SONATA PHOTOGRAPHICA

Današnji dan je pa očitno tisti, ko imam najhujši napad dolgčasa. “Dolpotegnjeni” filmi me ne zanimajo, vse stokrat prebrane knjige ležijo povsod po stanovanju,  vse z napisom Nikon ima na sebi prvič viden prah, ….

Po 12-ih dneh se je poškodovan gleženj končno odločil oteklini reči adijo in tako danes po 14-ih dneh noga počasi deluje človeško. Obremenjevanje gležnja je žal še prepovedano, vendar z berglami malo goljufam, tako da upam, da se počasi postavim na lastne noge, hehe.  No pa saj ni tako hudo, le v glavi je štala, ker se nekako nočem sprijaznit s tem, kar mi vsi govorijo. Namreč da bi bilo bolje, če bi si nogo zlomil, ker rehabilitacija tako raztegnjenih vezi, da zna trajati prekleto dolgo in da hkrati obstaja velika nevarnost za obnovitev poškodbe. Zunaj pa tako lepo vreme, hribi kar žarijo, macesni bodo začeli rumenet, narava se bo preoblekla v prečudovit barvni plašč, jaz pa…..

Kako pogrešam en sam “usran” sprehod….

No hkrati pa svoje jamranje takoj ugasnem, ko pomislim na tiste, ki so jim namenjena parkirna mesta z oznakami, kot so na zgornji fotografiji…

Lepo se imejte!

SLOVO SVETLOBE...

Zadnji žarki tople, svetleče krogle božajo hladno skalo, tišina pa premaguje brnenje množic. Oblak se obarva v  marelične barve in v daljavi še zadnjič ostro zažvižga čuječi svizec. Vse se umirja! Hladen veter prvič v vročem poletnem dnevu dopoveduje, da si visoko nad zatohlo dolino in mraz ki te objema je v tistem trenutku tako prijeten. Roke zakopljem globoko v žepe, ležim kot star kozorog na razgledišču in opazujem poslavljanje dneva. Prihaja večer, odhaja še dan.

CAPRA IBEX IBEX

Kozorog! Kaj pisati o njem, saj je vse napisano že v knjigah!  Glejte fotke, če se vam da in to je to….

ps. Deveti dan gibanja na 80 kvadratih (pa še to z berglami) je  za mano, pa še nič ne izgleda, da bo tega kmalu konec….