SONATA PHOTOGRAPHICA

The Last Amazing Grays je v mojih spominskih celicah komaj 24 ur, kar je posledica prijateljičinih skrbi glede dolgčasa, ki ga  naj bi sedaj preživljal ležeč doma s poškodovano taco. Lowlands je glasbeni festival na Nizozemskem, kjer so se po dolgem času pojavili tudi Sonata Arctica( ja, ja moj prešsss bend,    ) in odigrali tudi nekaj materijala z novega albuma, ki gre v javnost 18. septembra. Koncert je hvala bogu posnet in si ga lahko ogledate na spodnji povezavi, tiste, ki pa matra “prebujanje s Sonato” pa naj preskočijo na 18 minut in 50 sekund possnetka….

SONATA ARCTICA-LOWLANDS 2009

Lani smo nekaj poizkušali v njem, pa je bil preveč pomrznjen, zato sva šla s Timom preverit ta adrenalinski park, ki so ga naredili Avstrijci. In hvala bogu, da so ga naredili oni in ne mi, saj kaj tako trapastega pa še ne.  Zavarovane plezalne poti, kot jih poznamo pri nas, so speljane po logičnih naravnih prehodih, nudijo lepe razglede, so varne (kolikor je hribolazenje pač varno), ta pač ni taka. Tam kjer so se držali nekih polic, naravnih prehodov, tam je lepa, plezanje pa neutrudljivo, povsem varno. Ampak oni so si rekli: naredili bomo “super ferrato”, jo poporali do onemoglosti, okovali čudovito goro v železje tudi tam, kjer so do nedavnega lezli le alpinisti in rekli amen. V čem je smisel konstantnega visenja in vlečenja po žici? Plezat s samovarovalnim kompletom pritrjenim na žico se ne da, saj bi potreboval znanje in moč Maje Vidmar, Natalije Gros ali katerega od slovenskih alpinistov. Saj mogoče malo pretiravam, ampak dejstvo je, da je smer totalno posiljena. Več kot za hvalit se “BIL SEM NA CJANIKU” tole ni.

Starejša gospa(druga z vrha) je imela kar nekaj težav že v vstopnih metrih poti/smeri in poskrbela za konstantne zastoje. Posledično čakanje (visenje na žici) pa je vsaj delno vplivalo na razplet dogodkov, ki so sledili.

Plezanje???? Nikakor!!! Vlečenje na žici do onemoglosti, je nova športna disciplina.

Sodelavec Tim v zadnjih metrih stebra pod vrhom, v katerem je tudi nekaj redkih skob na poti.

Vmesna zgodba ni fotografirana, niti me same fotografije nastale na Cjajniku nekako ne privlačijo, da pa obelodanim vzrok moje bolniške pa tule malce razlage.

Ob fotografiji manjka zvok, saj je boleče zvit gleženj popolnoma odpovedoval pokorščino in vsak napačen gib v stran, kaznoval z bolečino, posledica pa so bili stokanje in preklinjanje. Ob sestopu s Cjanika, sem namreč na zadnjem metru in pol zaradi “navite” dlani ( jah ni kaj, bo treba več plezat in trenirat roke) spustil zajlo malo prezgodaj in odletel resda le meter in pol  na ravna tla, a žal zvrnil levi gleženj. Tim mi je takoj pomagal sezut čevelj in debelo gledal v odebeljeno nogo, ki sva jo hitro povila z elastičnim povojem, jo spravila nazaj v čevelj in  začela razmišljat kaj in kako sedaj. Helikopter na avsrtijski strani ni bil opcija, sestop peš po žrelu na melišča pod Košuto pa tudi ne. Poizkusim hodit in prvi koraki so bili mala groza, ampak adrenalinček in ogreta noga počasi poskrbita, da levo nogo lahko obremenim s težo do te mere, da sem lahko nekako šepal dalje. Ena noga in dve roki so bile očitno dovolj za 100 metrski vzpon na mejni greben Košute, kjer pa sva sedla v travo in razmišljala kaj sedaj. Do planine Dolga njiva je še prekleto daleč, koča Košuta na izhodišču nedosegljiva, zato pokličem prijatelja Matjaža (gorski reševalec, policist letalec) za nasvet, kaj hudiča da naj naredim. Hoja z eno nogo po travnatih vesinah Košute je lahko vzrok čemu hujšemu, zato pravi naj počakam gor, on pa da me pokliče nazaj in javi kaj in kako.

