SONATA PHOTOGRAPHICA

Povsod visi! Kamorkoli se ozreš ta beli križ na rdeči podlagi! Ponosni so nanjo in iz nje uspešno delajo blagovno znamko. Ne bom težil, ne bom stresal nezadovoljstva, delal primerjav z okoljem v katerem živim. Le pripomba: l 1990 ko sem 21.12. zapuščal Beograd so mi rekli”Jure idi nazad i napravite iz Slovenije Švajcarsku!”, večina prebivalcev je takrat v to verjela, danes ne rabiš bit genij, da ugotoviš, da to žal nikoli ne bomo, ker očitno nismo iz pravega testa. Morda je nekaj možnosti za generacije, ki prihajajo, ki ne bodo obremenjene s preteklostjo, ko bodo novodobne barabe bogate do te mere, da bodo le še uživali nagrabljeni plen, ko bo razgledanost, kultura in ponos naroda na višjem nivoju. Trenutno pa je žal tako, da ko se vrnem prek Italije  domov, najprej za cesto zagledam enega policaja, nato pa v 150km do Kranja še malo morje. Vprašaš se” mar je to policijska država???” Pa saj jih je več  kot takrat, ko naj bi jih bilo ogromno. Danes poslušam, da jih je vse manj, ampak ulica govori drugo zgodbo. Povsod so, kjer se da odirat narod za male prekrške, tam kjer bi naj bili, jih ni! Ne smejo biti! Zakaj sem prišel od Švice do policajev??? Ker jih v dveh letih odkar tam dopustujemo, še nismo videli. Ne vemo kako izgledajo, kakšna imajo vozila!

Druga stvar, kjer dobivam pikice, pa je pogled na ledenike. Naše (dve flikci, žal) ali pa njihove! Trenutno jih prodajajo  kot velike, vendar če pozorneje pogledate fotografijo, boste opazili, da so bili nekoč (le 50 let nazaj) očitno OGROMNI! Tam kjer se vidi linija drsenja ledenika ob grebenu, je danes vsaj 30metrov kopnega in kopnina se veča! Obrnili pa trenda z vsemi globalnimi zaobljubami o zmanješevanju toplogrednih plinov ne bomo! To je dejstvo v katerega ne verjamejo ne okoljevastvene organizacije, predvsem pa ne multinacijonalke, ki furajo tale naš ljubi planet.

Za letos bodi dovolj o Švici. Bilo je krasno! Bilo je naporno in hkrati osvežujoče. Sedaj pa nazaj na kavč, prebirat utopične misli Nejca Zaplotnika, ki me delajo med drugim besnega, saj je človek pri svojih 20-ih vedel več, kot bom jaz kdajkoli. Pa bom kaj ukrenil??? Mhmmmmm!!!! Bom!!!

Pravilneje bi bilo sicer Vrbanovi špici, saj sta namreč dve. Visoka Vrbanova špica je lahko dostopna 2408 m visoka gora, ki je od Staničevega doma oddaljena le pol ure lahke hoje. Večina gre nanjo tako mimo grede, ko zvečer pred kočo ne ve kaj početi, pa se razmiga še do tja gor. Povsem druga zgodba pa je s Spodnjo Vrbanovo špico, saj do nje vodita dve poti. Direktna iz doline Kot ali pa nadaljuješ grebensko pot z Visoke Vrbanove špice. Obe  poti pa zahtevata pohodnika brez vrtoglavice.

Po čudovitih skupnih dnevih v Švici, sva se z Natalijo za dva dni odpravila še v naše gore, punci pa uživat na kratke počitnice k babici. In ker radi lezemo po zavarovanih poteh, sva se triglavski “gužvi” ognila tako, da sva šla najprej na Vrbanovi špici (srečala točno 0(nič) ljudov, človekov, …) in nato na Rjavino in nazaj v dolino Kot, odkoder sva tudi začela turo.

