče pa je. Vendar je to kot zborovski part, to učinkuje, mišljeno je, da deluje kot harmonija in zato je to težko peti v živo.
Sonata Photographica: Vaši albumi imajo vedno lepe ilustracije na ovitkih, ki jih dela ToxicAngel. Kako jih izdelate, kdo pripravi koncept, kdo poišče ideje, so namreč zelo zapletene in podrobne. Kako to poteka?
Tony Kakko: Z nami dela ToxicAngel, ja, in njegova žena Ravenheart, to je en par, sta zakonca s Finske, zelo rad ju imam, super sta, sijajna prijatelja. In ponavadi jaz povem idejo, kar imam v mislih. Tokrat, na primer, sem želel imeti sliko v sliki, tako lahko vidite volčjo glavo, pod naslovom jo lahko najdete v obrisih, vendar pa je videti kot nekaj čisto drugega. To sem videl na ovitku nekega filma na DVD-ju, ne spomnim se točno, katerega, in takrat sem se odločil in rekel hej, to bi bilo super. Pravzaprav mislim, da je bil naslov filma Shrooms, in na ovitku je bila luna, prek katere sta rasli dve gobi, vse skupaj, cela naslovnica pa je izgledala kot lobanja. Pomislil sem, frajerska lobanja je tole, gobasta lobanja. Tako sem dobil idejo.
Sonata Photographica: Tudi na Reckoning Night, tam ste imeli na naslovnici sliko ladje, za katero gori ogenj, v knjižici pa še eno, kjer je za ladjo velika roka. Je za to zgodbo kaj posebnega, zakaj ste dali dve naslovni sliki?
Tony Kakko: To sta bili dve različni ideji, ki smo ju imeli, in nekako sta bili obe objavljeni. [smeh]
Sonata Photographica: Ali na splošno menite, da je slikovni material albuma pomemben za album kot celoto?
Tony Kakko: Seveda. Sam temu namenjam veliko pozornosti in ToxicAngel ima pri tem veliko svobode, saj vem, da ljubi drobne detajle, prav tako kot jaz. Zato mu pravzaprav niti ne povem preveč natančno, kaj bi želel imeti. Nekaj stvari seveda povem, če hočem imeti vesoljce, mu rečem, daj par vesoljcev zraven, vendar sam dodaja male podrobnosti, tako da se tudi sam potem zabavam in rečem, a-hah! nekaj hecnega sem opazil tukaj, kaj sploh je to? Ja, no, razložil ti bom… Fantastično je. In seveda s tem veliko pridobijo tudi feni, ki kupujejo albume, veste, čeprav je zamisel za čisto bel album, s prazno naslovnico, ali črn, nekako frajerska … včasih. Vendar če želite nekaj dati svojim fenom, en razlog več za nakup albuma, ki ga lahko držimo v rokah, premišljene ilustracije, umetniški ovitki veliko pomenijo, vsaj meni osebno… [s trmastim glasom] Hočem tako velik ovitek albuma. [z rokami oriše velik kvadrat in se zasmeji]
Sonata Photographica: Še eno povsem nepovezano vprašanje. Poslušala sem komad Black Sheep, in ugotovila sem, da je v njej howling miller (tuleči mlinar, op.p.), je to povezano z romanom pisatelja Arta Paasilinne?
Tony Kakko: To sem vzel iz filma Howling Miller, kaj pa vem, nekje iz 50-ih let ali nekaj takega. Ja, mislim, da se pojavi tudi v njegovih delih. Ampak film je starejši, res star, in črno-bel.
Sonata Photographica: Če nadaljujemo zdaj s turnejo, kako je šlo doslej, ste zadovoljni s številom poslušalcev, s publiko, ki prihaja na koncerte in tem?
Tony Kakko: No, seveda bi bilo ponekod lepo imeti več ljudi, recimo tu, v … G … Kako se izgovori Graz … ime tega kraja?
Sonata Photographica [izgovori]: Graz.
Tony Kakko [ponovi, se zasmeji in izgovori ime na več zabavnih načinov]: Oki-doki. Tokrat prvič nastopamo tu, vsaj kar se jaz spomnim. [hahljanje]
Sonata Photographica: Ja, vendar ste že igrali v bližini, v Sloveniji, leta 2008, v Mariboru, ki je v bistvu blizu, manj kot uro vožnje stran.