No in bilo je tako: hvala Tim za vse kar si včeraj naredil zame, hvala zdravnici Evi Pogačar, gorskemu reševallcu Francu Oderlapu , vojakom slovenske vojske in ekipi jeseniške bolnice, ki so mi skrajšali mučno pot. v dolino. In hvala  Nataliji doma, ki  sedaj nosi vse k meni, ker jaz danes ne vem zakaj ne morem stopit na nogo… heheh

Ko si blizu in vreme dovoljuje, potem je vse tako prekleto lahko. Fotke, ki sem se jih že nagledal in jih je pred mano posnelo že milione fotografov, so sedaj tudi na mojem disku, moje! Zakaj taka fama okoli Materhorna? Preprosto! Samo pogledaš ga in čeljust se potegne nekam proti tlom, usta so nekako butasto odprta, v glavi se pletejo legendarne zgodbe prvih osvajalcev, glasilke pa zmorejo le nekaj medmetov in pa kak sodobno spakedrano angleški ” OOO FAK!!”.

Zerrmat bi bil brez Materhorna, še vedno le ena zabačena vas, tam nekje sredi švicarskih Alp in noben bog jih ne bi povohal. Tako pa že krepko stoletje vrtijo v tem svojem ” lunaparku”  silne cekine in pripeljali gorsko-pohodniški turizem do absurda. Upam da to kar tam vidiš da je skrajni limit izkoriščanja narave in molže človečkov, ki so pripravljeni za en pogled na Materhorn, postati ovčke.  Tudi jaz (priznam!!! Hahah) sem bil tam le delček te turistične “sodrge”, ki je svoje zerrmatske sanje  dosanjal in v bodoče fotoaparat usmerjal v malce bolj osamljene kotičke Alp.

Kako se gre gledat Materhorn?

Jako fajn!  Sedeš v Zerrmatu na vlak (zobata železnica) v katerem so tla pod naklonom, se zagrebeš za desno vrsto klopi, da imaš razgled na pravi strani in se pelješ proti najvišji točki, ki ima zanimivo nekam domače ime Gornegrat. Naj na tem mestu omenim (pa ni opravičilo), da bi šli z malo večjo Ruby tja gor gladko peš, tako pa smo nabijali kolenčka v sestopu, ki pa z vsemi postanki, brez katerih ne gre že samo zaradi razgledovanja, traja in traja. Namreč spustiti se je potrebno iz nekje 3100m nazaj dol na 1500.

In smo ga šli gledat:

Prvi sončni žarki na dopustu, so preganjali oblake, mi pa smo drveli skozi Matertall proti vasici Tasch (izg. Teš), kjer je potrebno parkirat avto, saj je Zerrmat “CAR FREE” cona.

Če pustite avto cel dan v glavni garažni hiši ob postaji, vas bo to stalo vsaj še enkrat toliko, kot pa pri sosedih privatnikih… Vlak šiba gor na vsakih 20 minut.

Lara se v nabito polnem vlaku dolgočasi, saj je dala te stvari čez že lani, Ruby pa kljub temu da tule ni prvič, samo debelo gleda in se navdušuje nad vožnjami, ki so še pred njo.

Naslednji vlak je samo speljal  in že izza prvih hiš/hotelov vsi samo strmimo.

Ves čas si govorim: ne slikaj toliko iz vlaka, saj bo vse neostro, itak je še cel dan pred tabo….

