SONATA PHOTOGRAPHICA

Sva šla  popoldan z Dašo na en kratek sprehod in se zaletiva v tole!  Jaz za kaj dalšega itak nisem še pripravljen, pa tudi koncert od ZZ TOP  od včeraj se je malo zavlekel. Daša je pa itak ena huda navdušenka nad premikanjem nog v hrib.

Jaz sem se nekaj igral z D3 in 14-24/2.8, Daša pa je izginila nekam v breg. (Čudno, čudno, heheh)

Pa sva šla kmalu raje naprej, se nekaj jako “pametnega” (čist v najinem stilu) pogovarjala in zaključila na eni lovski preži visoko v drevesu.

In v objektiv ujela edino tole. Vse ostalo je ušlo!  :-)

Tarja Soile Sussana Turunen Cabuli

Tarja ki je sedaj na samostojni glasbeni poti, se je na svoji prvi samostojni turneji ustavila tudi v Ljubljani. Bivša članica finske mega skupine Nightwish skuša svoje nekdanje oboževalce prepričati, da zmore tudi sama in z do sedaj edinim solo albumom išče tudi nove poslušalce.

Žal bo od tu naprej branje za ljubitelje Tarje Turunen malce zoprno, saj sem bil nad njenim odrskim nastopom, kar malce razočaran. Itak je bil obisk koncerta predvsem preizkušanje lastnega prepričanja, da Tarja kljub svojemu šolanemu glasu niti  malo ni kos ponoviti interpretacijo posneto na CD-jih tudi v živo. Namreč Tarje v živo nisem imel priložnosti slišat drugače, kakor preko raznih Youtube zmazkov in pa enega odlično posnetega DVD-ja, kjer pa mi ni delovala prepričljivo.  Ampak kot rečeno; za pravično ocenjevanje,  sem se hotel prepričat na lastna ušesa.

Lastne skladbe so avtosko dokaj povprečni izdelki in ne dosegajo virtuoznosti Tuomasa Holopainena, ki je avtor večine skladb, s katerimi je Tarja zaslovela kot najbolj izpostavljena članica Nightwishev. Morda ravno zato največ gromoglasnega vspodbujanja in norenja množice na njenem koncertu, doživimo ob skladbah Nightwishev, ki pa so z zasedbo s kakršno je  Tarja na tokratni turneji, dokaj oskubljeni vseh produkcijskih trikov, ki se jih poslužuje Tuomas s svojo ekipo. Če zanemarimo odličen vokal, ki pa ga z nerazumnim gnanjem v pretiravanje sama Tarja smeši, je skupina žal tisti podhranjeni člen, ki je na kar nekaj obrazov pod odrom, prilepil prizanesljivo porogljive nasmeške.

Mike Teranna (bobni) je edina svetla zvezda skupine, ki pa kljub svojemu garanju, ne zmore potegniti iz medlega “wana be rocker”  nastopanja ostale ekipe.  Če smo pošteni, lahko rečemo da Emmpu iz Nightwishev ni nekaj najbolj bravuroznega na kitari, ampak včerajšno preigravanje kitarskih rifov, je bilo žal na nivoju, kamor si Tarja nebi smela dovoliti. Ex-Apocaliptica čelist je bil  bolj kot ne, le vizuelno polepšanje odra za mladenke (namreč slišalo se ga je bolj malo), basist in klaviaturist pa sta bila ovenčana s pozornostjo, le v tistih trenutkih, ko se jima je približala Tarja v svojem “tečem sem, tečem tja”  poskakovanju.

