SONATA PHOTOGRAPHICA

Spet najprej “OPRAVIČILO” za dolžino objave. Pač tako je, ko se udejanijo sanje.

In seveda “CLICK” on photos!!!

Pot , ki se je začela v sončnem Kranju me je vodila  proti megleni Italiji, kjer pa me je čakalo “sončece” drugačne vrste. Ob super družbi (Nati, Daša in Tanja) sem preživel dan, ki sem ga čalal leto in pol. Koncert benda, ki mi je zlezel tako pod kožo, da mi je obrnil glavo za 180 stopinj, začrtal eno od prihodnjih fotografskih poti in mi dejansko polni baterije kot rečeno, zadnje leto in pol. Videti, predvsem pa slišati karizmatičnega vodjo benda  je bila ena od prioritet dneva, seveda pa ni zaostajala tudi malo “obsedena” želja fotografirati fante v akciji. In končno je prišel dan ko je Sonata Photographica srečala Sonato Arctico.

Ker je bilo zanimanje italijanske publike izredno veliko, so koncert iz prvotne lokacije preselili v dvorano Palla Sharp, ki je v trenutku, ko smo jo zagledali pustila močan vtis. Predvsem pa strah in dvom, da je Sonata Arctica sposobna to reč zadovoljivo napolnit. Dvorana, ko je nabito polna namreč sprejme po grobi oceni 7-8.000 ljudi. To pa je številka, ki je za Sonato trenutno “mission impossible”. Pred njihovim nastopom sta se zvrstili še dve predskupini in sicer finski Winterborn, ki je zapustil malce medel vtis, ki pa ga je ob huronsko navdušenem pozdravu publike, popravila nizozemska zasedba Delain. Slednje nekateri bralci bloga poznate še iz pomladnega obdobja, ko smo jih poslušali v Nemčiji.

Winterborn in action!

In nato prvi od viškov večera: Delain z mično gospodično Charlotte, ki za spremembo ob nam bolj “znanih” podalpskih lepotičk poje in to kako!!!!

No pa izgled je tudi eden od vzrokov norenja pod odrom.

Izredno samozavesten nastop pa je prikazal novi član benda Ewout Pieters. Publika ga je sprejela z ovacijami, saj svoje orodje obvlada do strašljive virtuoznosti.

Charlotte in Ewout . Čista kemija in energija.

Brez njega pa jih ne bi bilo! Martijn Westerholt idejni oče benda, predvsem pa avtor  vsega lepega v glasbi, ki se skriva za imenom Delain.

Še enkrat Ewout, tokrat malo manj obdelan…  

In nato se je začelo. Dolgo pričakovani koncert sem pričakal, kar pošteno nervozen, kljub kar spodobni kilometrini. Začetek koncerta se začne s čudovitim klavirsko-orkestralnim introm “Everything Fades To Gray “, ki ne pusti nikogar ravnodušnega. Meni so šle kocine pošteno pokonci.   Na oder so posamezno prihajali člani benda, pozdravljali vreščečo publiko in iz kletke spustili PEKEL!

Za Tomyem (bobni) se je na odru prikazal Henrik, bendov dežurni pavliha in največji žurer.

Tony! Vokalni bog, ki v živo celo preseže tisto,kar nam posneti materijal skriva. Energija in karizma se preliva v nenormalnih količinah. Če vemo, da je nastopil še na pol bolan, je njegova vokalna predstava lahko ocenjena le s superlativi, ne glede na to kako “obseden”  si/sem z bendom.

Tony in BW!

Tony in color, hehe

5/4 Sonate Arctice.

Na prejšnji manjka najmlajši (po stažu)  član SA, Elias Viljanen.

Žal se je zopet pokazalo, da je italijanska publika mlačna, nezrela za pravo veselico, klub temu, da so se fantje “razleteli” po odru kot vihar, se v naslednjem hipu prelili v romantično žgoleče vode in nato spet eksplodirali v novi visokooktanski mešanici.

Žal se je sicer čudovita dvorana pokazala za preveliko, tudi ob pogledu na opremljenost samega odra, saj je bilo za tolikšen “stage” enostavno premalo različnih svetlobnih efektov, da o kakšni pirotehniki, ki zna začiniti marsikateri koncert, niti ne načenjam  debate.

Hvala bogu Sonata Arctica  z zadnjim albumom hitro raste na lestvici popularnosti, tako da upajmo na še večje odrske spektakle, ki imajo priti v prihodnjih letih. Do takrat pa je vsaj meni dovolj Tonyjev vrhunsko kontrolirani vokal in energija, ki jo kot  frontman izžareva.

Na osebni lestvici naj naj komadov SA, je zelo visoko “Last drop falls”, ki pa jo je odpela Charlotte Wessels, Tony je bil le stranski igralec, pa bi bilo bolje obratno, kajti pesem je za njen glas enostavno previsoko nastavljena.

Beer, beer, beer….. and Henrik!

Še malo žarometov na Sonatinega kitarskega virtuoza.

Da ne pozabim: vedno mirni in skoraj neopazni basist Marko Passikoski, sicer pa velik magnet za vreščeče deklice pod odrom.

Pa še ene par Tonyjev:

Odrsko dogajanje se je malo umirilo najprej s Henrikovim in nato Elijasovim solom, kjer sta pokazala in dokazal, da sta vrhunsko muzičista.

Ob prihodu Tommya Portima nazaj na oder pa je spet počilo.

Koncert se je samo še stopnjeval do vrhunca in ob norenju prednjih vrst, se je slabši vtis iz začetka malenkost ( a ne popolnoma) popravil. Slovo je bilo dokaj instantno, saj so fantje mlačno, nezainteresirano italijansko publiko “nagradili” z besedami : Bili ste najboljša publika do sedaj!

Pometali nekaj drobnarij (brisače, palčke, trzalice, …) med publiko…

… se priklonili in odšli novim izzivom naproti!

Zadovoljen? Jaz zelo in jih komaj čakam februarja med Avstrijci, kjer se obiskovalci zavedajo po kaj se gre na koncert.

Preveč fotk???  :-)