In se kar ubogam! Do tu gor, kjer je gornja postaja zobate železnice, sem bil fotografsko prav zadržan, le Natalija se je režala, ker sem bil menda ob pogledu nanj, kot en mali otrok… Gornegrat ima železnico že od leta 1898. Včasih namenjena smučarjem, je danes dvigalo za mase turistov, ki oblegajo plato od koder je čudovit razglet na ledenik Gorner, Monte Roso, Breithorn in seveda njega, zaradi katerega se vse tole tam gredo. Ker sem v masi naroda postajal nervozen, smo se prav nahitro pobrali po  poti v dolino in se prav nič kaj preveč  zanimali za hotel, observatorij in teleskop na njegovi strehi.

Na začetku takole “lepo”, skoraj v koloni, lepo dol v dolino, drugi pa z vlakom gor.

Za pomiritev živčkov hvala bogu skrbijo božjastno lepi razgledi in seveda družba, ki se je duhovno tudi počasi vračala med ljudi, po šoku na vrhu.

Vse tiste kičaste slikce z odsevi Materhorna na gladini črnega jezera so posnete tule in ko se lotiš obdelave slik, je kar nekaj dela z odstranjevanjem silnega ljudstva, ki ti lahko skače v kader. Ampak se z malo potrpežljivosti in izkušenjami kar hitro najde luknja za kak “clean shot”.

In potem streljaš in streljaš po trenutnem navdihu. Konec koncev je le gora, ki ne bo nikamor ušla. Le to mi ni jasno, zakaj tistim, ki imajo nas pokrajinske škljocarje za manj vredne, nikoli ne uspe pokazat spodobne pokrajinske fotke…. hmmmmm

Tole pa je le delček gore, kakor se jo vidi skozi 300mm objektiv. Če me ima da bi šel gor? No ja, saj bi, pa bi se po moje počutil kot tisti bogatunski norci, ki se pustijo nosit  na Everest in se potem hvalijo, kje da so bili. Ko/če bom zmožen tole zlest, potem pa le morda enkrat…

Ob jezeru smo si prvič vzeli malce več časa. In nastal je en naš, Frelihov možic.

Jaz sem pa vmes še malo gobaril…

Pot v dolino pa še doooolga. Ruby je kmalu zaspala v ritmično gugajočem nahrbtniku, mi trije pa brez kakih načrtov proti dolini. Ko je prišlo križišče (vedno lepo označeno) smo se po trenutnem navdihu obrnili v neko smer in nadaljevali pohod proti dolini. Glavno vodilo za izbiro poti pa je bilo največkrat števična udeleženost na poteh. Torej tja, kamor jih gre najmanj.

Ves čas pa se je na levi strani kazal Materhorn. Saj ne da je edini lep tam okoli, le tokratna objava je resnično namenjena le njemu, tako da že kmalu pokažem še kaj drugega…

Recimo tole: no do tja dol je treba, mi pa še tako visoko in daleč…

Poti v teh krajih so speljane izredno položno. Očitno so jih res namenili celemu svetu in ne le obsedenim planincem, hahaha.

Za vsakim vogalom pa nov lep razgled. Ruby pa še vedno spi na mojem hrbtu, hehehe

Lara je bila proti koncu že malo utrujena ( je le trajalo 5-6 ur), Ruby pa počasi naspana…. Aja, pa jaz sem na sliki, da se ne bo reklo, da me ni bilo tam.

Zerrmat !!! Vas apartmajev, hotelov in nekaj malega privat hiš, kjer drugi uradni jezik postaja japonščina, heheh.  Mi smo pozno popoldan pohod zaključili s sladoledom na vlaku in večernim kopanjem v Vispu, tako da so razbolela kolena in hrbet (mala me je jahala skoraj celo pot dol), kmalu postala le še medel spomin, ki so ga do popolnosti izbrisale podobe shranjene nekje v glavi…

Nekoč je  v Brigu živel Kaspar Jodok von Stockalper, ki je bil jako podjeten mož! Kdor je prečkal gorski prelaz Simplon, je moral nekaj cekinov  nameniti tudi prej omenjenemu stricu, saj je bil nekaj 100 let nazaj on tisti, ki je bil takrat oblast. In ker je oblast od nekdaj znala poskrbeti zase, je tudi Kaspar Jodok iz kamna na kamen, zgradil palačo.

