SONATA PHOTOGRAPHICA

Grem spat!

Bavaria 49!

Morje!

Dobra klapa!

No do takrat še parkrat spat in potem bo upam, da noga že toliko pri sebi, da bo tudi fotoaparat imel kaj od tega, ker sicer bom blog kar zaprl! Hehe

Še zadnji vroči dnevi minevajo in prehajajo v bežen, a lep spomin na poletje 09. Sedim ob oknu in tiho gledam v rumeneče liste bližnjega drevesa. Hladne meglice se počasi vlečejo po obronkih Jošta, sivi pokrov pa prekriva jutranjo Gorenjsko. Jesen počasi premaguje poletje…

Pregrete deske ponujajo toplo udobje. Spomini lovijo  dodatno energijo s katero bodo krepili pričakovanja novega poletja, v hladnikh mesecih, ki prihajajo.

Potok se le s težavo še ogreje.

Naj bo jesen lepa, naj traja, naj po njej pride lepa snežena zima in nato naj zopet zmaga poletje. Poletje 2010.

ŠEL BI NA SPREHOD, ČETUDI LE NA BLED…

PS. KLiK na sliki vam ju poveča (če še ne veste, hehe)

Sedim pred kišto, brskam po slikah in naletim na neobjavljen izlet, ki se je dogajal poleti, ko je bilo vroče, ko je smodilo sonce, ko …..    Ko ni bil tak fin hlad kot je zadnjih par dni!  

Ekipa pa standardna, kdar je mularija zraven so blizu “sosedovi”!

Z Ljubelja najprej v senco, kjer je prijetneje.

Pa nato spet na sonce, kjer za lažje prenašanje vročine, poskrbi prečudovit razgled na Šentansko dolino.

Na začetku poti je potrebno otroke malce umirjat in jih imeti bolj “na kratko”, saj je med igro otroška pozornost usmerjena povsem drugam, kot bi pa morala biti. Namreč pot je ozka, zdrs pa zna biti globok.

Bornova pot je eno samo zaporedje zanimivosti. Speljana je namreč zelo slikovito. Malo po gozdu, pa čez melišča, po vrtoglavih policah, skozi tunel, po mehkih z listjem omehčanih potkah, … Ni da ni!

Svetilka je priporočljiva, ni pa nujna, konec koncev zna bit prav smešno. Le pazit je treba na glavo.

Mulčki so povsem navdušeni.

Otroci bi kmalu po tunelu najraje obrnili, saj se zanimiva pot prelevi v blag vzpon skozi gozd, kjer pa ni več toliko zanimih, skoraj pravljičnih stvari. No takrat nastopijo pesmice, pravljice, iskanje zakladkov, …

No pa počivanje je tudi fino.Tule so imela mala gospodična še dudico, ki pa je bila kmalu nato za vedno “izgubljena”, tako da danes damica okoli skače brez nje in pleničk, le še njen dragi “Wow-wow” jo spremlja na vsakem koraku.

Ob čakanju na zamudnike, pa še malo škljoc, škljoc in nato spet jahat očija, hehe. Ja za razliko od Lare, tale naša mala zverinica ni navdušena nad hojo, so jo pa polna usta navdušenja nad planinami.

Ob koncih tedna je tukaj ob koči vedno ogromno ljudi. Mi zato tja najraje lazimo med tednom. Iz nahrbtnikov priropotajo dobrote, letanje po mehki travi brez čevljev ,  raziskovanje silnih zanimivosti okoli koče, …

Pot nazaj je najprej lep sprehod po ne prestrmem gozdu, a kmalu pridemo zopet do ozke poti, kjer pa previdnost zopet prevzame vso pozornost.

Občutek varnosti poveča žica, ki je napeta na delih, kjer vrtoglavost nekaterim lahko povzroči  malo strahu.

Še malo pa smo  na parkirišču, kjer nas čakajo razbeljeni avtomobilčki…