SONATA PHOTOGRAPHICA

Lani smo nekaj poizkušali v njem, pa je bil preveč pomrznjen, zato sva šla s Timom preverit ta adrenalinski park, ki so ga naredili Avstrijci. In hvala bogu, da so ga naredili oni in ne mi, saj kaj tako trapastega pa še ne.  Zavarovane plezalne poti, kot jih poznamo pri nas, so speljane po logičnih naravnih prehodih, nudijo lepe razglede, so varne (kolikor je hribolazenje pač varno), ta pač ni taka. Tam kjer so se držali nekih polic, naravnih prehodov, tam je lepa, plezanje pa neutrudljivo, povsem varno. Ampak oni so si rekli: naredili bomo “super ferrato”, jo poporali do onemoglosti, okovali čudovito goro v železje tudi tam, kjer so do nedavnega lezli le alpinisti in rekli amen. V čem je smisel konstantnega visenja in vlečenja po žici? Plezat s samovarovalnim kompletom pritrjenim na žico se ne da, saj bi potreboval znanje in moč Maje Vidmar, Natalije Gros ali katerega od slovenskih alpinistov. Saj mogoče malo pretiravam, ampak dejstvo je, da je smer totalno posiljena. Več kot za hvalit se “BIL SEM NA CJANIKU” tole ni.

Starejša gospa(druga z vrha) je imela kar nekaj težav že v vstopnih metrih poti/smeri in poskrbela za konstantne zastoje. Posledično čakanje (visenje na žici) pa je vsaj delno vplivalo na razplet dogodkov, ki so sledili.

Plezanje???? Nikakor!!! Vlečenje na žici do onemoglosti, je nova športna disciplina.

Sodelavec Tim v zadnjih metrih stebra pod vrhom, v katerem je tudi nekaj redkih skob na poti.

Vmesna zgodba ni fotografirana, niti me same fotografije nastale na Cjajniku nekako ne privlačijo, da pa obelodanim vzrok moje bolniške pa tule malce razlage.

Ob fotografiji manjka zvok, saj je boleče zvit gleženj popolnoma odpovedoval pokorščino in vsak napačen gib v stran, kaznoval z bolečino, posledica pa so bili stokanje in preklinjanje. Ob sestopu s Cjanika, sem namreč na zadnjem metru in pol zaradi “navite” dlani ( jah ni kaj, bo treba več plezat in trenirat roke) spustil zajlo malo prezgodaj in odletel resda le meter in pol  na ravna tla, a žal zvrnil levi gleženj. Tim mi je takoj pomagal sezut čevelj in debelo gledal v odebeljeno nogo, ki sva jo hitro povila z elastičnim povojem, jo spravila nazaj v čevelj in  začela razmišljat kaj in kako sedaj. Helikopter na avsrtijski strani ni bil opcija, sestop peš po žrelu na melišča pod Košuto pa tudi ne. Poizkusim hodit in prvi koraki so bili mala groza, ampak adrenalinček in ogreta noga počasi poskrbita, da levo nogo lahko obremenim s težo do te mere, da sem lahko nekako šepal dalje. Ena noga in dve roki so bile očitno dovolj za 100 metrski vzpon na mejni greben Košute, kjer pa sva sedla v travo in razmišljala kaj sedaj. Do planine Dolga njiva je še prekleto daleč, koča Košuta na izhodišču nedosegljiva, zato pokličem prijatelja Matjaža (gorski reševalec, policist letalec) za nasvet, kaj hudiča da naj naredim. Hoja z eno nogo po travnatih vesinah Košute je lahko vzrok čemu hujšemu, zato pravi naj počakam gor, on pa da me pokliče nazaj in javi kaj in kako.

No in bilo je tako: hvala Tim za vse kar si včeraj naredil zame, hvala zdravnici Evi Pogačar, gorskemu reševallcu Francu Oderlapu , vojakom slovenske vojske in ekipi jeseniške bolnice, ki so mi skrajšali mučno pot. v dolino. In hvala  Nataliji doma, ki  sedaj nosi vse k meni, ker jaz danes ne vem zakaj ne morem stopit na nogo… heheh