Tako skromno, s tremi stolpi, ki jih je poimenoval Kašpar, Melhior in Baltazar… In so mu ti trije lepo čuvali palačico.. Grad Stockalper

Od znotraj pa še lepši.

Bojda je dvorišče krasno poletno koncertno prizorišče. (Hmmm,  a  ni prima, ker se rima, hehe)

V parku pa si novodobne princeske, ob vodnjakih perejo nožice…

Ko se s prelaza Simplon spuščam proti dolini me tokrat preveva zanimiv občutek. Počutim se domače, vem kaj me čaka tam dol in brez postanka drvimo mimo  zanimivega mesteca Brig (predstavitev še sledi), proti Vispu. Kamp Mulheye bo tudi letošnji švicarski dopust naša baza. Prispeli smo malce prezgodaj, tako da je treba za prostor v kampu še počakati, saj je za razliko od lani popolnoma zaseden.  In kako naj tudi ne bo, ko pa je napovedano čudovito vreme, turistična sezona na višku, cene pa smešne.

Ja cene so smešne, ampak samo v kampu, hehe. Po šestih nočitvah, uporabi elektrike, 120 m2 parceli, bazenu, čistim in urejenim sanitarijam, zastonjskem internetu, so za štiri osebe zaračunali 120€, rekli lepo po slovensko nasvidenje (čisti šok je bil “dober dan” ob prihodu) in smo šli domov.

No vmes smo pa raziskovali in to se bo bralo nekaj naslednjih dni….

Jutranji pogled iz šotora se mi je ustavljal na okoliških 3 tisočakih in že za dobro jutro sem sanjal, kam vse bo še treba na izlete v okolici Vispa. Visp ima za ljubitelje izletov prav odlično lokacijo, saj iz njega ni daleč ne v Mattertal, kjer se bohoti Zerrmat, pred tem se lahko zavije v Saas-Fee ali pa vzdigne do ledenika Aletsch, plava v termah Brigerbad, občuduje fantastično dolino pod Leukerbadom (še ene toplice), nadaljuje do čudivitega Siona ali pa še naprej do Ženevskega jezera.

Jutra sicer malce hladnejša kot smo jih vajeni kje v Dalmaciji, hehe, ampak čez dan pa tudi tu okolico pogreje tja proti 30-im stopinjam.  In prvo jutro je bilo eno tistih, po katerih Frelihi postajamo znani. Kamorkoli gremo namreč mi  kampirat, vedno bomo doživeli kakšno deževno presenečenje. In šotor se je postavljal tik pred nevihto, ob pomoči sosedov, saj je veter veselo nagajal, kar je imelo za posledico nekam neobvladljiv šotor…     Pa se je vse lepo izteklo. Šotor je za silo stal, dež je šel mimo in malce po kosilu…

… je posijalo sonce!

Kjer je sonce in voda, tam sta potem tudi naši dve  ”zverini”. Vstopnina za nas tri po 16-ti uri pa cela 2€.

Zvečer pa takoj v mesto (5 minut od kampa) na sprehod in pregledat vse izložbe, menjat denar, nakupit karte za vlak, nekaj malega za v hladilnik, …

Visp je zanimivo malo mestece, kjer imajo popolnoma vse. Od bolnišnice, pošte, železniške postaje, velikega kulturnega centra, hokejske dvorane, malo morje zanimivih podjetij, trgovin, stare arhitekturne biserčke, …. Ni da ni. Vse pa urejeno, da je joj. Ljubiteljem cvetja, se v Švici lahko zmeša, saj  večina mest potroši ogromno energije in denarja za urejanje parkov, ulic, pročelij, vsega, kamor lahko obesijo cvetlična korita..

“Kinder arest” sem pa jaz poimenoval tole hecno reč, ki stoji sredi ulice in je našo Ruby tako prevzelo, da ni in ni šlo brez plezanja sem noter in potem pol urnih prošenj, da naj gre za vraga že ven…

In kaj pomenijo sedaj ta jabolka? Nič! To je pa pogled nad šotor v našo shrambo s sadjem. Ja pred zajtrkom vedno paše jabolko..    Jutri pa dalje….