SONATA PHOTOGRAPHICA

Najprej dvakrat sam, nato s starejšo hčerjo in sedaj še z Natalijo. Lepenatka o kateri bo danes tekla beseda ima pri nas še družinsko ime, saj jo je Lara krstila za “Lepo Natko” in tako je šla sedaj še naša Natka ne “Leponatko”! Gora je prav lep razglednik, odkoder imamo krasen razgled na Dleskovško planoto, Veliko planino in Kranjsko reber, na jugu se bohoti silna Menina, na vzhodu pa se je danes pogled ustavil že pri treh šoštanjskih dimnikih. Je bilo pa danes še nekaj zanimivega; temperatura zraka namreč. S hojo sva začela ob petnajst čez deseto, ko je v dolini Mačkin kot termometer kazal silnih -15 stopinj. Pri kmetiji VrbočniK kot vedno prijazno dovolijo parkirat avto in nato se je ogrevanje začelo.

In začetna kurjava je prav konkretna! Če se 20 metrov za kmetijo poslovite od kolovoza in zavijete desno po dobro uhojeni in nemarkirani poti naravnost v breg, boste grizli kolena da bo veselje. Se pa zato hitro pridobivajo višinski metri in nagrada je čudovit sprehod po skoraj ravni poti do obnovljene, mislim da pastirske koče.

Preden pokažem kočo ne smem pozabiti omenit, da je bilo na soncu  kjer ni pihalo, tako prijetno, da sem se sam hladil s slačenjem, Natalija pa z …… Saj vidite, s prebujanjem otroka v sebi, hehe.

Evo jo, kočico! Daleč v ozadju pa trije stolpi.

Pri koči se tudi prvič prikaže v vsej svoji lepoti Natka, pardon, Lepenatka. Vršni travnati del bo znal bit prav fleten turni smuk, le še zima naj se končno začne tako kot se spodobi.

Snega je sicer kar nekaj, vendar je tako suh, da ga je nič kaj močan veter povsem razpihal, kar pa pomeni, da tukaj še kar nekaj časa ne bomo smučali. Sploh če vemo kakšna je trenutna vremenska napoved.

Nič, midva sva lep, ne prestrm vzpon nadaljevala po trasi letne poti in vmes občudovala to lepo nedeljsko vreme, predvsem pa se navduševala nad dejstvom, da po dolgem času spet sama rineva v breg. Mislim da ni nič narobe s tem, če ti kakšno dopoldne paše bit brez mularije, hehe.

Tik pod vrhom sva ujela še enega sopotnika. Peklensko mrzel veter namreč! Brada je v trenutku postala trda, ličnice, veke, ter čelo pa so se seznanjale z ostro bolečino, ki jo je povzročal mraz. Pa smo se globje zabrskali v kapuce in spet je bilo na programu samo še uživanje v razgledovanju.

Še nekaj korakov in presenetljivo z lahkoto sva po uri in pol stopila na vrh, ki je iz doline izgledal tako zelo oddaljen.

Razgled proti severozahodu! Edino vetra se ne vidi…

Spomin na prijetno toplo sonce naju je zato pregnal z vetrovnega vrha in hitro sva jo ubrala proti dolini. Meni je sicer spet (še vedno ja) močno nagajal gleženj, ki je vsak malce trši korak pospremil z bolečinskim protestiranjem,  vendar kot pravijo: Kar ne ubije, krepi!!!

Komaj čakamo praznike (kljub slabemu vremenu), da se gremo zopet krepit nekam v breg!!!!