SONATA PHOTOGRAPHICA

Premiera Pograjčeve “Peklenske pomaranče”, ki je na oder prenešena drama Anthonyja Burgessa, je končno mimo. Mimo je tudi moja nova fotografska izkušnja, mesec in pol brskanja po ogromni (50.000+ ) zbirki fotografij, selekcioniranju, prilagajanju sprotnim spremembam režiserja in scenografa, izvedbi diaprojekcije, kjer je bilo toliko neznank, da nisi vedel ali bo stvar na koncu sploh delovala. Vmes sem se celo vpašal o smislu diaprojekcije. No sedaj kot rečeno je zadeva mimo, premiera uspela, po trenutno prebranih kritikah, ki so se že znašle na spletu, pa je zadeva naletela na res odličen odziv.

Sam sem kot popolni gledališki zelenec, k stvari pristopil izredno entuziastično. Vse mi je bilo novo, vse me je zanimalo in verjetno sem z mnogimi vprašanji in debatami, ki so se v mesecu in pol dogajale komu kradel čas in prepotrebno energijo. Navdušen sem bil že ob tem, ko sem bil pred dobre pol leta seznanjen z Matjažem. Prav “važen in pomemben” (heheh) pa ob njegovi ponudbi o sodelovanju pri predstavi. In potem prvi šok. “Peklenska pomaranča”, ki je neka silno pomembna knjiga. Film, ki je iz Kubricka naredil legendo. Delo, ki je bilo prepovedano v tistih časih in postajalo kult, je bila zame čista “španska vas”. Nisem HAUTE kulturnik! Ogled filma, ki mi ga je priskrbel Matjaž in potem branje scenarija, pa je bil drugi šok. Noro, odštekano, brutalno…. jaz pa to gledam in berem in počasi se mi začne svitat, kaj je sploh vsebina, kaj poanta. Ampak počasi.

Vstop v Slovensko mladinsko gledališče tretji šok. Prvi nerodni stiski rok z igralci, seznanjanje z delavci v teatru, ogled zaodrja, … Spet sem letel nad oblaki. Super izkušnja! Matjaž pravi, da zato, ker sem prvič zraven in poln ene evforije. Da gre le za službo, sicer malo drugačno a vendarle službo. Oh my god! Iz vaje v vajo si zapomnim več imen ljudi, iz vaje v vajo več smeha in zajebancije, iz vaje v vajo se mi bolj svita, kako bo zadeva stala na odru, ko bo vsega tega konec.  In iz vaje v vajo mi raste spoštovanje do ljudi, ki jih opazujem pri njihovem delu. Kljub konstantni prisotnosti smeha, saj internih gledaliških zajebancij ne manjka, se v trenutku opazi profesionalnost vseh vpletenih. Še sekundo nazaj se s toncem Marijanom nekaj reživa, že me “oštro” pogleda, da naj bom tiho, ker vaja se je začela, mene pa navdušenje nad režanjem neumnostim, ki jih klativa še ni minilo…

48 ur pred premiero pa 4., najhujši šok! Primož Bezjak se med vajo poškoduje, koleno boli, naslednji dan oteka in boli, sobota je mimo, nedeljska premiera odpade. Jaz sem tisti dan svoje “skoraj” opravil, tako da na vajah nisem več potreben. Dule prevzame vse fotografije za daprojekcijo, ki jo končno spacava v končno obliko.

Petek, 11.12.2009 premiera ob 19h.  Moja prva in  ne zadnja teatrska izkušnja je za mano. Sovražim dia projektorje! Ampak fotografijo pa vse bolj obožujem…

Matjaž še enkrat hvala!

48 ur pred premiero sta bila obraza Nataše in Željka mrka, zaskrbljena. Včeraj  po zadnji letošnji premieri v SMG-ju , navdušenju gledalcev in skoraj brezhibni izvedbi so bili vsi nasmejani.

Matjaž, Blaž in Uroš, ko niso nasmejani. Premiera je “ofišili kensld”!

Ivan Rupnik v vsej njegovi zaskrbljenosti.

Sad face…

Damjana Černe! Deluje kot rezervna mama na odru. Pri meni je recimo poskrbela za dokončno doumetje “Peklenske pomaranče” in če boste kdaj prisotni uprizoritvi Pograjčeve Pomaranče, poslušajte kaj vam ima povedati z odra.

Možnost odločitve je svoboda!