SONATA PHOTOGRAPHICA

Danes dopoldan se je začelo naglas govoriti o tem, kar sem sam razmišljal že zelo dolgo. ZSFB kot smo si ga na začetku zamislili in ga je Miha Rekar udejanil, ter ves projekt vzdževal je očitno prerasel zmožnosti enega človeka. Žal je zadeva očitno ušla kontroli (če je slednje sploh še kaj bilo) saj se je med približno 200 blogov, kolikor jih je včlanjenih v ZSFB, včlanilo tudi marsikaj takega, kar se ne zasluži niti imena blog, kaj šele fotografski.

Med poplavo dnevnih objav, ki jih takšna množica blogerjev sproducira, se je žal vse prevečkrat videlo, da so objave same sebi namen. Kdo bo gledal 8 zaporednih objav enega avtorja, ki se je odločil, da bo pač spisek objav za ta dan njegov. O kvaliteti objav ne bom sodil, zahvalil se bom le tistim, ki so mi pomagali fotografsko rasti, ki so mi odprli pogled v njihova življenja, hobije, fotografijo. ZSFB mi je dal celo nekaj prijateljev in slednje mislim da je dejansko največ vredno. Zato še zadnjič;  Miha hvala za ves tvoj trud, tisti blogerji, ki so mi pa všeč so pa itak na vsakodnevnem programu ogledov….

Od danes namreč  blog Sonata Photographica ni več član ZSFB-ja, hkrati pa upam, da se morda zgodi na tem področju kaj novega.

Kako fino je imeti veze na Finskem… No ja, v Sloveniji kjer živi kar nekaj Fincev. In Fink. In med njimi Leena. Do konca fejst pupa, enostavno povedano eno tako pridno in prijazno ter pozorno bitje. In ker se povabilu preprosto ni dalo reči ne, smo preživeli nedeljsko popoldne v Ljubljani. Natančneje v kinu, kjer se je vrtel Jelenček NIko, ki je ena krasna animirana in seveda finska zadevščina. Po filmu je prišel v dvorano še Miklavž, ki mu je bilo treba peti a je bila zato nagrada prav krasna. Finski piškoti so menda boljši od naših domačih (tako pravi Lara), Ruby se je lotila jogurta, ata pa je ostal brez finske zastavice… šmrc  ….

Petju ni bilo konca ne kraja…

Ampak kot rečeno; mamljive dobrote na vozu so opogumile skoraj vse otroke.

Ne boj, mesarsko klanje… hahaha.  Saj ne, prav vsi so prišli do svojega darilca… Potem pa še sprehod po z lučkami okrašeni Ljubljani.

Nato pa hitro domov pečt palačinkeeeeeeeee….

Stegovnik (eno od mnogih imen…) je vrhunski razglednik, saj sam samcat stoji med Storžičem s katerim ga prek par sedel povezuje greben prek Malega Javornika, Ženiklovca, …, veličastno razpotegnjeno Košuto in pa Grintavčevo skupino nad Jezerskim. V teh koncih tudi ugotovite, da je Jezersko bliže Tržiču, kot pa Kranj, le da je treba malo gor in malo dol. Tako je tudi s pristopi na Stegovnik. Nekaj jih je s Tržiške strani, nekaj pa tudi z Jezerske. In sedaj imam v svoji “zbirki” obdelane popolnoma vse. No, verjetno za kakšno skrito lovsko stezico res ne vem, pa za čez vzhodno monolitno steno tudi ne vem, da bi peljala kakšna plezalna smer, čeprav se zdi skala na prvi pogled fantastična.

Gremo na Stegovnik torej…

Zgodnje jutro, “stara banda” pa spet skupaj po doooooolgem času. Tri mesece brez gibanja, še vedno boleč gleženj, dodatni kilogrami, vse je kazalo na moj vrhunski prispevek k hitremu tempu…

Pri Kanonirju levo v dolino, mimo kmetije še par sto metrov do zapornice, ki je trenutno (čez zimo)  sicer odprta, obuvanje, zbadanje, smeh, … Res super volje smo danes. Megla v dolini očitno res vpliva na medčloveške odose.

