SONATA PHOTOGRAPHICA

V dolini megla…

Nad 1300m pa tole!

Prvi turni smuk po 100 letih je recimo da uspel. Ugotovitve so strašne: kondicije ni, hitrost nikakršna, utrujenost sedaj ko sem doma neizmerna…. Hahaha.

KATASTROFA!

Dobra novica je pa dejstvo, da gleženj ne boli več in da se tisto opisano nad katastrofo, sedaj začenja popravljat…

Več o sprehodu na smučeh  jutri ali pa ko pridem k sebi  :-)

Jaz pa pojdem in zasejem

dobro voljo pri ljudeh.

V eni roki nosim sonce

v drugi roki zlati smeh….

Mali dveletni “škorc”  (sicer Ruby po imenu) je našla svojo prvo veliko ljubezen. Kogar koli dobi v svoje roke, takoj postane Bedan’c, ona pa je seveda Kek’c. In to ure in ure, dneve in dneve. Zaspi z njim in ko se zbudi, spet ista pesem. Kek’c gor Kek’c dol. Od vseh filmov pa ji je najbolj všeč tisti z Mojco in Pehto. Srečno Kekec!

Kakšen naslov ti pride na misel? Pa začnem raje obdelovat, rezat, peglat, barvat, ….. in naslov pride kar sam od sebe. Trzinska piramida fotografirana skozi Javorškovo okno ob testu Sigme 24-70/2.8.

Nedeljski izlet v Bohinj se je začel v megleno, oblačnem in sveže zasneženem Kranju. Pozen odhod od doma, volja nič posebnega, le na zrak smo si želeli. Sam sem sicer upal, da bo slabo vreme tudi tam, ker sem si v glavo ne vem zakaj vtepel, da bi delal megleno oblačne fotke Boh. jezera. In ker me še doma ni minilo so tokrat vse fotografije razen prve močno obdelovane v LR (LightRoom) in seveda črno bele….

Temu menda že pravijo najbolj fotografirano slovensko drevo…

In smo šli naprej.

Missing “BAYWATCH”

Še pokončna

Pršivec je danes pri meni resnično kraljeval.

In še zadnja, ki mi je celo zelo všeč.

Nadaljevanje izleta pa se je vršilo pri Emi….

Takole je pa pri Emi!      Če ste lačni, močno lačni tukaj naročajte previdno, saj niso pizzerija z velikimi pizzami, ampak z OGROMNIMI  in začuda DOBRIMI pizzami. Mi štirje imamo eno dovolj in to ne tisto družinsko, ki visi z mize, hehe.

Ponovoletno mrtvilo???? Niti ne, resda vreme nagaja, da neke silne volje ni, ampak živ sem pa še vedno. Blog bolj kot ne sameva, saj se žal isto dogaja tudi Nikončku.  Trenutno je popularen Jošt, saj je hitro dosegljiv, hoje za lenobe ravno prav, da ni preveč, na vrhu se da pa dobiti tudi čaj…

Ker je pred blokom trenutno parkirna anarhija (eni kidamo sneg, drugi parkirajo… hehe) drvimo po avto kar čez cesto k zdravstvenemu domu.

Začneš v soncu, nadaljuješ v megli iz katere množično prihajajo prikazni, ki pa se s približevanjem spreminjajo v nekaj človeškega.

Vendar višje kot si, bolj svetlo postaja.

Tik pod vrhom pa se odpre.

V nedeljsko (polno) obiskani koči, si poiščemo kot zase, srebamo čaj in preverjamo stanje prekmurske gibanice. Sladko, solidno, mikrovalovno pogreto….

Nazaj v dolino, pa kar počez po celcu. Ni ga večjega užitka, kot drveti po snegu navzdol. Če le noge dopuščajo*

Ko pa noge ne ubogajo več, pa v horizontalo.

Hvala bogu, da imamo Kranjčani ta kucelj v neposredni bližini, da se brez nekih silnih selitvenih projektov, hitro lahko prestavimo iz stanovanj v naravo.

*- pa še ena opombica glede nog. Doživel sem namreč nekaj neverjetnega, kar najraje niti nebi razlagal. Zato le na kratko, zelo, zelo na kratko. Zadnji avgust je daleč in jutra z bolečim gležnjem so postala stalnica. Prav tako vsak malce drugačen korak, kakor je stopanje naravnost zato sem upošteval nasvet/priporočilo (hvala dobri angelc) in obiskal deklico o kateri ne vem skoraj nič. Potem ko se me je lotila, sem šele preveril kaj počne. In za mene osebno dela čudeže. Kranio sakralna terapija je to silno čudo, čemur sem se prostovoljno podvrgel, hahah in rezultat je nasmeh, novo spoznanje in sesutje še tisto nekaj malega zaupanja v slovenski zdravstveni sistem.