Tony Kakko: O, točno. Kakorkoli, predprodaja ni bila ravno najboljša, fino bi bilo imeti več ljudi tukaj, zato upamo, da bo prišlo veliko nenapovedanih obiskovalcev. A če govorimo na splošno za celotno turnejo, je šlo v redu, še vedno lahko to delamo, in ponekod, kjer smo pogosteje igrali, gre čedalje bolje.
Sonata Photographica: V Italiji ste zelo veliki.
Tony Kakko: Ja, v Italiji je lušno.
Sonata Photographica: Tam je že pol petih čakala kar velika množica ljudi.
Tony Kakko: Ja, in mislim da v Franciji je ponekod zelo v redu, in v Belgiji, na Nizozemskem in na Švedskem je dobro, na Norveškem, posebej v Oslu, tam je bilo res dobro. Povsod postaja dobro. V Severni Ameriki imamo kar številno publiko, če primerjamo s prodajo albumov, na nastope pride res veliko ljudi, ogromno.
Sonata Photographica: Tam tudi veliko nastopate, v Severni Ameriki.
Tony Kakko: Ja, tam pač moraš biti. Če hočeš uspeti, enostavno moraš biti tam.
Sonata Photographica: Pa veliko tržišče je.
Tony Kakko: Ja, in stvar je v tem, da moraš biti na pravem mestu ob pravem času. In potem če se tam znajde prava oseba, moraš biti tam tudi ti, in edini način, da si tam, je, da pač si tam. [smeh] Trdo delo je, vendar v tem res uživam, tam je tako zabavno nastopati. Zaradi njihove kulture je tam potovanje v okviru turneje zelo preprosto, imajo recimo Walmart in te reči, in res je super, da greš lahko nakupovat sredi noči in lahko kupiš vse potrebščine, medtem ko tu v Evropi, ja, to sploh ni primerljivo. In če nekaj rabiš, recimo šampon… Ko se zgodaj zjutraj zbudiš in je čas za odhod, si rečeš, fuck! kje je zdaj kaka trgovina s šamponom? In če v bližini ni ničesar, je prav zoprno to potem iskati. V ZDA pa po končanem nastopu avtobus odpelje in potem se najprej ustavimo v Walmartu, ki je največ kakšno uro stran, in gremo v nabavo, preden se odpravimo spat…
Sonata Photographica: Je torej malo drugače.
Tony Kakko: Drugače je, lušno je, zelo je udobno in vse je nekako … in … [hahljanje] Turnej po Evropi zdaj že en čas sploh ne maram, ampak samo zaradi slabe izbire časa. Po Evropi zadnje čase nastopamo nekje v novembru, decembru. In vreme je čisto – fuj!! Najslabši možni čas je. Grozno je! Morali bi priti prej, ali pa recimo pozneje, v aprilu, to bi bilo luštno. Evropsko turnejo smo tudi že imeli v aprilu, in lepo je takrat, imate sonce in toplo je…
Sonata Photographica: Saj pridete tudi na poletne festivale, prišli boste na Metalcamp v Slovenijo, kot sem zasledila, in mogoče se boste tam malo posončili in šli plavat.
Tony Kakko: Ja, upam, da bomo imeli kaj časa.
Sonata Photographica: V zvezi s časom, vedno me je zanimalo, kako so fantje lahko dve leti na turneji, medtem ko jih doma čakajo družine in vse?
Tony Kakko: Ne, saj gremo precej pogosto domov, turneje ponavadi trajajo nekako od tri do šest tednov, in po turneji imamo počitnice. Po možnosti več kot en teden [nasmeh]. In tudi takrat, ko sem recimo skladal ta album, smo bili skoraj pol leta doma, brez obveznosti, in vse to zelo olajša stvari. In zdaj po tej turneji, teh petih koncertih tu okrog, smo dva dni doma, potem pa gremo v Rusijo.
Sonata Photographica: Ampak vseeno, imeti morate ženo z velikim srcem.
Tony Kakko: Ja, seveda, ni jim enostavno in to zelo cenimo, to ni za vsakega. Tega ne zmore vsak. Je pač delo, delo drugačne vrste. In dvomim, da bi si kdorkoli želel imeti fanta ali moža ali karkoli že, ki bi bil v tem poklicu, na nek način, saj če si ves čas doma, medtem ko tvojega partnerja, tvoje ljubezni, večino časa ni tam, je res težko. Pa tudi nam ni lahko, saj veste, pogrešamo jih. Na srečo pa obstajajo takšne reči, kot je Skype. Svet je takoj manjši.
