SONATA PHOTOGRAPHICA

V petek na Kališče, sobota naprej proti Storžiču, nedelja divji piknik, ponedeljek Tegoška planina z babico in dedijem, torek plavanje na bazenu in včeraj Larina “THE TURA”.

In “THE TURE” skoraj ne bi bilo, saj sva dogovorjeno uro prav lepo prespala. Hvala bogu naju je Robi ( ja vrag je po zimskem spanju spet začel v  hribe hodit) prišel budit kar domov in tako smo zamudili predvideni štart le dobre pol ure.

Vmesni cilj nam je bil stari mejni prehod na Ljubelju, kjer je bil čas za zajtrk.

Takoj za kočo pa vas bo pot peljala po grebenu do Zelenice, kjer se boste do sitega prenažrli noro lepih razgledov. Z Laro sva si krajšala čas s hecanjem, ki je bilo sestavljeno iz skakanja preko meje, tako da sva bila včeraj najmanj stokrat v Avstriji.  :-)  Med dve urnim pohodom proti  Zelenici pa se gre tudi mimo markantne in čudovito razgledne Povne peči, ki smo ji mi rekli le adijo in nadaljevali lepo grebensko hojo proti Ljubeljščici.

Vmesni del, ki je tehnično nekoliko zahtevnejši nam je prav pasal, saj smo bili visoke mokre trave že malo siti, pa še koprive se vmes skrivajo. Tako smo se šli mokri do pasu sušit na vetrovni greben, kjer je kot rečeno čudovito lepo in ne vem zakaj (sicer hvala bogu) tako samotno.

Na najožjem delu malo preventive v obliki vrvi za našo Laro, ki pa ji ozki deli grebena niso predstavljali nobenega problema.

Povsem druga štorija pa tule.  Najzahtevnejše mesto na grebenskem prečenju je sicer vzorno zavarovano, le da je naša Lara od zadnjega plezanja v plezališču že malce pozabila, kako je videti skala. V sestopu je zadeva še malo bolj zoprna, vendar je po nekaj minutnem opogumljanju in dvojnem varovanju le pogumno poprijela za zajlo in se spustila v dno skalnega skoka.

Tule so bile solzice posušene, pogum povrnjen in na gor je bila povsem druga pesem. Komaj sem zlezel do varnega stojišča, že je bila v klinih vsa nasmejana. Na gor gre lažje, je ugotovila. Jaz od zgoraj, Robi z nasveti kam stopit od zadaj in že smo drveli dalje…

in kljub zadnji strmini in preganjanju oblakov ohranili dobro voljo in smeh, saj smo bili blizu koče, soncu, malici,…

Rožni raj nad Zelenico nam je prav pasal po prehojeni ozki poti, le previdnost se še ni smela posloviti, kajti mokra zemlja in trava sta v jutranjih urah še zelo zahrbtno nevarni, kar je na žalost prepozno uvidela planinka na Vrtači, katere žalostno helikoptersko vožnjo smo spremljali izpred koče na Zelenici.

Zato naj tokrat zaključim s pozivom k previdnosti, saj se tura konča doma  in ne na vrhu gore, kjer je za nami šele pol poti. Rutinerstvo in pomanjkanje pazljivosti, tako kot recimo v avtu, tudi v gorah pomenijo le eno: počilo bo in to prej ali slej….

PS. Da se bomo še velikokrat vračali v doline….    Lep pozdrav za nekaj časa, saj se nam bliža težko pričakovani dopust ,kjer se bo pa zopet nabralo nekaj materijala za pokazat…

MATERHORN HIR AJ KAM AGEN!!!  

