SONATA PHOTOGRAPHICA

Leta 2009 je konec! Bilo je noro leto! Začetek še posebej, nadaljevanje  razburljivo, vmes, lepo lepo lepo lepo lepo…… Poletje je bilo eno lepših, jesen je bila bolj kot ne zdravstveno razgibana, zima pa takšna, da si komaj zasluži ime zima. Menda bo 2010. boljša.

Blog? Ja odkar je nov (izgled mislim, ki pa bo kmalu spet drugačen) se je obiskovanje Sonate Photographice podvojilo. Bilo vas je krepko prek 280.000, skoraj ste ujeli trojko! Blog je postal zelo glasben, a hkrati ostal izletniško/planinski. Objav se je nabralo malce čez 270, med njimi kot rečeno vsega po malem, nečesa morda  preveč, a kdo bi vedel. Blog pač raste, kakor se mi vrti življenje.

Bodite zdravi!

Čuvajte mi moj/vaš planetek pa se vidimo v l.2010….

Skoraj ne mine teden, da bi me kdo ne vprašal kaj na temo foto tehnike. Če jih ne zanimajo aparati, objektivi, bliskavice ali pa programska oprema, jih pa matrajo vsaj cene.  :-)

Nasvetom o konkretnih nakupih se najraje izogibam, saj sem mnenja, da z mojimi izkušnjami in znanjem na začetnika v fotografiji, lahko tudi napačno vplivam. In še nekaj: največkrat, če sem že karkoli vprašan govorim o konkretnih stvareh, se pravi o opremi, ki jo poznam. Težava je le ta, da se zadnjih nekaj let bolj kot ne, držim Nikona in mi je znanje o Canonih, Olympusih in ostalih proizvajalcih malce prekril prah, ker dejansko novitet ne poznam tako kot sem jih nekoč. Ko bodočemu fotografu nekako pomagam izbrat tisti prvi komplet aparata in objektiva, je nekaj časa mir, potem pa udarijo standardna vprašanja o objektivih. Danes bi skoraj vsi fotografi čez noč pojedli vse znanje in seveda imeli samo vrhunsko opremo, a žal ne gre tako hitro.  Če že imaš srečo, da ti denarnica dovoljuje nakup česar koli, se prej ali slej zatakne pri kilometrini. Ampak kot rečeno, vsi fotografski začetniki, ko imajo enkrat malce spodobnejši DSLR v svoji posesti so vsaj tako dobri, kot ti, ki si jim pomagal še pred nekaj meseci izbirat njihov prvi fotoaparat, tako da za njih tale objava ne bo najboljše, kar se jim je zgodilo v letošnjem letu.

Za kaj gre?

Na Nikonovi spletni strani, se je pred kratkim pojavilo izredno zanimivo “orodje” poimenovano Nikon Lens Simulator, s katerim je možno simulirati pogled skozi aparatovo kukalo, ter s popolnoma vsemi objektivi, ki trenutno prihajajo iz Nikonovih proizvodnjih trakov. Žal je nabor fotografij s katerimi so nam to igranje omogočili omejen zgolj na nekaj njih, vendar kdor ima pomisleke kaj kupiti, ali pa samo preveriti kaj določena goriščna razdalja omogoča videti, bo to s tem simulatorjem preizkusil skoraj tako, kot s pravim objektivom.

Orodje je zanimivo tudi zato, ker omogoča preklop med DX (1,5 crop) in FX (Full frame) formatom in na najbolj preprost način pokaže in pojasni razliko med vidnim poljem in povečavo. NAstavljati je možno poljubno število kombinacij aparatov in objektivov, tako da se igračkanje lahko začne:

TULE PA ŠE OBVEZNA POVEZAVA : NIKON LENS SIMULATOR

Kadarkoli gledam Jagodnikovo spletno stran, me prime, da bi ga poklical ter poprosil za vodenje po teh krajih. Pa dam ljudem raje mir in grem sam na raziskovalni izlet, da končno vidim kraje, kjer nastajajo vse tiste čudovite fotografije jelenov, srn, lisic, divjih prašičev, jazbecev, brezštevilnih ptic in še posebej velikih ujed.

Ko se enkrat povzpneš med te gričke in hribčke ne moreš verjet kakšen razgled doživljaš. Vidi se skoraj cel svet, heheh! Tržaški zaliv, Dolomiti, Julijci, Košuta z Grintavci je kot na dlani. Desno pod tabo pa valovi neskončnega gozda….

In tu bi energetska gospoda služila svoje provizije za nekaj milijonski (v €) projekt vetrnih elektrarn. Ne bom o tem. Obiščite spletno stran Volovja reber, pa vam bo jasno.

Ravno fotografiram tole mlakico, ko zazvoni telefon, saj bi doma radi vedeli kje sem. Po glasu sodeč upam, da čutijo, kako neizmerno uživam. Hitim jim razlagati, da tole je pa oh in sploh čudovito in da jih ob prvi priložnosti peljem pogledat to lepoto.

V tistem za menoj “zaropota” in čredica srn, se iz prijetnega zavetrja, kjer je počivala, požene v beg na drugo stran hriba, kjer jim bo žal nagajal kar močan in hladen veter.

Žal sem predaleč, da bi posnel kaj konkretnega, tako da Aleševim posnetkom tokrat še ne bom konkuriral.