Sonata Photographica: Veliko časa preživite tam…
Tony Kakko: Ja, lahko komuniciraš in se pogovoriš o stvareh. V redu je to. Posebej za tiste z otroki, zanje je veliko lažje. Ampak zdaj seveda tudi otroci vejo za tale Skype, in zdaj moraš biti tam ves čas. [hahljanje] Sam nimam otrok, ampak trije od fantov jih imajo, zato vem, kako je… In včasih zna biti težko, saj veste, otroci jočejo, kako te pogrešajo in to. Jaz imam srečo, ker imam psa, in potem zakličem njeno ime in ona začne, hej hej! kaj za vraga se dogaja tam za računalnikom?! [smeh]
Sonata Photographica: Je to povezano z vašo fascinacijo z volkovi…?
Tony Kakko: Nekako mogoče, kaj pa vem. Vedno sem bil … volkovi so zame zelo fascinantna bitja, vsa mitologija in vse, kar je povezano z njimi.
Sonata Photographica: Tudi moja strast so, kot fotografa.
Tony Kakko: Res? Cool. Všeč mi je fotoaparat, mimogrede. Prav rad bi imel enega takšnega. Jaz imam 50D.
Sonata Photographica: 50D? Ta je primeren za na turnejo…
Sonata Photographica: Radi fotografirate?
Tony Kakko: Ja, to pogosto počnem. Na to turnejo sicer nisem prinesel fotoaparata, ampak na ostale ga vedno vzamem… Ta je bila tako kratka, pa prostora nisem imel in sem si rekel, ah, saj je samo par dni, ga bom tokrat pustil lepo doma. Ponavadi vedno nosim fotoaparat s sabo.
Sonata Photographica: Nosite s sabo vso opremo, ki ste jo imeli v Milanu?
Tony Kakko: Ja, imamo tovornjak, ki vozi za avtobusom. Ampak tu gre zdaj za nastope, ki smo jih morali preložiti, ker smo morali odpovedati … ker sem bil … Tisto je bilo zelo zoprno. Tako da edini način, da je bilo tole sploh mogoče izvesti, je bil, da smo vse skupaj zastavili malo manjše, sploh pa danes na ta mali oder sploh ne bi mogli spraviti naše opreme.
Sonata Photographica: Sonata Arctica iz leta v leto postaja večja, v številnih državah ste že zelo poznani, a oder je še vedno majhen, luči je malo, pirotehnike ni; je samo mogočen glas in bend za njim. Ali kaj razmišljate v bodoče…?
Tony Kakko: Torej, prodati bi morali več albumov, da bi lahko s to rečjo vsi malo bolje zaslužili. Če bi začeli ves denar, ki ga zaslužimo s turnejo, vlagati nazaj, potem bi si fantje morali poiskati redno službo, da bi zaslužili za najemnino in vse, vodenje tega benda pa bi s tem postalo nemogoče … Najprej moramo doseči kaj večje prilive, preden lahko začnemo porabljati za takšne reči. Seveda ni vse nujno tako drago, rabiš samo kreativnost. To imamo tudi tu s sabo. Kot te kulise, njihova izdelava ne stane veliko, če pa hočeš imeti pirotehniko in gibljive reflektorje, to je pa drago. In potem je tako, puf, oh pa gre spet 1000 zelencev, puf … juhej! … [smeh] To smo občasno imeli, ampak če imaš v glavi stalno en kalkulator [oponaša ropot računovodskega kalkulatorja] in računaš … in spet je šlo toliko denarja v zrak… [smeh]
Sonata Photographica: Ali načrtujete kaj velikega na Finskem za zaključek turneje, kot recimo Nightwish?
Tony Kakko: Mi nikoli nimamo teh velikih zaključnih šovov, kot jih imajo Nightwish, ne, nismo tako veliki, vsaj mislim, tako da so vsi naši nastopi na Finskem bolj ali manj enaki, enako veliki. Je pa ena razlika, v našem domačem kraju, Kemi, kjer smo pred kratkim imeli nastop, nekako pol leta nazaj, tisto je bilo veliko, cela produkcija, Sonata Arctica Open Air je bil to, naš lastni festival, sicer s samo dvema bendoma, pa vendarle, produkcija je bila velika.
Sonata Photographica: Bo to postalo tradicionalno?
