SONATA PHOTOGRAPHICA

Razstavo fotografij, kakršne bi jaz izobešal, si ne predstavljam drugače, kot da je v naravi. In končno mi je en ambient še posebej postal všeč.

Gremooooooo gledat razstavoooooooooo!!!!

Me grize prav zares!!!

Ni tulipanov, ni gneče in že zato vredno obiska. Jesen v Volčjem potoku je barvita, da je že kar boleče. In smo šli!

Gledat barve.

Klicat račke.

Uživat!!!

In ker je v Arboretumu krasno otroško igrišče, predvsem pa tako veliko, da se mulci med seboj ne skregajo, smo šli tja tudi mi.

Najprej na “easy”.

Potem pa počasi: Juhhheeeeej.

Soce se je začelo poslavljat, mi pa tudi.

Še malo poziranja na poti iz parka.

Jutri pa na izlet!!!!

Ne ni nov bar v Ljubljani!

Podjetje, ki skrbi za varnost tistih, ki se tudi pozimi klatimo v gorah, je v sodelovanju s podjetjem Iglu Šport v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje RS na Igu,  organiziralo izobražvanje in praktični preizkus lavinskih žoln, predvsem njihovega modela S1. Izobraževanje je vodil Franz Kroell, predstavnik Ortovoxa, hkrati izkušen gornik in gorski reševalec.

Prvi, teoretični del je bil izredno zanimiv, saj so statistični podatki o nesrečah v gorah dokazovali nujnost uporabe varovalnih sredstev, predvsem pa nas je Franz  ob fotografijah prepričal, da še tako lepa zimska idila, skriva pod površjem vse odgovore o dejasnki stabilnosti snežne oddeje in predvsem zakriva vse pasti, ki prežijo na nas.

Žal nam je pri praktičnem preizkusu malo nagajal, na trenutke prav močan dež, ker smo bili večina bolj po mestno opremljeni, kar je pomenilo, da smo bili vsi malo premočeni. So se pa z neobčutljivostjo na vremenske razmere izkazale vse Ortovoxove lavinske žolne, ki smo jih imeli na preizkušnji.

Jaka (Iglu Šport)  je udeležencem izobraževanja (Vojakom gorske enote, zaposlenim v trgovinah Iglu Šport, nekaterim pripadnikom GRS, …) najperj predstavil predavatelja iz Nemčije.

Sedem vprašanj, sedem odgovorov in odločitev bo lažja!!!

Praktični preizkus je potekal v dežju, vendar so vsi udeleženci, kljub temu lahko sam preizkusili lavinsko žolno S1.

Ostale objave na to temo:

www.gore-ljudje.net

www.volontar.net

Hladna jutra so tu! Ljudje se zopet oblačijo le še v temne, mrakobne barve, kratko in sproščeno, zamenjuje dolgo, toplo. Konci tednov večini niso več, nekaj tako zaželenega, ko se je prosti čas preživljal kje ob vodi, hribih, na morju, kjerkoli, da je bilo le luštno. So pa tu lepe jesenske barve, ki jih bo kmalu zamenjala bleščeča belina. In slednje nekateri čakamo resnično nestrpno. Spet bomo še v temi drveli nekam proti goram, zmrzovali ob obuvanju pancarjev, sopli s smučmi v breg in potem z nasmehi do ušes, drveli v dolino.

A do tja je še nekaj dni! Nedelja, ki pa je za nami je bila še povsem jesenska.

Jutro niti ni bilo hudo mrzlo. Meglice so se počasi razkrajale, jaz pa sem imel pred seboj prvi sprehod.

Z mano  je kot vedno tele-objektiv, saj je bila želja “ujet” kakšnega gozdnega prebivalca, pa so mi teli strici prekrižali načrte.  Bilo jih je ko listja in trave, tako da sem se v gozdu lepo potuhnil, da so odšli mimo, ne da bi me opazili. Kaj pa vem za katero žival bi me lahko zamenjali.  :-)

Še zračni promet je bil bolj čuden. Vse je namreč bežalo.

Vsak v svojo smer. Čaplja čim dalje, kanja pa v gozd.

Jutro se je prevesilo v dan, zato je bil čas, da se  z Natalijo “spokava” po otroke, ki so bili pri babici. Jate ptic na jug, midva pa na sever, kjer naju presneti močan veter, mraz in glej, glej. Prve snežinke!

Punce so se lotile vlečenja testa, mazanja skute, jaz pa sem šel na sprehod št.2.

Tole pa je Lars! Sosedov labradorec, star tri leta in tako hudo podoben našemu Basu. Mi hudo manjkajo takšni sprehodi, zato ga je bilo za izkoristit na polno.

Lars je raziskoval in raziskoval.

Oprezal za vsakim sumljivim zvokom.

Plašil male ptičke, skrite v podrasti.

In pazil, kje sva jaz in Franci, ko sva tako lepo zaostajala v najini debati.

Hladen oblačen dan se je začel poslavljat, iz avta opazujemo dolino, ki pa je iz minute v minuto postajala lepša. Iz zahoda se je skozi raztrgane oblake, začelo kazat sramežljovo sonce. Sv. Ana s Tunjic pa je tako lepo vabila v daljavi, da je bil vmesni cilj na poti do doma hitro določen.

Cerkev žal pod desnim zvonikom nekaj obnavljajo, tako da trenutno od blizu ni fotogenična. Sem pa zato, kar se da hitro odskakljal (teči še ne morem, ker noga še vedno ne uboga), do sosednjega kuclja in poizkušal posneti kaj užitnega.

Lubnik v daljavi je bil prav kičast.

Za dodatni napad osladnosti, pa je poskrbela kar narava sama.

Dan se je dokončno poslovil. Mraz in z vetrom gnane snežinke so bile skoraj že pozabljene. Nedeljski večer je bil tu, kar pomeni le eno: jutri je ponedeljek, nov delovni teden se začenja in ker so blizu “krompirjeve počitnice” se že kujejo načrti za lep izlet.