Strma pot iz Kota mi je povzročala nekam globoko sopenje, preočitno znojenje in začuda prav nikakršnega uživanja. Po moje sem bil nekaj jutranje tečen..  

Prva resnejša pavza je bila pri od daleč vidnem Debelem kamnu, kjer sem se končno malo bolje počutil. Pa je šlo že dve uri mimo…

Kam pa sedaj? Nataliji opišem kako pot izgleda skozi prastaro knjigo “50 zavarovanih poti” in jo hkrati potolažim, da so od takrat varovala obnovljena in da glede na to kako rada ima plezanje ne vidim nobenih težav.

Začetek plezalnega dela poti je naravnost čudovit. Po gladki na dol nagnjeni polici se povzpneš po lepo na gosto posejanih skobah in utrujenost zaradi dolgega in napornega dostopa je pozabljena.

Ko gledaš Vrbanovo špico iz doline ti ni jasno, kje gre pot, saj je gora polna stebrov, grap, kaminov, predvsem pa verjetno geologom zanimiva, saj je vsa gora skupek plasti narinjenih ena na drugo.

Začetno navdušenje  v strmih travnatih vesinah in med vročim ruševjem kmalu splahni. V tistem trenutku sva kar malo razočarana, ko sopihava v strmino.

Ampak v trenutku ko dosežeš ozki greben in se dotakneš skale, postane hoja en sam užitek ob razgledovanju levo in desno. Desno se bohoti Cmir, ki smo ga lani s fanti iz Igluja pretelovadili, levo pa kraljuje Rjavina, vmes pa dve dolini, Za Cmirom in Kot.

Lepo napredujeva! Grebena je vse več tudi za nama. No veliko ga je še pred nama. Oblaki pa se vozijo po nebu in nama izmenično vklapljajo prijeten hlad in nato malo toplejše sonce.

Mimo vrha Spodnje Vrbanove špice (2299m) se hitro odpraviva naprej in že sem na Plesišču, počivališču, ki sem si ga želel obiskati od kar vem zanj. Kot miza ravna plošča je primerna tudi za kako adrenalinsko “fuzbal” tekmo, le kdo bi po žogo hodil, bi se bilo potrebno dogovoriti, hehe

Nadaljevanje poti je en sam uživaški “gor-dol”  po grebenu. Vse bolj mi je tura všeč do te mere, da jo hvalim le še s superlativi.

Pogled na Staničev dom (nujno si kaj preberite o Staniču, ker človek je bil VELIK!!!), nama dopoveduje, da je plezanja konec. Pred nama le še kratek vzpon na Visoko Vrbanovo špico in to bo to.

Večerjava zunaj v družbi planinskih kavk, …

… in edinih dveh kozorogih, ki jih vidiva ta dan.  Lani ko sem tu okoli lomastil sam, sem pa skoraj hodil po njih, toliko jih je bilo.

Oba se strinjava, da je greben Vrbanovih špic nekaj najlepšega, kar sva doživela v gorah, a hkrati že gledava desno v Rjavino, ki jo imava v načrtu za naslednji dan.

Prva žurka je za nami, preživimo še nedeljsko in potem čakamo nadaljnih 200. Miška vse naj naj in bodi vedno naš  ”mali zmaj”!

Ženevsko jezero je ogroma količina vode ujeta med gore po umiku zadnjih ledenikov, ki so prekrivali prazgodovinsko Evropo zgolj dobrih 10.000 let nazaj. Jezero je namreč dolgo  preko 70 in široko 14 km. Dolgo časa je bil žal francosko/švicarska greznica in od leta 1960 že preveč onesnaženo za plavanje. Še 20 let so ga onesnaževali do onemoglosti  in l.1980 je ribja populacija skoraj  rekla “adijo”. No danes je jezero po drastičnih ukrepih zopet primerno za plavanje, hkrati pa se je ribji stalež dvignil na nivo pred l.1960.