Tony Kakko: Ne vem če bi lahko … mogoče kot bienale, tega ne moreš izvesti vsako leto. Vsaj za zdaj ne, če bo bend postal dovolj velik, potem ja. Lepo bi bilo imeti še kaj več bendov tam, mogoče za dva dni ali kaj takega, ampak … In tudi naš lepi kraj Kemi bi s tem veliko pridobil. Veliko ljudi bi privabili sem. Ko smo imeli ta šov, so bili vsi hoteli in moteli zasedeni in vse restavracije polne ljudi. Ogromno ljudi je bilo, 4000 ljudi je takrat prišlo v Kemi in bil je velik dogodek.
Sonata Photographica: Zadnje čase se tudi zdi, da je Finska postala nekakšen center metal glasbe, eden od večjih. Zakaj menite, da je tako, da iz Finske prihaja toliko bendov, posebej na metal sceni?
Tony Kakko: Hja, če mleko nenadoma postane najbolj hit pijača in imaš ljudi, ki delajo res odlično mleko, potem se bo gotovo pojavilo še več ljudi, ki bodo delali mleko, in imeli krave in to. [smeh] Trenutno imamo na Finskem nekaj metal bendov, ki so res uspeli, in za mlade je zelo fascinantno, da si omislijo bend, ki igra podobno glasbo …
Sonata Photographica: In na Finskem veliko ljudi igra razne instrumente?
Tony Kakko: Ja, večina ljudi zna igrati vsaj osnove nečesa, kaj pa vem. [nasmeh] Jaz ne igram ničesar preveč dobro, na klaviaturah sem nekako okej, in malo znam na kitaro …
Sonata Photographica: Na klaviaturah ste dobri …
Tony Kakko: Ja, v primerjavi s kom? Ne vem … [nasmeh]
Sonata Photographica: Vas kdaj zamika, da bi takole za hec na odru kaj odigrali?
Tony Kakko: Včasih me, včasih tudi grem in kaj malega zaigram. A ne maram se mešati v Henkkove stvari. [nasmeh] V bistvu je prav zabavno, včasih grem in nekaj malega zaigram in potem rečem aaaah, whatever, in začnemo naslednji komad.
Sonata Photographica: Vaš program je zadnje čase dokaj fiksen, komadi in to, kako da ničesar ne spreminjate in obračate, saj imate zdaj na voljo tako velik repertoar?
Tony Kakko: Na to lahko gledaš z dveh različnih plati. Kot prvo, lahko zamenjuješ komade in razveseliš tiste ljudi, ki pridejo na več koncertov, ali pa se odločiš, da si vsi zaslužijo enako kakovosten koncert, in tega se zaenkrat držimo. Meni bi bilo v redu, če bi spreminjali, ampak fantom očitno paše fiksni program, je pač bolj zanesljivo …
Sonata Photographica: Kako ste izbrali komade za to, najljubše pesmi benda ali…?
Tony Kakko: Pravzaprav oboje, naše najljubše komade, ki jih hočemo igrati in so zabavne za izvajanje, potem pa so seveda še komadi, ki bi jih mi najraje, pok, postavili nekam na stran. Ampak feni jih imajo tako radi in dobro pašejo v šov, imajo zelo dober efekt, mi pa smo ji naveličani. Na primer FullMoon, brez FullMoon bi prav lahko živel kakšno leto, brez problema, ampak publiki pač ugaja, pa tudi zabavno je, ko ljudje pojejo in to.
Sonata Photographica: Kateri pa je vaš najljubši komad v set-listu, za izvajanje?
Tony Kakko: Rekel bi As if the World Wasn’t Ending, in pa The Last Amazing Grays. In Juliet, ta je zelo zabavna, Juliet mi je všeč.
Sonata Photographica: Zaključek serije o zalezovalcu?
Tony Kakko: Nekako. Vsaj za zdaj, kaj pa vem. Vedno lahko napišeš še kak komad. Mislim, da imamo zdaj nekako konec te zgodbe … lahko pa dodaš stvari na začetek.
Sonata Photographica: Na spletu sem brala nekaj debat o tem, katere pesmi so sploh del te serije o zalezovalcu. Nekateri pravijo, da bi vse od Shy [Tony se zahahlja] do Under Your Tree lahko sodilo tja. Torej katere so pravzaprav …
Tony Kakko: Ja Under Your Tree ni, ta govori pokopu psa, ali pač hišnega ljubljenca ali česarkoli že, bitja, ki ga imaš rad. Ali pa otroka, recimo, čeprav [pomisli] pod … nekim … drevesom … nekje v gozdu, to je malce … srhljivo … nekako … mogoče pepel … Tega na Finskem žal ne moreš narediti. Ne zdi se mi prav. Na nek način razumem, res krasno, če nekje loviš ribe in naenkrat, hušk! dobiš kup pepela v obraz ali kaj takega … [smeh] Babica!!! [smeh]
Sonata Photographica: To je pa sploh dober razlog, zakaj naj se tega ne počne!