Silnemu poznavalcu (meni) očitno ne zaupata, zato buljita v zemljevid in preverjata smer in iščeta eventuelne bližnjice, ki pa se jih z našim Timom ne gremo več! Hehehe… že vemo zakaj!

Tim sicer najde celo eno bližnjico in celo uspe skrajšat pot za 20 metrov, hihih. Očitno ne more iz svoje kože.

Do tu se pot mimo Mlinarskega sedla lepo vzpenja skozi smrekov gozd, tako da mora biti poleti tu prav prijetno. Mi pa kar vriskamo od navdušenja, da smo spet skupaj in da nam je narava podarila tako čudovit dan.

Aparat pa je na vsakem zanimivem koščku poti pel, da je bilo veselje.

Ostanki Bornove obore za jelenjad pa kljubujejo času, da je prav neverjetno. Napeljana žica po obronkih Tržiških hribov je namreč stara že tam okoli 100 let in je nem dokaz o trajnosti človeških posegov v naravo. Večji del poti smo bili tudi “naravovarstveno vznemirjeni” hehe. Žalosten je pogled na silne gozdove pod Košuto, ki jih tako opevano dobri nasledniki barona Borna, ki tako ljubijo Tržičane, sekajo da je groza. Golosek na golosek bo prekleto hitro zradiral gozd, ki verjetno krpa delniške minuse Bornovih hčera… Ma je recesija veste !?

Gremo mi ven iz gozda na gol in razgleden greben!

In potem gledamo in gledamo….

Proti Julijcem, kjer kraljuje On…

Proti vzhodu, kjer Kočna izgleda kakor himalajska trdnjava, vsa poprhana z belino…

Na jugu nas spremlja Storžičev senčni obraz…

Košutnikov turn je prav veličasten od tu.  Pod njim pa “moja” stena…  ;-)

Na Koroškem pa megla…

Na vrhu pa trenutki za polnjenje baterij, tako telesnih, kakor duševnih. In ves čas se menimo, kako bomo letos še smučali in smučali. Gledamo terene pod Košuto in načrtujemo bodoče izlete.

Na Krvavcu  ”sneži” pri sončnem dnevu.

Mi gremo pa dol, v dolino….

Malih skrivnosti Stegovnika pa ni in ni konec.

Mare in Tim sta povsem iz sebe. Tura je na vrhuncu, saj pot, ki vodi skozi votline postaja nekaj boljšega na našem spisku prehojenih poti.

Po “lojtrci” gor, …

… po “zajli” dol in ven na sončno stran! Senčnega hladu je bilo za danes dovolj.

Trpljenje na toplem decembrskem soncu je neizmerno. Še rahel vzpon na sedlo je pred nami in spet bomo na Jezerjanski strani gore.

Še spust in klobasa je zašpiljena! Krožna pot po Stegovnikovem kraljestvu se je žal prekmalu končala, saj je pred nami še delovni dan v megleni Ljubljani. Fotoaparat je žal na spustu bolj kot ne počival, saj sem se povsem posvetil nogi. Gleženj je pač protestiral, posledice pa nosila desna, zdrava noga, ki pa je žal v takšni kondiciji, da je proti koncu poti še sama začela jamrat… hehe. Kakorkoli, treba bo še parkrat stisnit zobe, povrniti kondicijo in “jamranja” bo konec…

Rape, also referred to as sexual assault, is an assault by a person involving sexual intercourse with or without sexual penetration of another person without that person’s consent.

Lepa kot vedno…

Drugače pa se bliža premiera Pograjčeve “Peklenske pomaranče”, pravzaprav le  še par dni je do nedelje, ko vam žal niti odlične veze ne bodo pomagale priti do karte, ker je premiera že lep čas razprodana.