V Vispu pa je padal dež! In ker za obisk gora to ni najbolj primerno vreme, smo šli malo na “morje”.

Natalija je morsko bitje in letošnji izostanek morja (3 dni ne šteje, pravi) smo vsaj malo nadomestili s “skoraj morjem”, hehe

Problem je le ta, da tukaj tale arhitektura ni nič kaj podobna dalmatinskim ozkim uličkam….

Vse jim je ušlo nekam v višave in širjave.

Laussanne je bil naš cilj, saj je mesto prav prijetno za sprehajanje ob obali.

Mularija navdušena nad vrtiljakom.

Jaz nad fotkanjem galebov.

In to zelo!  :-)

Po ogledu “skromnih” čolničkov v pristanišču (tista ogromna bela reč, se obrača po vetru), pa smo se ….

… ob obali počasi odpravili še, …

… do Olimpijskega muzeja, saj je mesto tudi sedež Olimpijskega komiteja. (Tipi so polni keša!!!  HAHAHA)

Po razgledovanju, pešačenju, vzdihovanju nad silno lepoto, se nas je lotila lakota, zato smo jo ucvrli lepo proti avtu in …. šli jest! Kaj pa!?

Lokacija: Daubensee ,   višina: cca 2200m, oprema: gojzarji, katamaran,  disciplina: jadranje

Tudi tako se da te zadeve počet.

Eden od naših izletov je bil namenjen tudi obisku čudovite vasice Leukerbad (krasni bazeni sredi gora) odkoder pa se prek Gemmija prileze do najvišje ležeče šole jadranja v Evropi.  Zatorej najprej gojzarji, nato pa jadranje.  :-)

Nati, Lara, Ruby in njen Wow-wow nedaleč od spodnje postaje gondolske žičnice, ki vas iz Leukerbada, popelje gor do jezera. Med vožnjo pa se vsi pogledi usmerjajo v glavnem v famozno ostenje Daubenhorna.

Daubensee je kar precej veliko jezero, ki ga napajajo ledeniki in ki je postal dom iznajdljivim ljudem, ki so sredi Alp ponudili turistom še kaj več, kot parkirišča in “uboge zmerjane” redarje. Ja Bohinjci, če ste se v zadnjem stavku našli, že veste zakaj!!! Imate vse, le znanja in želje ne, ste pa zaprti tam nekje med hribi in čakate, da vam z neba pade še kaj v roke, tako kot vam je čudovita narava. In očitno je tako še najbolje, a ne?

Da se štiri članska družina pripelje tu gor, je potrebnih 70SFr (cca 50€) ali pa malo večji otroci, ki lahko hodijo 2 uri v breg. In slednje priporočam vsem, ki se morda kdaj najdete tu.

Jurta (tule jadralska pisarna), dva katamarana, inštruktorja in lov za €€€ se lahko začne.

Eni jadrajo, drugi pa se bašejo…

Po vsem silnem sprehajanju pa vedno tako paše sedet in ležat v travi.  No naše tri damice so se podale počasi na vožnjo v vročo dolino, jaz pa na raziskovanje za drugič.

Kje in kako priti dol v Leukerbad?

Po čudoviti “mulatjeri”, ki je za moj okus preveč obdelana  s stopnicami.

Speljana je skozi čudovite  naravne prehode, široka, varna, tako da ni čudno, da po njej poteka zanimiva gosko tekaška tekma.

Mene pa je bolj zanimalo tole. Nanreč na samem štartu poti v dolino je bilo na kažipotu napisano tudi “ferata” in res me je zanimalo kje se začne in kako poteka smer. Ko iz doline opazuješ ostenje Daubenhorna, ti ni jasno kje za vraga bi se dalo priti čez…

Z izgubo vsakega višinskega metra, se je opazno dvigovala temperatura. Napol tek v dolino sem zaključil v eni uri v Leukerbadu, mi pa smo razmišljali le še o vodi, bazenu, ….