SONATA PHOTOGRAPHICA

Petka je konec! Hvala bogu! Grem spat!

Stanley Kubrick je svojo poklicno pot začel kot fotograf.  Veliko bolj znan pa je postal kot režiser. Film “Dr. Strangelove “ imajo mnogi za enega najboljših filmov vseh časov.  Tudi Kubrickova naslednja filma “2001: Vesoljska odiseja”  in “Peklenska pomaranča” ocenjujejo za mojstrovini znastvenofantastičnega žanra. In pri slednjem naletim jaz na drugega režiserja. Matjaža Pograjca! Sedaj že davnega leta 1990 je ustanovil plesno-gledališko skupino “Betontanc” in potem delal, delal in delal. Da ga ne bom preveč hvalil, si raje preberite kaj o njem kar na tejle POVEZAVI.

In potem je ponudil nekaj, čemur se ne reče NE!

Predstavil mi je “NORCE”!

Ne, ne, saj ne dobesedno, ampak prvi vtisi po nekaj urnem druženju z njim in ekipo v Slovenskem Mladinskem Gledališču je eno samo skontrafuzlano navdušenje. Po videnem si obetam eno res super predstavo in pa nekaj možnosti zase, saj je fotoaparat pel, pel, pel….

Malo se je bralo.

Obešalo!

Teplo za usrano berglo!

Prijateljem zabijalo nože v hrbet!

Se nato delalo nedolžne!

Debatiralo in spet malo bralo!

Nekateri so celo grozili lastnemu jazu!

Ali pa izsanjalo svoje želje po krilcih.

In med vso to “norostjo” se je dalo v miru brati!

Premiera Pograjčeve “Peklenske pomaranče” bo 4.12.2009, do takrat bo pa še veliko dela! In jaz postajam vse bolj navdušen nad novo popisano stranjo moje fotografske zgodbe.

Potem ko sem se z Anžetom vrnil v dolino in je gamsji adrenalin popustil, se je pri meni kot ponavadi vklopil radar za detajle. Velik del poti so naju spremljale tele jagodke in na koncu mi je uspelo posnet tole.

Dan se je začel kar zgodaj, saj me je Anže pobral že malo pred šesto zjutraj. Ker sva se prehitro dogovorila kdo bo peljal, sem ostal brez palic, ki sem jih proti koncu gorskega sprehajanja prav pošteno pogrešal. No pa je do konca še daleč, zato začnimo na začetku.

Začetno hojo je najprej “začinil” en prav nemarno odložen kadaver od košute, sicer z zeleno vejico v gobcu, kar je pomenilo le eno. Lovci so imeli dober dan, jaz pa za začetek malo slabšega. Slike raje ne objavim, zato pa z veseljem tole, ki kaže na današnji “mučno grd” dan, ki sva ga z Anžetom preživela visoko nad Dolgo njivo. Planino, kamor sem tako rad zahajal dokler se moji strahovi niso uresničili. Kapital, pohlepnost in zaplankanost pač trenutno na lestvici vrlin prednjačita tam v prelepi Dolgi njivi. Pa dovolj o tem, je bilo kar nekaj natipkanega na to temo v preteklosti.

Ne mara hodit v hribe! A danes se mu je smejalo od trenutka, ko je sonce zamenjalo meglo, sicer ozka a položna pot nadomestila strmo, predvsem pa ko sva zagledala gamse.

Ampak dokler  ni bilo gamsov, sva se tolažila s tem, da bova pa poslikala kar nekaj lepo kičastih panoram.

In nato zagledava prve. Sicer predaleč za fotografirat, za gledat skozi daljnogled so bili pa že povsem v dometu.

Skupina osmih gamsov se je dokaj mirno pasla in se pomikala proti vzhodu s hitrostjo najine hoje. Povsem suvereno so naju imeli na varni razdalji in hkrati uživali v paši in lepem toplem jutru.

Midva pa sva vsak zase lovila motive. Gams in njegovo kraljestvo!

Ta mi je pa posebno všeč.

Počasi so naju imeli dovolj, saj sva očitno prečkala navidezno linijo, od koder sva se jim zdela prevsiljiva in so šli.

Posledično zamenjava najina teleta (muuuuu) za nekaj bolj širokokotnega in spet slikava kič.

Vmes še malo poškiliva proti rogačem in se dokončno posloviva od foto-lovskih izživljanj. Jaz se začnem na spustu malce mučit zaradi noge, ampak razgledi, vreme in družba premagajo tisti zoprni občutek v gležnju.

Še pogled proti Snežniku in potopiva se v ruševje Zgornje dolge njive, kjer pa naju pričaka hladen izvir, prvi ljudje tega dne in zadovoljstvo nad preživetim dnevom.

Otroci imajo počitnice, z Natalijo sva vzela dopust in tako smo spet veliko skupaj. In kadar smo mi veliko skupaj, se ve kaj delamo. Vandrovčki pač! Ker se pa jaz še ne upam junačit zaradi noge (gleženj je še vedno štala) smo šli na eno lahko izletniško turco. Vreme je bilo zjutraj naravnost čudovito, temperatura pa ravno pravšnja za hodit. Le nedeljsko prestavljena ura nam je še vedno delala malo težav.

Lara je bilo že do Blejske koče “super sitna”. Eno samo jamranje, hehe. Zebe, vroče, lačna, žejna, utrujena, …. Sva z Natalijo upala, da mi trije bomo pa hodili, kot se spodobi, če Ruby ostane doma, pa sva bila na koncu izleta v dvomih, če ne bi bilo bolje obratno.  

Dan pa krasen! Modro nebo so krasili lepi svetleče beli oblaki, macesni rumenijo, zrak pa tako svež…

In spet sem tu! Jože je bil nekje v dolini, tako da smo ga zgrešili, pa je bilo hudo le toliko, ker smo upali na tako dober Jožetov čaj. Zato smo kar hitro zavili naprej v hrib (sicer s težavo, saj sta bili obe punci “jako navdušeni” za hodit) in nadaljevali proti Mrežcam.

Na momente je zazeblo, saj je bil veter prav nič topel, a že v naslednjem trenutku se je pokazalo sonce in že smo bili na toplem.

Žal pa me je tako težko pričakovani razgled proti Triglavu (zame je od tu najlepši) razočaral, saj je bila cela Krma zabita z oblaki, ki so se dvigali vse višje in višje.

Ker je noga celo pot bolj kot ne močno protestirala, je bila odločitev lahka. Ne da se mi do vrha, čeprav je tako blizu. Kaj naj pa gledam gor v megli? Obrnem in upam, da dohitim Natalijo in Laro, ki sta ostali zadaj. Kljub škratjim bonbončkom, ki sem jih puščal za Larino motivacijo, sem bil prepričan, da sta obrnili nazaj.

Presenečen ju zagledam kako capljata lepo za menoj in Natalija se reži, češ da sem postavljal “cukre” ravno na pravo razdaljo, saj je vedno, ko je začela Lara “težit”, da bo obrnila in da jo vse boli, naletela na par škratkovih dobrot. Ja včeraj (ponedeljek) res ni bil Larin dan. Sedaj se le še sprašujem, če ni morda tole pohajanje po gorah z Laro v fazi, ko se ji bo zadeva uprla in bo potrebno uporabit druge trike ali pa pač počet z njo kaj drugega.

Bomo videli!