DEKLICA IN MI

by JURE on Feb.24, 2010, under FOTOGRAFIJA, RAZMIŠLJANJA

Februar je mesec ko je pri nas norišnica. Pet ljudi povezanih v družino praznuje, se stara, …

Med njimi izstopa pa seveda ona, moj deklič! Samosvoja, trmasta, jezikava, odgovarja in sika, ko ji kaj ni všeč, mali egoistek, ko to zahteva situacija, predvsem pa nežna, prenaivna in absolutno cukrasta. Starši seveda za lastne otroke verjetno mislimo itak vse naj naj, čeprav ko so skupaj vidiš, da so kot noč in dan. Svet odraslih jih vodi, vzgaja, kaže pot in daje zgled. Dostikrat si mislim: ŽAL! Tako kot sem mnenja, da mariskdo ne bi smel imeti živali, tako sem vedno bolj prepričan, da marsikdo ne bi smel imeti otrok.

Huh, kam sem zajadral…

Ona, Lara šteje in tista mala Ruby, ki ji sledi šteje in seveda Nati, ki vse nas prenaša, kadar imamo tiste minus trenutke. Zato me za svet okoli mene vse manj briga.

MI in naše drobnarije štejemo!

PS. Da zajadram povsem v levo: tole pišem že več kot eno uro, brišem, pišem in spet brišem. Poln tečnobe, lajam na vse, grizem, zato en nasvet, ki se ga bomo pri nas držali vse bolj in bolj:

Ugasnite televizorje, namesto časopisov berite knjige! Izginili bodo Pahorji, Janše, Baričeviči, Kresalove, EMA, gospodarske krize, finančni zlomi, prometne nesreče…. Tam zunaj je po medijih sodeč norišnica. Pa ni! Le 90% ljudi ne ve kaj bi sama s sabo, pa se gredo kljub temu življenje…. Antrax pomirja, globoko ga vdihnite!

5 comments for this entry:

Ronja
February 24th, 2010 on 8:50:03
Vse najboljše deklica, za osmico!
David
February 24th, 2010 on 9:31:27
Čestitke Lari.
Ta zadnji odstavek pa seka! Se strinjam v celoti.
Aleš
February 24th, 2010 on 10:15:07
Celotna objava je odsev borbe v glavi. Na eni strani realni svet, na drugi želje, kako bi radi, da bi bilo. Lepo si opisal kaj je bolj vredno in kaj manj, ampak kot sam veš, je lažje napisati kot to realizirati. Današnji svet je tko narejen, da moraš imeti enormno voljo, da se izogneš vsem vabam, ki nam jih nastavlja. Da pa se, verjamem v to. Začeti moramo pa pri sebi, tam kjer je najtežje.
Saso
February 24th, 2010 on 11:29:06
Lepo povedano. Lari pa čestitke.
Lucis
February 24th, 2010 on 15:43:49
Punčki želim vse najboljše. Tudi njeni družini. :))
Glede zadnjega nasveta se popolnoma strinjam. TVja nimam že 20 let, tudi časopisov ne berem. Občasno poslušam radio ali preberem kaj na internetu. In svet je lepši. Ostane več časa za družino, knjige, fotkanje …
Življenje brez TVja in časopisov je navada in za utrjevanje navade je potrebno 21 dni. Baje. Poskusite, res nimate kaj zgubiti.
LP
Lucis