SONATA PHOTOGRAPHICA

Pravilneje bi bilo sicer Vrbanovi špici, saj sta namreč dve. Visoka Vrbanova špica je lahko dostopna 2408 m visoka gora, ki je od Staničevega doma oddaljena le pol ure lahke hoje. Večina gre nanjo tako mimo grede, ko zvečer pred kočo ne ve kaj početi, pa se razmiga še do tja gor. Povsem druga zgodba pa je s Spodnjo Vrbanovo špico, saj do nje vodita dve poti. Direktna iz doline Kot ali pa nadaljuješ grebensko pot z Visoke Vrbanove špice. Obe  poti pa zahtevata pohodnika brez vrtoglavice.

Po čudovitih skupnih dnevih v Švici, sva se z Natalijo za dva dni odpravila še v naše gore, punci pa uživat na kratke počitnice k babici. In ker radi lezemo po zavarovanih poteh, sva se triglavski “gužvi” ognila tako, da sva šla najprej na Vrbanovi špici (srečala točno 0(nič) ljudov, človekov, …) in nato na Rjavino in nazaj v dolino Kot, odkoder sva tudi začela turo.

Strma pot iz Kota mi je povzročala nekam globoko sopenje, preočitno znojenje in začuda prav nikakršnega uživanja. Po moje sem bil nekaj jutranje tečen..  

Prva resnejša pavza je bila pri od daleč vidnem Debelem kamnu, kjer sem se končno malo bolje počutil. Pa je šlo že dve uri mimo…

Kam pa sedaj? Nataliji opišem kako pot izgleda skozi prastaro knjigo “50 zavarovanih poti” in jo hkrati potolažim, da so od takrat varovala obnovljena in da glede na to kako rada ima plezanje ne vidim nobenih težav.

Začetek plezalnega dela poti je naravnost čudovit. Po gladki na dol nagnjeni polici se povzpneš po lepo na gosto posejanih skobah in utrujenost zaradi dolgega in napornega dostopa je pozabljena.

Ko gledaš Vrbanovo špico iz doline ti ni jasno, kje gre pot, saj je gora polna stebrov, grap, kaminov, predvsem pa verjetno geologom zanimiva, saj je vsa gora skupek plasti narinjenih ena na drugo.

Začetno navdušenje  v strmih travnatih vesinah in med vročim ruševjem kmalu splahni. V tistem trenutku sva kar malo razočarana, ko sopihava v strmino.

Ampak v trenutku ko dosežeš ozki greben in se dotakneš skale, postane hoja en sam užitek ob razgledovanju levo in desno. Desno se bohoti Cmir, ki smo ga lani s fanti iz Igluja pretelovadili, levo pa kraljuje Rjavina, vmes pa dve dolini, Za Cmirom in Kot.

Lepo napredujeva! Grebena je vse več tudi za nama. No veliko ga je še pred nama. Oblaki pa se vozijo po nebu in nama izmenično vklapljajo prijeten hlad in nato malo toplejše sonce.

Mimo vrha Spodnje Vrbanove špice (2299m) se hitro odpraviva naprej in že sem na Plesišču, počivališču, ki sem si ga želel obiskati od kar vem zanj. Kot miza ravna plošča je primerna tudi za kako adrenalinsko “fuzbal” tekmo, le kdo bi po žogo hodil, bi se bilo potrebno dogovoriti, hehe

Nadaljevanje poti je en sam uživaški “gor-dol”  po grebenu. Vse bolj mi je tura všeč do te mere, da jo hvalim le še s superlativi.

Pogled na Staničev dom (nujno si kaj preberite o Staniču, ker človek je bil VELIK!!!), nama dopoveduje, da je plezanja konec. Pred nama le še kratek vzpon na Visoko Vrbanovo špico in to bo to.

Večerjava zunaj v družbi planinskih kavk, …

… in edinih dveh kozorogih, ki jih vidiva ta dan.  Lani ko sem tu okoli lomastil sam, sem pa skoraj hodil po njih, toliko jih je bilo.

Oba se strinjava, da je greben Vrbanovih špic nekaj najlepšega, kar sva doživela v gorah, a hkrati že gledava desno v Rjavino, ki jo imava v načrtu za naslednji dan.