SONATA PHOTOGRAPHICA

Lahek, majhen, po specifikacijah prav spodoben. Blagovna znamka kar neka,j ampak se je pa ex-direktor tako potrudil s ponudbo. LightRoom leti kot raketa na njem. V bistvu vse leti, enostavno je pač hiter. Ampak ljudje božji, kako sem pa jaz trpel ob inštalaciji Windowsov, kako trpim ob vseh teh 5-kratnih klikih na “Yes” preden naredi kar ga prosim, preden sem moral vse obrnit na glavo in dojet, da gredo tu stvari malo drugače.

Ampak vsaj SAFARI4 in iTunes sem si omislil, hahahah.

ps.1 Ko ugasneš skoraj vse predinštalirane programe zadeva celo dela do te stopnje, da te mine, da bi nov računalnik vrgel skozi okno.

ps2. Hahaha pa še nekaj sem ušpičil: zgubil sem dostopno kodo do lastnega brezžičnega interneta…. hahaha

Niti 14 dni ni ista, hehe….

Sramežljive sorte deklič, ampak oranžna pa seka.

“Ma dej že nehiiiiii fotkat!!!”    

In kot rečeno: ne mine 14 dni…..

Lady in black!

Menda dobra za v lonec, če so ti postopki priprave znani. Sicer pa riba zaradi katere jih je šlo že kar nekaj v večna lovišča.

Posneto pa skozi steklo akvarija, ker v živo se pa s telimi ne bi srečaval.

Sneg me je prehitel! Fotografije so namreč nastale v tednu pred sneženjem, ki je pobelil tudi nižine. Z Dašo sva šla na en hladen, vetroven sprehod in ker je obmeni vedno tudi Nikonček, je nastalo nekaj “kosmatih”.

Obvezen krog okoli jezera nama je razkrilo tudi nekaj pernatih prebivalcev, ki so se mirno perpuščali vetru, ki je bil tu gor tako hladen, da je jezero na najbolj senčnih delih že zamrzovalo.

Glavna atrakcija pa so bili teli kosmatinci. Mirno pasoč se, so nastavljali svoja debelo okosmatena telesa mrzlemu vetru.

Imajo pa teli ta kosmati, tudi družbo. Seveda kosmato!

Bo treba izlet hitro ponovit! Upam, le da so tudi v snegu zunaj.

Lepe in tople jeseni so na Jezerskem sila redke in letošnja je bila med krajšimi.

Pa smo jo odprli! Turno smučarsko sezono namreč. Že skoraj mesec dni v Iglu športu med službo premlevamo, kako bi bilo fino odsmučat kako turo v Avstriji, pa kar ne najdemo časa. Nato zapade nekaj malega snega v naši deželici in z Maretom že brusiva “kante” (robnike, hehe). 4. junija je bil zadnji smuk lanske sezone in natančno po 5-ih (ja petih) mesecih sva stala zopet na smučeh. Zares je šlo vse skupaj bolj na silo, saj je bila prvotna naloga včerajšnega dneva testiranje novih Karibujevih C_CHANGE (nova membrana by Schoeller) jaken. O oblačilih se razpišem kak drug dan, ko jih preizkusimo v še bolj ekstremnih vremenskih razmerah, zaenkrat pa le toliko: materijal je zaenkrat čista BOMBA!

Vožnja proti Krvavcu je minila brez težav, saj nove zimske gume delajo, da je joj. Večji problem je bil tlačenje razvajenih stopal v pancarje. Sploh moja leva noga je močno protestirala, pa smo malo stisnili zobe in je šlo.

Nikjer nikogar! Le midva, megla in veter.

Snega je približno povsod enako, nekje 15-20cm, na napihanih delih pa tudi do pol metra, le da je potem marsikje luknja do zemlje. No se je vsaj dalo v megi smučat, ko sva kasneje vijugaja dol.

Višje gor je bilo snega le za spoznanje več. Je pa bilo krepko več vetra!  

Razen Florjančka niže dol na planini, je seveda še vse zaprto.

Pri meni je kondicija za tole  še povsem na psu! Hropem, sopem, jamram, se pritožujem čez gleženj, …. Pussssyyyyyyyyyyyyyyyyyyy!!!!

Smučanje dol kako da je šlo??? Jah na koncu kar malo smešno, vmes pa niti ne. Strah, da bova popolnoma sesula dile, se  je po hitrem ogledu smuči izkazal za neupravičenega, saj ni bilo videti nič globokega ali celo odtrganega. Sicer ne smeš kaj dosti vijugat, ker hitro zaropota pod nogami, je šlo pa zato bolj naravnost.

Še malo pa bova pri avtu! Smeh na licih je bil bolj posledica obiska oštarije, kakor pa zadovoljstva nad smučanjem. Ampak zavest, da se je sezona začela, da smo spet začeli migat, da bo letos še veselo, ter da prodajamo hudo dobro trislojno nepremočljivo in dihajočo jakno, pa tudi nekaj velja!

Jah nič, treba se bo ozret naokoli, poiskat lep hrib in šibat na dile!!!!