Tony [med smehom]: Najbrž.
Sonata Photographica: Nameravate v program vključiti še katerega od komadov z novega albuma, The Days of Grays?
Tony Kakko: Ja, v marcu imamo premor in zvadili bomo vsaj komad Deathaura, in Dead Skin. Ta dva zagotovo.
Sonata Photographica: In kdaj se potem vrnete v Evropo?
Tony Kakko: To je zaenkrat še odprto… Poleti najprej pridejo festivali, potem pa so stvari še odprte… Turneja bo trajala vsaj še eno leto, tako da mislim, da bi bil nekje poleti leta 2011 primeren čas, da spet začnemo delati na novem albumu. A nikoli ne veš, kaj se zgodi. Če se recimo odločiš prenehati s tem in začeti ustvarjati nov album, in te potem Metallica ali kdo vpraša, hej, bi prišli igrat kot predskupina na našo turnejo sedmih bendov?, potem rečeš, hej, to bi bilo super. Ali Iron Maiden ali kaj takega. To bi bilo špica. Ampak takih stvari ne moreš planirati, se enostavno zgodijo, in če se zgodijo, moraš biti …
Sonata Photographica: Torej tudi že pripravljate nov material, ko dobite navdih?
Tony Kakko: Ja, pravzaprav sem res že napisal par stvari. Moje lastne stvari, če sem točen, ne za Sonato, ampak malo drugačen, trši stil. To bi jaz recimo že imenoval metal, kaj pa vem. Stvar je sicer šele na začetku in nikoli ne veš, kakšno obliko bo dobila na koncu. Ravno par dni nazaj sem govoril z Mikkom Mustonenom, on je naš aranžer, frajerski tip, in bilo bi zanimivo ustvariti kaj skupaj, zato mislim, da ga bom res povabil zraven. Nekaj res zelo, zelo metalskega, z orkestracijami…
Sonata Photographica: Se že veselim… Kaj pa outro, zaključna skladba, izbrali ste naslovno skladbo iz serije Band of Brothers, kako to, kako ste se odločili prav zanjo?
Tony Kakko: Sem ljubitelj te TV serije, fantastična je. Tako je prišlo do tega. Mi se imamo za skupino bratov, smo bratje, ki delajo skupaj, in te skladbe kot outro nikoli več ne bi rad zamenjal, ostala bo tam, je popolna glasba za zaključni poklon.
Sonata Photographica: Še zadnja stvar. Seveda je še veliko prezgodaj govoriti o novem albumu, ampak brala pa sem, da kmalu načrtujete izid DVD plošče?
Tony Kakko: Ja, ampak rabili bomo še kakšno leto. Pravzaprav bomo snemali DVD, načrt se je nekoliko spremenil in mislim, da bo enkrat jeseni.
Sonata Photographica: Nam lahko že kaj razkrijete, kaj bo na tem DVD-ju?
Tony Kakko: Koncert. In če bomo našli čas, da poiščemo ves material in ga spravimo skupaj v spodobni obliki, bo na njem tudi nekakšna zgodovina benda, saj smo snemali tudi naše prve nastope, že leta 96 recimo, in bilo bi lepo, da bi tu in tam dodali kak komad.
Sonata Photographica: Kaj drugačnega kot Reckoning Night iz Japonske?
Tony Kakko: Ne, ne, tisto je bilo sranje, tisto, uuuh, fuck, uuuh, neee, ne … [smeh] Takrat se je dogajalo tudi nekaj zelo lepih stvari, ampak … Ja, zdaj obžalujem, da sem dopustil tisto reč. Najbrž mi ni bilo dovolj mar, to je pravzaprav sestavljal Jani, jaz pa sem samo rekel, briga me. Ampak ljudje zelo veliko pozornosti namenjajo takšnim stvarem.
Sonata Photographica: To je kvalitetno posneta stvar, ampak …
Tony Kakko: Ja, sranje. Osebno imam zelo rad material iz zaodrja, kar se dogaja okrog turneje, ne samih nastopov. Če kupim DVD, me najprej zanima, če je na njem še kaj drugega.
