SONATA PHOTOGRAPHICA

Hladna jutra so tu! Ljudje se zopet oblačijo le še v temne, mrakobne barve, kratko in sproščeno, zamenjuje dolgo, toplo. Konci tednov večini niso več, nekaj tako zaželenega, ko se je prosti čas preživljal kje ob vodi, hribih, na morju, kjerkoli, da je bilo le luštno. So pa tu lepe jesenske barve, ki jih bo kmalu zamenjala bleščeča belina. In slednje nekateri čakamo resnično nestrpno. Spet bomo še v temi drveli nekam proti goram, zmrzovali ob obuvanju pancarjev, sopli s smučmi v breg in potem z nasmehi do ušes, drveli v dolino.

A do tja je še nekaj dni! Nedelja, ki pa je za nami je bila še povsem jesenska.

Jutro niti ni bilo hudo mrzlo. Meglice so se počasi razkrajale, jaz pa sem imel pred seboj prvi sprehod.

Z mano  je kot vedno tele-objektiv, saj je bila želja “ujet” kakšnega gozdnega prebivalca, pa so mi teli strici prekrižali načrte.  Bilo jih je ko listja in trave, tako da sem se v gozdu lepo potuhnil, da so odšli mimo, ne da bi me opazili. Kaj pa vem za katero žival bi me lahko zamenjali.  :-)

Še zračni promet je bil bolj čuden. Vse je namreč bežalo.

Vsak v svojo smer. Čaplja čim dalje, kanja pa v gozd.

Jutro se je prevesilo v dan, zato je bil čas, da se  z Natalijo “spokava” po otroke, ki so bili pri babici. Jate ptic na jug, midva pa na sever, kjer naju presneti močan veter, mraz in glej, glej. Prve snežinke!

Punce so se lotile vlečenja testa, mazanja skute, jaz pa sem šel na sprehod št.2.

Tole pa je Lars! Sosedov labradorec, star tri leta in tako hudo podoben našemu Basu. Mi hudo manjkajo takšni sprehodi, zato ga je bilo za izkoristit na polno.

Lars je raziskoval in raziskoval.

Oprezal za vsakim sumljivim zvokom.

Plašil male ptičke, skrite v podrasti.

In pazil, kje sva jaz in Franci, ko sva tako lepo zaostajala v najini debati.

Hladen oblačen dan se je začel poslavljat, iz avta opazujemo dolino, ki pa je iz minute v minuto postajala lepša. Iz zahoda se je skozi raztrgane oblake, začelo kazat sramežljovo sonce. Sv. Ana s Tunjic pa je tako lepo vabila v daljavi, da je bil vmesni cilj na poti do doma hitro določen.

Cerkev žal pod desnim zvonikom nekaj obnavljajo, tako da trenutno od blizu ni fotogenična. Sem pa zato, kar se da hitro odskakljal (teči še ne morem, ker noga še vedno ne uboga), do sosednjega kuclja in poizkušal posneti kaj užitnega.

Lubnik v daljavi je bil prav kičast.

Za dodatni napad osladnosti, pa je poskrbela kar narava sama.

Dan se je dokončno poslovil. Mraz in z vetrom gnane snežinke so bile skoraj že pozabljene. Nedeljski večer je bil tu, kar pomeni le eno: jutri je ponedeljek, nov delovni teden se začenja in ker so blizu “krompirjeve počitnice” se že kujejo načrti za lep izlet.