SONATA PHOTOGRAPHICA

Sonata Arctica, 5. februar 2010

tekst: Tanja Orešnik

slike: Sonata PHOTOGRAPHICA

Sonata Arctica bi na oder dvorane Seifenfabrik v Gradcu morali stopiti že v novembru. Žal pa so morali tisti datum skupaj še s štirimi drugimi odpovedati zaradi bolezni v skupini. Ampak sedaj so tu, mi pa tudi, navdušeni jih pričakujemo v tej opečnati zgradbi, ki se je iz tovarne prelevila v koncertno dvorano.

Za začetek zaigra finska skupina Winterborn, katere nastop traja 3/4 ure, in priznati moram, da sem tedaj resnično pogrešala Delain, drugo predskupino iz jesenske turneje po Evropi. Zdelo se je, da tudi večina ostalih v publiki ni bila ravno zagreta za Winterborn, čeprav so se zelo trudili prebuditi in animirati množico. Pohvala za trud.

Končno oder zasede Sonata Arctica, ki starta s poznanim uvodnim komadom, Everything Fades to Gray, ki je sicer tudi začetna skladba z novega albuma. Ko se Tommy Portimo povzpne na podij k svojim bobnom, se publika prične prebujati in odzivati. Program začnejo odločno s Flag In The Ground, hitrim komadom z novega albuma, nadaljujejo v podobnem slogu s Paid In Full iz izdelka Unia, tempo pa še stopnjujejo s Fullmoon in 8th Commandment, power metal komadoma iz prvega studijskega albuma Ecliptica. Pevec Tony Kakko je danes videti odlično razpoložen, saj je igriv in dinamičen.

Nato se energični frontman odloči nekoliko upočasniti zadeve z balado, As If The World Wasn’t Ending, ki jo uvede z razmišljanjem o prijateljstvu in družinskih vezeh. Zgovorni Tony Kakko nato na kratko pojasni še ozadje The Last Amazing Grays, preden se lahko spet predamo glasbi. I can’t run the way my children can… Morda res ne, vendar peti in animirati publiko pa zna! V užitek mi je opazovati interakcijo med člani benda; kitarist Elias Viljanen pevcu v veselje pusti brenkati po kitari. Basist Marko Paasikoski pa se zdi nekoliko zadržan, a še dobro, da smo si ljudje različni, mar ne?

Med pesmijo Juliet se Tony povsem vživi v duh shakespearske drame, ki je navdahnila ta komad, in interpretira besede zgroženega zastrupljenega ljubimca kleče sredi odra. Gledališko začinjena izvedba da novo dimenzijo tej pripovedi o koncu zgodbe o zalezovalcu, ki jo Sonata Arctica skozi svojo diskografijo razvija v več skladbah.

Frontman zapusti oder in si vzame nekoliko oddiha, med katerim soj žarometov najprej pripade Henriku Klingenbergu, ki na veselje številnih ženskih predstavnic v publiki predstavi svoje spretnosti s solažo na klaviaturah. Elias, novopečeni član zasedbe, se ravno tako predstavi publiki s kitarskim solom. Sodeč po obrazni mimiki se v njem skriva navihan pobalin, ki na odru prav fino uživa.

Tony nato sede na monitorju začne z grenko pripovedjo ranjenega vojaka, Replica, še enim zakladom iz plošče Ecliptica. Pri petju ga spremlja publika. Zatišje pred nevihto … If you were a sheep, what would you want to be, a white sheep or a black sheep, zanima pevca. Odgovor je jasen kot beli dan – črna, seveda! Power komad, ki je v meni zanetil strast do tega benda, in zame vedno eden nepozabnih trenutkov večera. In ker ima v vsaki pravljici ovčka svojega nasprotnika, Black Sheep sledi The Cage, tako-imenovana volčja pesem, ki jo sicer najdemo na ploščku Winterheart’s Guild.

S tem je redni del nastopa končan, bend se umakne in luči se zatemnijo. Publika ima zdaj priložnost, da jih prikliče nazaj za bis. Maloštevilna publika je bila ta večer dokaj zadržana, le nekaj prvih bojnih vrst pod odrom je bilo resnično razigranih in odzivnih, četudi je celotna zasedba s karizmatičnim pevcem na čelu v predstavo vložila veliko truda in energije. Ker so meni osebno tile Finci zelo dragi, bi si želela videti nabito polno dvorano glasnih ljubiteljev glasbe, glasnih, kot sem jih srečala v Lyonu ali Parizu, saj si ti glasbeniki to zaslužijo.

Pred pričakovanim dodatkom se Tony odloči, da nas bo naučil ploskati in topotati z nogami. Bum-bum-plosk. We Will Rock You. Prav to ste tudi počeli zadnjo uro … Bis začnejo odločno s komadoma In Black and White in Don’t Say a Word. Seveda nastop Sonate Arctice ne more miniti brez Vodke, zato je to še zadnja stvar, preden se vse zavije v sivino z Everything Fades To Gray.

Bend se prikloni ob zvokih naslovne skladbe serije Band of Brothers, in to je to, absolutno prekratkega šova je že konec. Ko gre za glasbenike, ki jih tako visoko cenim, bi povsem v nasprotju s tem, kar meni frontman Tony Kakko, meni osebno dvourni ali celo še daljši nastop več kot ustrezal. Tako bi morda v program zajeli še katero od meni tako dragih skladb, recimo White Pearl, Black Oceans, Caleb, The Last Chapter, morda celo krasno predelavo Wind Beneath My Wings.

Še malo fotografij:

Tony Kakko

Elias (Evil)

Henrik (Henkka)

Ps. Tanji hvala, angleški prevod sledi kmalu, prav tako pa tudi obe verziji intervjuja!