Sonata Photographica: Še zadnje vprašanje na hitro, ker v Milanu sem bil malo razočaran, ampak bili ste bolni, tako da v redu. Gre za to, da recimo Bruce Springsten, ki je zdaj že star možakar, na odru nastopa dve uri in pol ali celo tri ure, vaš koncert pa traja le 1 uro 40, nekaj takega. Lahko pojasnite, zakaj tako je tako kratek?
Tony Kakko: Kot prvo, nekateri od fantov nočejo daljših koncertov, za to je več razlogov. Ponekod smo včasih igrali 1 uro 50 ali dve uri in vidiš lahko, da ljudje postajajo utrujeni, v publiki ni več nobene energije. Če pa imaš še predskupine, potem ljudje postanejo povsem izčrpani, jaz pa mislim, da je bolje, če ljudje na koncu hočejo še in jih pustiš, ko imajo še energije, ne pa [posnema zehanje]. Tudi če imaš res odličen šov in bend, ki ga obožuješ, če nastop traja dve uri in pol, potem imaš [posnema vzdih] noge me bolijo, utrujen sem, moja ušesa so utrujena in …
Sonata Photographica: Najlepša hvala za čas, ki ste nam ga namenili. Pogovor z vami nama je bil v veliko veselje. Želiva vam odličen koncert.
Tony Kakko: Ni za kaj. Dobro se imejte.
Ko v nečem uživaš, čas strahovito beži. Pogovor s Tonyjem Kakkom je bil tako prijeten, da smo povsem pozabili na čas. Ponovno bi se mu rada zahvalila za prijaznost in čas, ki nama ga je posvetil.
Intervju pripravila, izvedla, napisala in prevedla Tanja Orešnik za Sonata Photographica
Fotografije: Sonata Photographica
SONATA ARCTICA @ Graz/Austria
by JURE on Feb.09, 2010, under FOTOGRAFIJA, MUZIKA
GRAZ/AUSTRIA, 5. februar 2010
text: Tanja Orešnik
pictures: Sonata PHOTOGRAPHICA
Sonata Arctica were supposed to take the stage of Seifenfabrik at Graz back in November already. Unfortunately that show, along with four others, had to be cancelled due to illness in the band. But now they are here, and so are we, excited and in anticipation, in this brick-built former factory turned concert venue.
First the opener, Finnish band Winterborn, did their thing for three quarters of an hour, and I must admit that, at that point, I really missed Delain, the second support band from the autumn leg of the tour. It seemed that most of the audience was not too warmed up for Winterborn either, even though they were trying hard to awaken and animate the crowd. Kudos for the effort.
Sonata Arctica finally takes the stage starting off with the familiar intro, Everything Fades to Gray, which is also the opening song of the new album. As Tommy Portimo mounts to his drum kit, the audience gradually wakes up and starts responding. The set kicks off powerfully with Flag In The Ground, a fast track from the new album, continues in a similar vein with Paid In Full from Unia, and the pace escalates with Fullmoon and 8th Commandment, the power metal tracks from their first full-length studio album Ecliptica. The singer Tony Kakko appears to be in high spirits today, as he is playful and dynamic.
Then the energetic frontman decides it is time to cool things down a bit and introduces the new ballad, As If The World Wasn’t Ending, with some thoughts about friendships and family ties. Also, talkative Kakko then shortly explains the background of The Last Amazing Grays before the song sets off. I can’t run the way my children can… Maybe not, but he sure can sing and animate the crowd! The interaction among band members is a pleasure to observe; the guitarist Elias Viljanen lets the frontman thrum the strings of his guitar. The bass player, Marko Paasikoski, seems slightly reserved, but good thing not everyone is alike, right?
During the song Juliet, Tony enters into the spirit of the Shakespearean play which inspired this very piece, and interprets the words of the horrified poisoned lover while kneeling in the centre-stage. The singer’s theatrical performance adds flavour to this song which brings the ending to Sonata Arctica’s stalker-series, a set of songs from different albums sharing the same story line.
The frontman leaves the stage for a short break, so the spotlight is on Henrik Klingenberg to show his skills with a solo on keytar, much to the delight of the female part of the crowd. Elias, the newcomer to the wolf pack, also gets to present himself to the audience with a guitar solo. His face expressions give away a roguish chap who enjoys his time on stage.
