SMRT TOMAŽA HUMARJA

by JURE on Nov.14, 2009, under FOTOGRAFIJA

Spisek ponesrečenih legend slovenskega alpinizma se žal zopet daljša.

Tone Škarja je iz Katmanduja/Nepal na spletniku Gore-Ljudje v komentarjih pod objavo o reševalni akciji Tomaža Humarja, žal javil novico, ki smo jo nekako zavračali, a hkrati po skopih informacijah, ki pa so prišle do nas vedeli, da obstaja možnost, da bo to zadnji boj Tomaža Humarja. Po ogledu stene in kraja nesreče švicarski reševalci predvidevajo, da je Tomaž padel prek strme stopnje, kjer je za posledicami poškodb in verjetno mraza umrl.

Žal bo finale svetovnega pokala v športnem plezanju, ki danes in jutri poteka v Kranju, močno zaznamovano s Tomaževo smrtjo.

5 comments for this entry:

Iztok
November 14th, 2009 on 12:10:59
Da, moj prijatelj je odšel za večno.
Matevž
November 14th, 2009 on 12:16:45
Skoraj kamorkoli pridem, toliko grdih besed s strani samih “pametnih” Slovencev, da mi gre že pošteno na bruhanje. Najrajši bi obul “ta nizke Scarpe” in pobegnil nekam v zavetje Zeleniških špic. Ali pa vsaj na Grmado, da mimogrede “pozdravim” še Pavleta. Potem pa odprem Sonato in zagledom tole fotko iz El Cap-a, ki prikazuje Tomaža takšnega, kot je res bil. Glavo pa mi preplavijo lepi spomini in Tomaževe pogruntavščine, kot npr. zatikanje jebice z ribiško palico v Vežici.

Mucek je bil pač fant od fare.
JURE
November 14th, 2009 on 12:27:20
Dejansko sem skoraj bolj žalosten(besen) nad komentarji po raznih forumih, kjer smrkovci brezsramno pljuvajo po ljudeh, ki jim ne bodo prišli nikoli niti v senco, kaj šele kam više, kakor pa nad dejstvom, da je Tomaž verjetno zelo trpel v svojih zadnjih urah….
Darja
November 15th, 2009 on 0:08:23
Kako bom pogrešala njegovo neizmerno energijo, vesel obraz, krepak stisk roke, njegovo prijateljstvo. Naj ti bo dobro, kjerkoli že si zdaj.
visitorka
November 21st, 2009 on 0:01:51
vsak ima svojo zvezdo, ki ga spremlja tu in tam, kjer je Tomaž zdaj.. so ljudje, ki živijo zase in ne potrebujejo velikih besed, in seveda- so tisti, ki veliko govorijo. to je pač tako, velikokrat pa je res kar težko poslušati vse neznosne nevednosti. pa vendar - so poti, ki vsakega vodijo po svoje, brez besed, in Tomaž gre naprej po svoji poti s svojo zvezdo..