SONATA PHOTOGRAPHICA

Kam se gre gledat Triglav? Zame je odgovor vedno samo eden! MREŽCE! In zakaj ga gledat? Ker je lep, ker budi spomine, gorska hrepenenja, vzdrami načrte za prihodnost, iz globin spomina pa potegne vse prebrane legende. Triglav je enostavno veličina, tako kot Materhorn, Eiger, Mont Blanc, in še mnogo drugih, kljub temu, da ni v nobeni kategoriji naj naj v Alpah.

Začelo se je vse skupaj v petek, ko se mi v trgovino nariše star prijatelj iz kolesarskih dni. Oba malce postarana, krepko ojačana(kile seveda), polna zgodb zadnjih desetih let, ko se nisva videla. Fatmir se odloči nakupiti turno smučarsko opremo in ker so nove stvari za spobat, sva hitro dogovorjena za skupno turo.

Jutranja vožnja po zamegljeni Gorenjski, se je končala pri planini Javornik. Cesta je prav lepo prevozna, saj letošnja zima s svojimi 30 centimetri snega, ni nek izziv za vzdrževalce cest na Pokljuki. Priprave sva hitro končala, Fato je osvojil prvo lekcijo iz pravilne uporabe nove opreme in se pognal v hosto.

Na razcepu pod Lipansko planino, se nama pridruži sonce, ki kljub jamranju in silnemu trpljenju obeh s kondicijo nabutanih “ta pravih pvanincih”, razpotegne nasmeška čez obraza.

Ura je še zgodnja, dan še ves pred nama, zato se ustaviva pri Jožetu na čaju in “koreninci”.

Z uvajanjem v smučarsko sezono nadaljujeva sopihajoč v klanec, kjer ugotavljava, da “cucki”  pod smučmi prav dobro grabijo. Strmina pa za  ”junaka” prav konkretna. Na takšnih mestih  jaz vedno prekolnem vse tisto v meni, kar tako hrepeni po fotografiji. Kdo hudiča mi je vcepil v bučo to norost, da že tako težkemu zimskemu nahrbtniku, dodajam še toliko fotografske krame.

In potem izbruh! Pogled čez rob, kjer se pred tabo zariše celotno Triglavovo kraljestvo! Zato je vredno nosit tistih nekaj dodatnih kilogramov.

Ustavljam se vsakih nekaj metrov in fotografirm, fotografiram… Vsaka sprememba perspektive se mi zdi lepša od prejšne. Modrina je ubijalska, sicer ne najlepša svetloba, niti ni oblačkov za tiste “killer fotografije”, ampak jaz kar lebdim nad tlemi. Navdušenje tule gor me vedno prevzame do konca. Verjetno malce pretiravam a kaj morem, ko pa že tako dolgo nisem bil pošteno v gorah…

Fatmir potegne naprej po pobočju, ki je popolnoma prepredeno s sledmi predhodnikov. Mrežce so očitno eden od TOP 5 zimskih ciljev, saj bližnja lega Blejske koče in legendarno ustrežljivega Jožeta delata svoje.

Pri malici se nama pridružijo tile gorski rogovileži, ki jih vedno z zavidanjem opazujem pri njihovih letaskih vragolijah.

Javornik! Planina kot iz pravljice, se pod nama bojuje z meglo, ki se jo trudi pogoltniti. Vse pod 1300 metri je pogreznjeno v vlažno, hladno sivino, kjer zamirajo nasmehi, dobra volja… Tule gor ti postane jasno, zakaj nas nekateri ne razumejo. Zaradi tega hodimo v hribe!!! ZARADI TEGA!

Portret za domače! Celo pot sva se pogovarjala in pogovarjala. Kaj počenja, kam sem zavil jaz, kako je bilo včasih fletno in da konec koncev še vedno je! Oba z družinama, vsak s svojimi problemčki, uspehi, vzponi in padci. Je pa zanimiv tale pob. Si predstavljate Fatmirja smrkolinčka, ki trenira smučanje v Domžalah med samimi Janezi, Gregorji, Mihci, jih pošteno naseka, zmaguje, osvaja stopničke, edini “problem”, ki ga pa ima je to, da je sin pridnega slaščičarja. 15 let  je dal smučanju, športu, kjer se je narod ob uspehih Roka Petroviča zmrdoval, ker menda ni čisto naš! S čim se norci obremenjujemo!

Odletiva v dolino. Jaz se bolj kot ne seznanjam z dejstvom, da imam prekratke smuči. Nahrbtnik in pomanjkanje kilometrine, me vlečeta na rit, da je kar smešno. On pa drvi, skače, vriska. Fato je v svojem elementu! Tako smučati nisem videl še nikogar na naših turah. Kar leti in vse skupaj deluje tako preprosto lahko, da sem kar jezen sam nase, ko se kobacam iz kupa snega, kamor sem priletel na glavo. Srečava se spet pri avtu, ker je divjak enostavno odpeljal v dolino po svoje, jaz pa po standardni smeri. Ko je opazil, da se je spustil prenizko, da bi prečil proti Blejski koči, je enostavno obrnil dol in vriskal dalje…

Jaz pa vriskam danes, ko so razbolene mišice že spomin, ko je hlastanje za zrakom pozabljeno in pomanjkanje kondicije za stopnjo manjše, kot pred dnevi. In gleženj je tudi pod kontrolo! Tečem še ne,  boli pa tudi ne več…

Fato hvala za družbo, komaj čakam, da spet ureževa nekaj sledi v sneg….