SONATA PHOTOGRAPHICA

Ko si blizu in vreme dovoljuje, potem je vse tako prekleto lahko. Fotke, ki sem se jih že nagledal in jih je pred mano posnelo že milione fotografov, so sedaj tudi na mojem disku, moje! Zakaj taka fama okoli Materhorna? Preprosto! Samo pogledaš ga in čeljust se potegne nekam proti tlom, usta so nekako butasto odprta, v glavi se pletejo legendarne zgodbe prvih osvajalcev, glasilke pa zmorejo le nekaj medmetov in pa kak sodobno spakedrano angleški ” OOO FAK!!”.

Zerrmat bi bil brez Materhorna, še vedno le ena zabačena vas, tam nekje sredi švicarskih Alp in noben bog jih ne bi povohal. Tako pa že krepko stoletje vrtijo v tem svojem ” lunaparku”  silne cekine in pripeljali gorsko-pohodniški turizem do absurda. Upam da to kar tam vidiš da je skrajni limit izkoriščanja narave in molže človečkov, ki so pripravljeni za en pogled na Materhorn, postati ovčke.  Tudi jaz (priznam!!! Hahah) sem bil tam le delček te turistične “sodrge”, ki je svoje zerrmatske sanje  dosanjal in v bodoče fotoaparat usmerjal v malce bolj osamljene kotičke Alp.

Kako se gre gledat Materhorn?

Jako fajn!  Sedeš v Zerrmatu na vlak (zobata železnica) v katerem so tla pod naklonom, se zagrebeš za desno vrsto klopi, da imaš razgled na pravi strani in se pelješ proti najvišji točki, ki ima zanimivo nekam domače ime Gornegrat. Naj na tem mestu omenim (pa ni opravičilo), da bi šli z malo večjo Ruby tja gor gladko peš, tako pa smo nabijali kolenčka v sestopu, ki pa z vsemi postanki, brez katerih ne gre že samo zaradi razgledovanja, traja in traja. Namreč spustiti se je potrebno iz nekje 3100m nazaj dol na 1500.

In smo ga šli gledat:

Prvi sončni žarki na dopustu, so preganjali oblake, mi pa smo drveli skozi Matertall proti vasici Tasch (izg. Teš), kjer je potrebno parkirat avto, saj je Zerrmat “CAR FREE” cona.

Če pustite avto cel dan v glavni garažni hiši ob postaji, vas bo to stalo vsaj še enkrat toliko, kot pa pri sosedih privatnikih… Vlak šiba gor na vsakih 20 minut.

Lara se v nabito polnem vlaku dolgočasi, saj je dala te stvari čez že lani, Ruby pa kljub temu da tule ni prvič, samo debelo gleda in se navdušuje nad vožnjami, ki so še pred njo.

Naslednji vlak je samo speljal  in že izza prvih hiš/hotelov vsi samo strmimo.

Ves čas si govorim: ne slikaj toliko iz vlaka, saj bo vse neostro, itak je še cel dan pred tabo….

In se kar ubogam! Do tu gor, kjer je gornja postaja zobate železnice, sem bil fotografsko prav zadržan, le Natalija se je režala, ker sem bil menda ob pogledu nanj, kot en mali otrok… Gornegrat ima železnico že od leta 1898. Včasih namenjena smučarjem, je danes dvigalo za mase turistov, ki oblegajo plato od koder je čudovit razglet na ledenik Gorner, Monte Roso, Breithorn in seveda njega, zaradi katerega se vse tole tam gredo. Ker sem v masi naroda postajal nervozen, smo se prav nahitro pobrali po  poti v dolino in se prav nič kaj preveč  zanimali za hotel, observatorij in teleskop na njegovi strehi.

Na začetku takole “lepo”, skoraj v koloni, lepo dol v dolino, drugi pa z vlakom gor.

Za pomiritev živčkov hvala bogu skrbijo božjastno lepi razgledi in seveda družba, ki se je duhovno tudi počasi vračala med ljudi, po šoku na vrhu.

Vse tiste kičaste slikce z odsevi Materhorna na gladini črnega jezera so posnete tule in ko se lotiš obdelave slik, je kar nekaj dela z odstranjevanjem silnega ljudstva, ki ti lahko skače v kader. Ampak se z malo potrpežljivosti in izkušenjami kar hitro najde luknja za kak “clean shot”.

In potem streljaš in streljaš po trenutnem navdihu. Konec koncev je le gora, ki ne bo nikamor ušla. Le to mi ni jasno, zakaj tistim, ki imajo nas pokrajinske škljocarje za manj vredne, nikoli ne uspe pokazat spodobne pokrajinske fotke…. hmmmmm

Tole pa je le delček gore, kakor se jo vidi skozi 300mm objektiv. Če me ima da bi šel gor? No ja, saj bi, pa bi se po moje počutil kot tisti bogatunski norci, ki se pustijo nosit  na Everest in se potem hvalijo, kje da so bili. Ko/če bom zmožen tole zlest, potem pa le morda enkrat…

Ob jezeru smo si prvič vzeli malce več časa. In nastal je en naš, Frelihov možic.

Jaz sem pa vmes še malo gobaril…

Pot v dolino pa še doooolga. Ruby je kmalu zaspala v ritmično gugajočem nahrbtniku, mi trije pa brez kakih načrtov proti dolini. Ko je prišlo križišče (vedno lepo označeno) smo se po trenutnem navdihu obrnili v neko smer in nadaljevali pohod proti dolini. Glavno vodilo za izbiro poti pa je bilo največkrat števična udeleženost na poteh. Torej tja, kamor jih gre najmanj.

Ves čas pa se je na levi strani kazal Materhorn. Saj ne da je edini lep tam okoli, le tokratna objava je resnično namenjena le njemu, tako da že kmalu pokažem še kaj drugega…

Recimo tole: no do tja dol je treba, mi pa še tako visoko in daleč…

Poti v teh krajih so speljane izredno položno. Očitno so jih res namenili celemu svetu in ne le obsedenim planincem, hahaha.

Za vsakim vogalom pa nov lep razgled. Ruby pa še vedno spi na mojem hrbtu, hehehe

Lara je bila proti koncu že malo utrujena ( je le trajalo 5-6 ur), Ruby pa počasi naspana…. Aja, pa jaz sem na sliki, da se ne bo reklo, da me ni bilo tam.

Zerrmat !!! Vas apartmajev, hotelov in nekaj malega privat hiš, kjer drugi uradni jezik postaja japonščina, heheh.  Mi smo pozno popoldan pohod zaključili s sladoledom na vlaku in večernim kopanjem v Vispu, tako da so razbolela kolena in hrbet (mala me je jahala skoraj celo pot dol), kmalu postala le še medel spomin, ki so ga do popolnosti izbrisale podobe shranjene nekje v glavi…