Večina ljudi je bila videti povsem zadovoljna s ponujenim, a očitno le nad pojavo Tarje, ki jih je vračala v čase, ko so Nightwishi grmeli po deželi Kranjski. Če je skupina Nightwish, kljub velikemu osipu starih “opera/metal” oboževalcev preživela in sedaj z novo pevko izvaja vokalno drugačne pesmi, so si z vrhunsko produkcijo, uigranostjo, konec koncev z novo pevko in pa genijalnim Tuomasom, pridobila veliko novih fanatikov, pa moram za Tarjo reči, da je s slabim kopiranjem, ki na momente vleče na Nightwish, že v naslednjem komadu na Kamelot, nekako izgubljena. Strašanski potencial, ki ga ima v svojem glasu in  seveda tudi stasu, se je morda nakazal v njenih bolj baladno usmerjenih pesmih, še posebej pa se ji je to videlo v delu koncerta, ki ga izvaja med publiko. Publika jo je seveda za “spontani” sestop z odra pozdravila z navdušenjem otroka, ki se pod odrom v svoji naivnosti ne zaveda, da je SHOWBIZNIS, le BIZNIS.

Namerno se v komentarju ne bom dotaknil dveh predskupin, ki so s svojim amaterizmom in abotnimi zahvalami publiki, samo vspodbujali moj strah v nezrelo produkcijo nekdaj Velike Tarje Turunen!

Krepko podhlajene Križanke v Ljubljani, je za trenutek ogrela severnjakinja.

Eden od mnogih mimohodov. Po odru je drvela gor in dol, le da sem se spraševal, če ne zaradi mraza.

Po prvih treh komadih, se je silna množica akreditirancev umaknila izpod odra in ljudje v prvih vrstah so se lahko sprostili in uživali v koncertu, brez motečih fotografov  pred njimi.

Pa smo šli eni delat z malo večje razdalje.

Ampak ne nekam pod zvezde.

Baseman!

Apocalipticaman!

Mike Teranna! THE MAN!!!

Kitaraman!

Na momente so sijali tudi reflektorji.

Še enkrat Viking!

In spet lepe lučke.

Poje, zeha, playback??? Kdo bi vedel, …                

Je pa za fotografiranje Tarja super hvaležen motiv. Obrazne mimike je toliko, da jo komaj dohajaš.

“Wishmaster” je bil odpeet prav dobro, ampak kaj ko je bila glasbena podlaga hrup.

Za konec obljuba, da se vidimo drugo leto v malo toplejši noči. Jaz pa upam, da se vrne v krepko močnejši kondiciji, pa ne pevski, ker te ji definitivno ne manjka.

Je to še vedno “prvi glas Finske” kot je za njo rekla predsednica države?

Na temo včerajšnega koncerta in ocene le tega, pa bo več sledilo zvečer, zaenkrat le nekaj malega Tarje!

Leto je naokoli in spet se je šlo v Besnico. Lara je sicer rekla že na začetku, da se ji ne da, saj da je vsako leto isto, to sem pa proti koncu dojel tudi jaz. Že pred leti, ko sem prvič pisal o tej resnično zanimivi prireditvi, sem upal, da nikoli ne bo na štantih kitajske krame in kakega abotnega dueta na harmoniki. In tega se hvala bogu držijo!  Kaj mi torej ni všeč.? Isto kot Lari! To da ni prav ničesar novega razen cen!

To da se na tej prireditvi plačuje z Dimi ( 50 DIM=10€) je prav simpatično, vendar tudi krepko zavajajoče. Povsem navaden golaž (ne jelenov ali kaj še bolj eksotičnega) v plastičnem krožniku in plastično žlico ima povsem gostilniško ceno. 20 Dimov namreč, kar znese lepe 4 Evre! No prav, pa sem rekel: saj v Besnico gremo enkrat na leto pa naj bo…

No na koncu je matematika rekla takšno cifro, da bi se šli lahko prav nobel kosilo, recimo nekje na Krasu!  :-)

Pa pustimo denar, očitno je kriza huda, hahaha. V glavnem še enkrat: na prireditvi nič novega, le gužva je iz leta v leto žal večja, zato svetujem obisk to nedeljo, ki prihaja, ko se odvije drugi del prireditve.

Čudovito zgodnje  nedeljsko jutro, ki se je skrilo med dva deževna dneva, je bilo kot nalašč za družinske “norosti”.

Najprej sem jih gnal gledat slap Šum, za kar mi je bilo popoldne malo žal, saj se mi je vse bolj oglašal gleženj, ki še vedno boli in boli in boli…

Potem pa hitro v hosto na preizkušanje dobrot. Golaži, gobje juhe, pečene postrvi, gobji namazi, zaseke, domač kruh, peciva, kostanjeve torte, mošt in pečen kostanj. No spisek gre še naprej ampak za začetek je dovolj. Mljack…  :-)

Na stojnicah pa luštne reči.

