SONATA PHOTOGRAPHICA

Lara je pridno štartala v svoje prve počitnice, sicer nekoliko žalostna, saj si želi hodit v šolo tudi poleti in da bodo dnevi pestri in nič dolgočasni bo med drugimi skrbel tudi ata Jure. Ravnokar sva se vrnila z bazena, kjer smo postavljali podvodne rekorde z novimi plavalnimi očali, včeraj sva lazila po Joštu in slednji je bil za spremembo pofotografiran z Larine strani, saj je po dolgem času v roke vzela svoj aparat.

Vsa navdušena nad idejo, da bo pohod pofotografirala le ona, je začela veselo smodit slikce že med vožnjo.

Med silnimi posnetki obcestnih “zanimivosti”  se je znašel tudi razcep z usmerjevalnimi tablami, ki vas/nas vodijo k izhodišču.

Ata so pa le vozili, v hrib hodili, se igrali in smejali ter doma nekoliko peglali fotografije….

Ker ste verjetno opazili, da že nekaj dni nagaja vreme, mi prosim verjemite na besedo, da so vse poti na Jošt zelo blatne…  

Sem ter tja so tudi strme, ampak če Laro na pravi način zdražiš, potem drvi, da se jo komaj dohaja, sicer zna pa tudi jamrat na temo: sem utrujena, lačna, ne da se mi, boli me noga, čevlji so mi preveliki, premajhni, nimam palic, hočem domov, žejna sem, zaspana…  No kot rečeno je bila tokrat pridna kot raketa.

Na vrhu sva se malce skrila pred dežnimi kapljami, ki jih je bilo le za slab vzorec, ugotovila, da  je koča ob ponedeljkih zaprta in počasi obrnila domov.

“Krokodil” je pa sedaj res že ubog. Nekako toliko star kot Lara, sem ga spoznal jaz. Danes pa ne služi več svojemu namenu, je pa fin razlog za obujanje spominov in nekaj minut klepetanja o njem ti olajša pot navzgor. Včasih nas je pa še osveževal z vodo.

Dopoldneva je počasi konec, z Laro se zapodiva še preko travnikov, da očistiva blatne čevlje in prve počitniške ture je konec.

Vse razen dveh posnela Lara, ter obljublja, da kmalu sledi nov izlet z njenimi fotografijami…