In zato se vrnem k drevesu in mlak, ki mi ne moreta pobegniti, ter se grem umetnost, heheh

Vzpon na rob je minil ob premišljevanju o pretankih oblačilih in kapi, ki je nimam. Lovska preža pa me vleče k sebi, saj kar vidim Aleša, kako čaka na svoj foto plen. Lokacija je namreč tako nora, da če bi bilo tole bližje in bi si vzel malo več časa, bi bilo na diskovju, kar nekaj lepih posnetkov.

Sviščaki? Ne vem, bo moral kdo drug povedat!

Razgled pa kot rečeno nor!

Triglav kot na dlani. Vmes pa kar nekaj kilometrov.

Po videnem je zaključek le eden. Semkaj se bo Jure vračal še in še in skrivnosti se bodo razkrivale same od sebe. Prepletene gozdne ceste bodo postale logične, vsi kuclji bodo dobili imena, občutki pa verjetno iz obiska do obiska bolj spoštljivi in polni navdušenja, tako kot so mi bili dani prvič.

Čisti “Vinetou land”!!!

Planinsko polje namreč! Zopet je pod vodo in to na “debelo”. Vračal sem se iz enih lepih hribčkov (Volovja reber še sledi), kjer sem malce kuril vse pojedeno čez praznični dan, predvsem pa sem šel v izvidnico terena za kasneje. Ker se mi ni nič mudilo, sem se namerno izognil avtocesti, kjer dan prehitro mine in užival v umirjeni vožnji proti Planini. Tam pa veter, mraz in pa zanimivi motivi…

Amfibijsko vozilo? Hehehe Ne ne, ni si upal probat.

Malenkost višji škornji so bolj varni.

Še najbolje pa je takole!

In so šli prek morja za Mojzesom,  

Ampak slednji pa tele povodni ni uspel zaustaviti niti z božjo pomočjo.

In zato je vse tako kot je! POD VODO!

POD VODO.

POD VODO.

Bo pa On pomagal, a ne…..

Najprej dvakrat sam, nato s starejšo hčerjo in sedaj še z Natalijo. Lepenatka o kateri bo danes tekla beseda ima pri nas še družinsko ime, saj jo je Lara krstila za “Lepo Natko” in tako je šla sedaj še naša Natka ne “Leponatko”! Gora je prav lep razglednik, odkoder imamo krasen razgled na Dleskovško planoto, Veliko planino in Kranjsko reber, na jugu se bohoti silna Menina, na vzhodu pa se je danes pogled ustavil že pri treh šoštanjskih dimnikih. Je bilo pa danes še nekaj zanimivega; temperatura zraka namreč. S hojo sva začela ob petnajst čez deseto, ko je v dolini Mačkin kot termometer kazal silnih -15 stopinj. Pri kmetiji VrbočniK kot vedno prijazno dovolijo parkirat avto in nato se je ogrevanje začelo.

In začetna kurjava je prav konkretna! Če se 20 metrov za kmetijo poslovite od kolovoza in zavijete desno po dobro uhojeni in nemarkirani poti naravnost v breg, boste grizli kolena da bo veselje. Se pa zato hitro pridobivajo višinski metri in nagrada je čudovit sprehod po skoraj ravni poti do obnovljene, mislim da pastirske koče.

Preden pokažem kočo ne smem pozabiti omenit, da je bilo na soncu  kjer ni pihalo, tako prijetno, da sem se sam hladil s slačenjem, Natalija pa z …… Saj vidite, s prebujanjem otroka v sebi, hehe.

Evo jo, kočico! Daleč v ozadju pa trije stolpi.

Pri koči se tudi prvič prikaže v vsej svoji lepoti Natka, pardon, Lepenatka. Vršni travnati del bo znal bit prav fleten turni smuk, le še zima naj se končno začne tako kot se spodobi.

Snega je sicer kar nekaj, vendar je tako suh, da ga je nič kaj močan veter povsem razpihal, kar pa pomeni, da tukaj še kar nekaj časa ne bomo smučali. Sploh če vemo kakšna je trenutna vremenska napoved.

Nič, midva sva lep, ne prestrm vzpon nadaljevala po trasi letne poti in vmes občudovala to lepo nedeljsko vreme, predvsem pa se navduševala nad dejstvom, da po dolgem času spet sama rineva v breg. Mislim da ni nič narobe s tem, če ti kakšno dopoldne paše bit brez mularije, hehe.

Tik pod vrhom sva ujela še enega sopotnika. Peklensko mrzel veter namreč! Brada je v trenutku postala trda, ličnice, veke, ter čelo pa so se seznanjale z ostro bolečino, ki jo je povzročal mraz. Pa smo se globje zabrskali v kapuce in spet je bilo na programu samo še uživanje v razgledovanju.

Še nekaj korakov in presenetljivo z lahkoto sva po uri in pol stopila na vrh, ki je iz doline izgledal tako zelo oddaljen.

Razgled proti severozahodu! Edino vetra se ne vidi…

Spomin na prijetno toplo sonce naju je zato pregnal z vetrovnega vrha in hitro sva jo ubrala proti dolini. Meni je sicer spet (še vedno ja) močno nagajal gleženj, ki je vsak malce trši korak pospremil z bolečinskim protestiranjem,  vendar kot pravijo: Kar ne ubije, krepi!!!

Komaj čakamo praznike (kljub slabemu vremenu), da se gremo zopet krepit nekam v breg!!!!