Rezbarji, pridne gospodinje s svojimi dobrotami, domače ročno izdelane pletenine, otroški vrtec, vse to in še več se najde na besniškem kostanjevem pikniku.

Tudi razstava gob je bila zopet na programu, le da je bilo zanimivo videti tako malo gob, gobarska sezona pa je bila tako dobra.

Kupili smo si še en pravi domač hlebec kruha, ki je bil še par ur nazaj v pravi krušni peči, pustili pridne gospe pri svojem “biznisu” in odšli počasi proti domu.

Kdo je ne pozna, kdo ni slišal za menda najlepšo kraško vasico? Štanjel je s svojo arhitekturo res izjemen. Že od daleč opaziš nenavaden zvonik, ki se dviga sred vasi, ki vsa tiha počiva na prisojnem griču. Žal Štanjel ni le ena sama kulturno arhitekturna lepota, saj je žal veliko hiš v obupnem stanju, kakor tudi nekoč lepo s kamnom tlakovane ulice. Vse preveč je še neobnovljenih lepih kraških hiš, preveč zanemarjenih vrtov in celo kupov smeti ali odvrženega gradbenega materijala. Predvsem pa je sramotno, da se skoraj vsa pozornost usmerja v Ferrarijev vrt, ki ga je ustvaril Maks Fabiani iz bližnjega Kobdilja, hkrati pa je v vasi in okolici toliko črnih peg!

A ker me odvržene smeti in ostala nesnaga fotografsko ne zanimata, vam tokrat pokažem tisti “Lepi Štanjel”.

Sprehod se začne pod obzidjem, ki ga v nekaterih delih obnavljajo in počasi ga bo menda krasil lep obrambni stolp.

Ta je pa še “škrbast” in še čaka na lepše čase.

Izpred cerkvenega zidu se lepo vidi na okoliške griče.

Park mojstra Fabianija ni le lepa kulisa za sveže poročene parčke, predvsem je kulturni, krajinski, umetnostno arhitekturni, zgodovinskih biser, s posebnim pomenom za Slovenijo in je zato razglašen za kulturni spomenik državnega pomena z lastnostmi kulturne krajine, spomenika oblikovane narave, tehniškega spomenika, umetnostno arhitekturnega spomenika in zgodovinskega spomenika.

Mi smo si ga vzeli na počasi, saj nas je sem pregnala gorenjska megla, predvsem pa želja po druženju, saj sem ves prejšni teden manjkal pri “pouku”  :-)

Park je za odrasle ena sama lepota, za otroke polne domišljije pa čudovita igralnica.

Ruby se je šla vadbo prvih še nerodnih prevalov.

Lara je kot vedno odlično pozirala.

Beneški mostiček je glavni lepotec in največkrat fotografiran detajl v parku.

Od tu smo se odpravili še na sprehod okoli vasi.

Mimo popolnoma prenovljene kraške hiše, ki je odprta tudi za obiskovalce smo raziskovanje nadaljevali proti centru vasi.

Odkrivali “sodobno ruševinsko umetnost”.

In sprehod zaključili s poležavanjem na čudovito toplem jesenskem soncu.

Nedeljski izlet smo nadaljevali z obiskom Arona (nenormalno razvajen bernski plašar) s turistične kmetije Škerelj, ki se nahaja 300m od glavne ceste v Tomaju.

Malo terana, domač breskov sok za mladenki, kosilo za prste obliznit, sladica, ki se je z besedami opisovat ne sme, teranov liker za nasvidenje…..

Da bi vam kar tako odkrili kje  je ta odlična kmetija (s smešnimi cenami)??? Ne , ne, ne !!!

Kar potrudite se tja na Kras, kot smo se mi in uživajte!!!!

Ps. Če je pa pri njih zaprto, pa poiščite  kmetijo  ”Grča”, kjer bo šok povsem enak!