SONATA PHOTOGRAPHICA

ARMENIJA/ Junij 2009

Po uspešno zaključeni tekmovalni sezoni, se je armenska smučarska reprezentanca vrnila pod domače gore in se za konec udarila za naslov državnega prvaka v smuku. Smučišče je bilo tokrat skrbno izbrano, saj je organizacijski odbor sklenil, da noben od tekmovalcev ne sme poznati proge in si s tem pridobiti prednost domačega terena.

Z vojaškim helikopterjem so reprezentante odložili pod mondeno smučišče Grandušvili Dnina (prev. Velika Dnina), od koder so se morali z opremo na hrbtih povzpeti do štartne hišice pod ostenji Rusosvilija (Prev. Škrlatice), imenovane tudi Rdeča gora.

Reprezentante je spremlajala tudi ekipa novinarjev, ki je poskrbela za predstavitev tekmovalcev in obveščanje ljudskih množic.

Besno gledajoči Marak Salkisijan je bil glavni favorit, saj se je udeležel že ene smukaške tekme za pokal Cockta, ki potega v evropski deželici tik pod Avstrijo.

Martiros Hačaturjan se je zapodil v breg in upal, da končno užene velikega rivala Salkisijana.

V posebej lepo urejeni garderobi, sta se reprezentanta najprej udarila v hitrostnem preobuvanju.

Vratolomna proga pa je v senci čakala na armenske junake.

Novinarji so se enoglasno strinjali, da je s težavnostjo proge organizator krepko pretiraval. Kar nekaj umetno nasutega kamenja in celo vej ter debel se jim je zdelo enostavno preveč, kljub legendarnemu junaštvu armenskega ljudstva.

Ker je bila letošnja zima v Armeniji skromna s snegom, je bila štartna hišica žal že na kopni skali, tako da so štart tekmovanja znižali za 100 metrov.

In nato je med ljudstvom završalo, saj si je favorit Marak pridobil že veliko prednost pred zasledovalcem. Snežne razmere so u bile očitno pisane na kožo, saj se je nad njimi tako navduševal, da se je celo pot proti cilju samo smejal.

A smejalo se je tudi Hačaturjanu, saj se je zavedal, da mu najmanj drugo mesto na državnem prvenstvu ne uide. V vasi ga bodo zopet slavili kot največjega junaka.

A pot do slave  naših junakov je bila še dolga in polna pasti, ki so jim jih na progi pripravili organizatorji.

Tik pred ciljem je za trenutek vodstvo prevzel Hačaturjan a se mu ni izšlo, saj je v silnem finišu moral priznati premoč junaku iz sosednje vasi.

Še nekaj zadnjih zavojev in Marak se je zapisal med velikane. Zmaga je bila prikaz moči, junaštva in iznajdljivosti armenskega ljudstva.

Žal so na koncu organizatorji tekmovanja povsem odpovedali in junake pozabili transportirati do glavnega mesta, kjer jih je že vse čakalo za veliki sprejem. Pred njimi je bil žal še doooolg pohod.

A navdušene množice so junake, kljub slabemu vremenu, čakale 2 dni na glavnem trgu armenskega glavnega mesta  in jih slavili kot se zmagovalcem proge “Grandušvili Dnina” pritiče.

PS. Žal je reportaža s tekme dokaj okrnjena, saj je zaradi hudih prebavnih motenj (nek golaž na poti je bil očitno prehud), del fotografov veliko časa preživelo čepečih v zavetju nizkih borovcev ali pa skritih za skalnimi balvani.

Predaleč, prepozno, z napačne pozicije, …. !  Mah…

Začetno navdušenje me je doma za računalnikom malo minilo, saj mi fotografije niso niti pol tako všeč, kot je bilo samo doživetje. Najprej vidim ta par srn, šele čez čas v daljavi opazim zajca, ki pa je že vedel zame, saj se je po zajčevsko delal “mrtvega”, hehe. Vsake toliko časa pritisnem na sprožilec, menjam polažje sem ter tja in nikakor ne najdem pravega. Ko se skrit za grmovjem premikam dol, gresta srni gor, ko se obrnem jaz, oni dve spet stran…. Ni in ni šlo po mojih željah.

No pa sem vseeno malce vesel, saj nisem pričakoval da bom imel na fotografijah ujeti že sami po sebi zanimivi živali.

Ampak hec je pa bil, ko so se teli trije bučmani začeli lovit…

Zajec levo in desno, srna pa glavo gor in…

Gremo za njim.

In ker je imel zajec očitno dovolj se je odločil drvet še malo v gozd, srni pa sta se šli naprej past.

Jaz sem še nekaj lomastil naokoli in se odločim pogledat še na drugo jaso in kot vedno tam naletim na meni že znanega srnjaka.

Ga škljocnem od daleč in se mu skušam pritihotapit iz druge strani  gozda, ki se ga vidi v ozadju. Vse lepo in prav, hodim potiho, niti vejica ni počila, niti listek zašumel, veter sem imel s prave strani in le še škljoc bi moralo reči, ko se hudir odloči stopit v gozd. Tam sredi poti čepim in se kar tresem od navdušenja, da mi je končno uspelo. Razdalja med nama je prekleto majhna… 6-7 metrov nič več in ko bi človek rad pritisnil sprožilec, začne prekleti satan, zahojeni, zarukani od objektiva ostrit enkrat predaleč enkrat preblizu. Prekolnem avto fokus in sebe in objektiv in aparat in spet sebe.