Sitting on a stage monitor, Tony then begins the bitter story of an injured soldier, Replica, another gem from Ecliptica. The audience sings along, it is a calm before the storm… If you were a sheep, what would you want to be, a white sheep or a black sheep, the band leader is curious. The answer is as clear as a bell – a black one, of course! This power track that first lit the spark for this band in me is always one of the highlights of the show. And since in every fairytale sheep have their antagonist, Black Sheep is followed by The Cage, a so-called wolf-song from Winterheart’s Guild.
At this point, the regular part of the show is over, the band withdraws and the lights are out. It is up to the audience to call the band back for an encore. The audience of a couple of hundred people in this venue was reserved, only the first few rows were responsive, even though the entire pack with its charming leader put great effort and energy in the performance. As a big fan of these Finns, I would have loved to see a packed venue of loud music fans, as loud as they get in Lyons or Paris, because these musicians deserve that.
Before the awaited encore, Tony decides to teach us to clap and stomp our feet. Stomp-stomp-clap. We Will Rock You. Oh you just did that for the past hour… The encore then kicks off strong with In Black and White, followed by Don’t Say a Word. Of course, there is no Sonata Arctica show without Vodka, so that is the last thing before Everything Fades To Gray.
The band takes a bow while the outro, the theme song of the series Band of Brothers, is playing, and this is it, the ever-too-short-a-show is over. When it comes to a musician I appreciate that much, despite what The Voice of this band believes, I would be more than okay with a gig that would last for 2 hours or more. This would allow them to include some of my beloved songs like White Pearl, Black Oceans, Caleb, The Last Chapter, maybe even the beautiful cover Wind Beneath My Wings.
Interwiev with Tony Kakko will be published soon!
And now some pics:
Saifenfabrik/Graz
Winterborn
Tony
Elias
Marko
Henrik

See ya…
SONATA ARCTICA @ Gradec
by JURE on Feb.09, 2010, under FOTOGRAFIJA, MUZIKA
Sonata Arctica, 5. februar 2010
tekst: Tanja Orešnik
slike: Sonata PHOTOGRAPHICA
Sonata Arctica bi na oder dvorane Seifenfabrik v Gradcu morali stopiti že v novembru. Žal pa so morali tisti datum skupaj še s štirimi drugimi odpovedati zaradi bolezni v skupini. Ampak sedaj so tu, mi pa tudi, navdušeni jih pričakujemo v tej opečnati zgradbi, ki se je iz tovarne prelevila v koncertno dvorano.
Za začetek zaigra finska skupina Winterborn, katere nastop traja 3/4 ure, in priznati moram, da sem tedaj resnično pogrešala Delain, drugo predskupino iz jesenske turneje po Evropi. Zdelo se je, da tudi večina ostalih v publiki ni bila ravno zagreta za Winterborn, čeprav so se zelo trudili prebuditi in animirati množico. Pohvala za trud.
Končno oder zasede Sonata Arctica, ki starta s poznanim uvodnim komadom, Everything Fades to Gray, ki je sicer tudi začetna skladba z novega albuma. Ko se Tommy Portimo povzpne na podij k svojim bobnom, se publika prične prebujati in odzivati. Program začnejo odločno s Flag In The Ground, hitrim komadom z novega albuma, nadaljujejo v podobnem slogu s Paid In Full iz izdelka Unia, tempo pa še stopnjujejo s Fullmoon in 8th Commandment, power metal komadoma iz prvega studijskega albuma Ecliptica. Pevec Tony Kakko je danes videti odlično razpoložen, saj je igriv in dinamičen.
Nato se energični frontman odloči nekoliko upočasniti zadeve z balado, As If The World Wasn’t Ending, ki jo uvede z razmišljanjem o prijateljstvu in družinskih vezeh. Zgovorni Tony Kakko nato na kratko pojasni še ozadje The Last Amazing Grays, preden se lahko spet predamo glasbi. I can’t run the way my children can… Morda res ne, vendar peti in animirati publiko pa zna! V užitek mi je opazovati interakcijo med člani benda; kitarist Elias Viljanen pevcu v veselje pusti brenkati po kitari. Basist Marko Paasikoski pa se zdi nekoliko zadržan, a še dobro, da smo si ljudje različni, mar ne?
Med pesmijo Juliet se Tony povsem vživi v duh shakespearske drame, ki je navdahnila ta komad, in interpretira besede zgroženega zastrupljenega ljubimca kleče sredi odra. Gledališko začinjena izvedba da novo dimenzijo tej pripovedi o koncu zgodbe o zalezovalcu, ki jo Sonata Arctica skozi svojo diskografijo razvija v več skladbah.