Dolina Završnice je en tak čudovit kotiček, kjer je obilo možnosti preživetja prostega časa v naravi. In ena od luštnih stvari poletja so tudi pikniki. Tokratnega je organiziral sosedov Dejan, ki je združil rojstne dneve cele familije v en prav lušten piknik. Žal sem bil jaz osebno malce manj pri stvari, saj sem po sobotnem Storžiču, zvečer svojo rit premaknil z Bojanom in Dejanom v Završnico na “piknik plac”, kjer smo trije mušketirji prespali. Jaz lepo zunaj na mrazu (cca 5 stopinj) ona dva pa lepo v vročem zatohlem avtu. Ogenj, pivo, tuljenje v noč, nekaj lepih domačih za lahko noč, pivo in še nekajm malega piva za zraven, bi bil kratek opis noči.

Jutro, je bilo namenjeno počasnem vklapljanju mojih premrlih udov in čakanju ostale dvajseterice ljudi…

Galvne zvezde piknika so bili itak otroci (njih toliko, da me čudi od kje statistiki podatki o premajhni rodnosti… hehe)

Medtem ko sem jaz ležal lepo v senčki, so se pa ostali šli fotografe in lovili v objektiv svojo deco…  

No pa en krajši sprehod z mularijo sem tudi še zmogel. Je bilo treba it pogledat IJA IJA (prevod by Ruby= KONJ)

PS. Ostake fotke udeležencev pa bodo na ogled, ko se spet vidimo…

Prvotni načrt izpred tedna se je izjalovil, zato je imela Lara popravni izpit vzpona na Storžič ta konec tedna. Že v četrtek  je imela pripravljen svoj nahrbtnik sredi svoje sobe, kot dokaz, da tokrat je pa odločena iti do konca. Storžič je namreč Larina naj naj gora, takoj za Triglavom. Jaz sem petkovo dopoldne preživel še v službi, popoldan pa sva z Laro najino avanturico začela.

Brv čez potoček ji je bila zelo všeč, klanec takoj za njo pa že malo manj. Ura je 4 in ker je sonce  še zelo močno, sva prav vesela senčne poti.

Začetek ni bil nič kaj vzpodbuden. Oba je takoj oblil znoj, volja je bila zaradi slabe kondicije hitro povsem na dnu in le krajši počitki za pitje in igro so Lari vračali nekaj energije za nadaljevanje.

Petje nama ni šlo, pripovedovanje zgodbic tudi ne,  vzpodbujanje malega planinčka ni obrodilo nič optimizma…. jaooo. Skoraj sem obupal, ko mi kapne! Par pohval o hitrosti hoje in o pridnosti in oboje je prišlo samo od sebe. Izgubljene pol ure za pregovarjanje, je bilo nadoknadenih v nadaljevanju prav zanimivo hitrega vzpenjanja.

Tja gor grem! Tule je bilo tisto malo slabe začetne volje, že davno pozabljene. Le še smeh, igra in kot rečeno hitro napredovanje.

In končno dosežen cilj prve etape. Koča na Kališču naju je pričakala vsa obsijana s soncem. Ura je 6.

Najprej malo raziskovanja in zanimivo nobene utrujenosti. Kako nas znajo teli naši mulčki peljat žejne čez vodo. Le verjemite in zaupajte svojim malim škorcem; zmožni so marsičesa in nikar ne podcenjujte njihovih sposobnosti.

Po večerji (eni zelo medli špageti) pa tisto, kar je Lari največja motivacija; soba in pogradi. Spanje v planinskih kočah ji je od nekdaj v veliko veselje.

Sonce se je počasi poslavljalo za grebenom Psice.

Odigrava še partijo šaha in čakava noč.

Noč je bila namreč mali strahec, saj so bile napovedane nevihte in opazovanje fronte, ki se je s bliskom in gromom bližala preko Julijcev, je napovedovala nemirno noč. Posloviva se še od padalcev, ki so jadrali nad Kriško goro in odideva v sobo na počitek.

Jutro po burni noči naju pričaka pa takole! Izredno močan veter, ki je tulil okoli vogalov in me budil, se je zjutraj malenkost polegel in tudi deževati je nehalo.

Po zajtrku spijeva še čaj in po kratkem opisu, kaj naju čaka glede poti in vremena je Lara presenetljivo vsa navdušena. Greva gor, greva proti vrhu.

In sva šla! V povsem drugačnih razmerah, kot samo eno noč nazaj, se ob 7h odpraviva proti Storžiču.

Že po nekaj minutah hoje naju prvič pozdravi dež, vendar se hitro kot je prišel tudi poslovi.

In končno skala! Po vseh štirih napreduje in vsa navdušena klepeta, da kako fino je plezat. Češ hoja je en dolgčas…

Veter se je gor v grebenu pošteno ojačal, poglede pa sva vse bolj usmerjala nazaj, saj se nama je bližala megličasta zavesa, ki je napovedovala le eno. Dež bo!

Na rami pod vrhom, kjer sva opazovala gamse je izpod neba zašumelo. Močnejši dež z vetrom je Lari v trenutku odvzel vso voljo, predvsem pa je bilo v njenih učkah opaziti malce strahu, saj takih razmer ni vajena. Lara se odloči za povratek, sam pa je niti ne silim in vzpodbujam za vrh, ki je le še 15-20 minut oddaljen. Bo stric  Storžič pač počakal!!! Vse zahtevne dele poti je odlezla brez težav, tako, da ni skrbi za drugič. Naveževa se na vrv in zahtevejši del se začne. Greva po razmočeni poti nazaj.

Sicer previdna in nič kaj vihrava deklica, se spusta loti izredno pogumno. In ja, ata Jure so bili prav ponosni, saj me je bilo kar malce strah, kako bo z vračanjem nazaj dol. Počasi in previdno, brez kakršenga koli nerganja, ki bi kazal na strah je lezla navzdol in poslušala in začuda upoštevala vse nasvete za lažji sestop.

Nazaj grede naju na sedlu zopet pozdravi močan veter, ki je prav neprijetno hladil, ampak naju ni ta dan motilo prav nič več. Pojeva, rešujeva uganke in koraki minevajo ob enem samem velikem uživanju.

Pa kaj če nisem bila na vrhu, meni je fino!!!

Ker je na vrsti za petje uganke ona, moram bit tiho!  :-)   Uganke so namreč pesmi, ki jih morava prepoznati s petjem melodije.

Od gorskega sveta se posloviva in se potopiva v gozd.

Na sestopu so se po krepkih štirih urah hoje začeli kazati prvi znaki utrujenosti, zato je bilo potrebno še več animacijskih “štosov”, da je deklič hodil brez  slabe volje.

Ampak priznati da si utrujen to pa ne!!!  :-)  Ampak prespano popoldne in kosilo, ki mu ni bilo konca je povedalo vse. Za Laro je bila prva prava super tura po dolgem času in komaj čaka, da se nama čez čas na podobnih izletih pridružita še mami in Ruby.

Poletje je definitivno tu! Še ne dolgo nazaj (kak teden če se ne motim) smo vsi bentili zaradi dežja, danes pa vsi iščemo hlad ob vodi. Jaz že ves teden popoldneve preživljam z malima dvema nekje za vodo, pa naj bo to Preddvor, Sava ali pa kar kranjski bazen. Temperature so prave, malce vetra  s hribov tudi prav pride, konec koncev je pa tu še senca in sovražnik pripeke kakršen sem , celo ne jamram, da mi je hudo.

Predvsem se mi pa že 24 ur smeji, ker vremenska napoved za Švico( jep, gremo odsanjat sanje)  napoveduje le eno zgodbo:     SONCE

Pri njem bi bili lahko naslovi tudi takšni: Golden hands, Magic hands, Samaritan, … in v tem štosu naprej.

Aleš Samarin je namreč že dolgo družinski znanec, ki ima zanimiv poklic. Je namreč maser in to maser z velikim M. In trenutno ga hudo pogrešam. O tem da pa ob njem celo jaz postanem poslušalec, pa raje ne bom, veliko pa pove dejstvo, da se po tem ko te spusti izpod rok, vedno odlično počuti tudi glava!

Kje ga najdete? Moj fit/Črnuče je njegov drugi dom.