Frontman zapusti oder in si vzame nekoliko oddiha, med katerim soj žarometov najprej pripade Henriku Klingenbergu, ki na veselje številnih ženskih predstavnic v publiki predstavi svoje spretnosti s solažo na klaviaturah. Elias, novopečeni član zasedbe, se ravno tako predstavi publiki s kitarskim solom. Sodeč po obrazni mimiki se v njem skriva navihan pobalin, ki na odru prav fino uživa.
Tony nato sede na monitorju začne z grenko pripovedjo ranjenega vojaka, Replica, še enim zakladom iz plošče Ecliptica. Pri petju ga spremlja publika. Zatišje pred nevihto … If you were a sheep, what would you want to be, a white sheep or a black sheep, zanima pevca. Odgovor je jasen kot beli dan – črna, seveda! Power komad, ki je v meni zanetil strast do tega benda, in zame vedno eden nepozabnih trenutkov večera. In ker ima v vsaki pravljici ovčka svojega nasprotnika, Black Sheep sledi The Cage, tako-imenovana volčja pesem, ki jo sicer najdemo na ploščku Winterheart’s Guild.
S tem je redni del nastopa končan, bend se umakne in luči se zatemnijo. Publika ima zdaj priložnost, da jih prikliče nazaj za bis. Maloštevilna publika je bila ta večer dokaj zadržana, le nekaj prvih bojnih vrst pod odrom je bilo resnično razigranih in odzivnih, četudi je celotna zasedba s karizmatičnim pevcem na čelu v predstavo vložila veliko truda in energije. Ker so meni osebno tile Finci zelo dragi, bi si želela videti nabito polno dvorano glasnih ljubiteljev glasbe, glasnih, kot sem jih srečala v Lyonu ali Parizu, saj si ti glasbeniki to zaslužijo.
Pred pričakovanim dodatkom se Tony odloči, da nas bo naučil ploskati in topotati z nogami. Bum-bum-plosk. We Will Rock You. Prav to ste tudi počeli zadnjo uro … Bis začnejo odločno s komadoma In Black and White in Don’t Say a Word. Seveda nastop Sonate Arctice ne more miniti brez Vodke, zato je to še zadnja stvar, preden se vse zavije v sivino z Everything Fades To Gray.
Bend se prikloni ob zvokih naslovne skladbe serije Band of Brothers, in to je to, absolutno prekratkega šova je že konec. Ko gre za glasbenike, ki jih tako visoko cenim, bi povsem v nasprotju s tem, kar meni frontman Tony Kakko, meni osebno dvourni ali celo še daljši nastop več kot ustrezal. Tako bi morda v program zajeli še katero od meni tako dragih skladb, recimo White Pearl, Black Oceans, Caleb, The Last Chapter, morda celo krasno predelavo Wind Beneath My Wings.
Še malo fotografij:
Tony Kakko
Henrik (Henkka)
Ps. Tanji hvala, angleški prevod sledi kmalu, prav tako pa tudi obe verziji intervjuja!
A DREAM COME TRUE
by JURE on Feb.06, 2010, under FOTOGRAFIJA
Graz, 05.02.2010 Seifenfabrik
Graz je za mano. Pred mano pa obdelava fotografij, reportaža in tisto, za kar sem si prizadeval več kot leto dni. Ko ti bend tako sede pod kožo, kot je meni Sonata Arctica, je normalno, da si želiš priti v stik s tistim, ki stoji za celim projektom, tistim, ki je vse skupaj spesnil, spisal…. In intervju, kaj intervju, celo debato s Tony-jem Kakko-m smo speljali v moje veliko veselje na najboljši možen način. Tour bus, viljamovka, le trije ljudje in brez časovnih omejitev, ki so žal velik “pain in the ass” za medije.
Klinc NISEM MEDIJ, SEM PA GREATEST FAN!
Reportaža in najdaljši intervju ever sledi kmalu.
ZIMA, ZIMA BELA
by JURE on Feb.02, 2010, under FOTOGRAFIJA
No sedaj je pa snega toliko, da je tudi otročad srečna. Snežaki, bunkerji, dričanje po hribčkih, sankanje, karkoli samo da ni dolgčas. (continue reading…)




