Nič ni pomagalo, srnjak me ni niti opazil in se medtem odpravil globje v gozd in meni ven iz kadra, tako da ga nisem več videl… O slišal pa, saj je bil stran le dobrih 10 metrov, jaz pa brez moči, le jezen sam nase. Nato sta šli počasi za njim tudi srni  in ena mi je namenila le zbegan pogled, saj je slutila, da se nekaj sumljivega dogaja, le da šni bila prepričana  kaj. Pa je ni niti zanimalo, enostavno so se pobrali v gozd jaz pa domov.

Naslednjič grem s širokokotnikom… Za super-teleobjektive sem postal predober, hahahaha.

…sedijo na gnezdu, ko piha orkanski veter, ko žge opoldansko sonce, …. one sedijo tam in čakajo dan, ko bodo poletele. Odletele in se več ne vrnile….

ali pa, morda, kaj pa vem?!

Trpežne so tele živalce, ko se enkrat zamisliš kaj vse morajo dat skozi, medtem ko se mi valjamo v toplih posteljah, ko za filat baterije odpremo hladilnik, ko za vsako “pomembno” pot sedemo v avto, ko je smrt družabni dogodek in ljubezen farsa…

Pevec, kitarist, tekstopisec, aranžer, oblikovalec. Vse to je Lenny Kravitz, ki se bo v sklopu svoje 49-dnevne evropske turneje »LLR 20(09)« (Love Revolution Tour), 8. junija ustavil tudi v ljubljanski Hali Tivoli.

Po nepozabnem lanskoletnem koncertu v Zadru, bo imela zbrana publika spet možnost uživati v magičnem Kravitzovem nastopu v drugem delu turneje »LLR 20(09)«, ki je posvečena leta 1989 izdanemu (zdaj že kultnemu) albumu »Let Love Rule«. Seveda ne bo na koncertu manjkalo niti njegovih najnovejših pesmi z zadnjega studijskega albuma »It’s Time for a Love Revolution« niti starejših uspešnic, kot so »Are You Going To Go My Way?«, »Fly Away«, »Again«, »It Ain’t Over Til It’s Over« in »Dig In«.

Lenny Kravitz velja za enega najboljših in najuspešnejših rock izvajalcev od konca 80-let, ko se je prvič pojavil na sceni. Ob enem je tudi eden najbolj cenjenih rock skladateljev, čemur pričajo štiri glasbene nagrade Grammy in sodelovanje s številnimi svetovno znanimi glasbeniki, kot so Mick Jagger, Michael Jackson, Stevie Wonder, Jay-Z, Alicia Keys.

»Let Love Rule« je bila prva pesem, ki jo je ta izjemno nadarjeni glasbenik napisal in za katero je prepričan, da so verzi »It’s time to take a stand, Brothers and Sisters join hands…« tudi po dvajsetih letih še vedno aktualni.

” BELAJTNGA”  je vsakoletni praznik, ko se Škocjanske jame odpro za vse obiskovalce zastonj. Zadnja nedelja v maju, naj vam bo zato naslednjič rezervirana za obisk jame in prireditve v vasi, kjer boste preživeli čudovit dan med Primorci, češnjami, pršutom, teranom, pravljicami, otroškimi igrami, ….

Ker je v jami strogo prepovedano fotografiranje ( s flešem pa še sploh) tokrat le “zelo kratka” foto reportaža.

Pred vhodom vse črno od obiskovalcev, med njimi pa tudi Wow-wow, Ruby, Lara, Nati, Dejan, Živa in pa primorka Tanja  , ki je poskrbela, da sem za prireditev sploh izvedel.

Kljub mrazu in posamičnim dežnim kapljam je bilo razpoloženje, … no ja saj vidite.

Potem pa smo se za uro in pol potopili v podzemni svet, kjer kot rečeno : NO PHOTOS. No ja sem ter tja kakšno sem stisnil, a kot rečeno brez fleša in ob medli svetlobi karbidovk ( ja dodatno so jih postavili sem ter tja po jami) je bil uspeh bolj kot ne ubog.

Težava je bila tudi gneča.

Ampak mi se nismo dali.

Jama pa da vam povem: NORO!!!!! Postojnska komerciala je proti temu smešna. Lepša, več za videti, čistejša in brez “mercator style” navlake, je tale jama resnični biser slovenskega podzemlja. No ne rečem, da tudi v ostalih nimajo kaj pokazat (Križna jama z jezeri, Snežna pod Raduho, …. ogromno je tega).

Fontana di trevi skrij se….

Izhod pa veličasten tako kot cela  dvokilometrska pot, po za javnost odprtih delih jame. Namreč večina jame je ljudskim množicam skrita, tako da sem se za uro in pol domišljiskega porovanja skozi Khazad-Dum/ Moria (google???) moral zadovoljiti s tem, kar uprava parka dovoli. Ampak imam pa idejo/željo hodit po tisti stari poti, ki so jo uporabljali do nekje l. 1933, saj vrtoglave stopnice nad 100 metrskim breznom tako vabijo, da kot rečeno ni nikakršnega problema z domišljijo odpotovat v Tolkienov svet.

Za vse to pa je kriva tale mala, skromna rečica, ki se pa kaj hitro lahko spremeni v pravo podivjano beštijo in zapolni celo jamo z vodo.

Tudi tole dolinico je že tako močno zalila voda, ko je bil dotok vode prehud za izhodne sifone, da bi bil v tistem trenutku s tole fotografijo cca. 50 metrov pod vodo…

Po ogledu jame pa JUHUHUUU na “Belajtngo” v vas.

Risanje, klesanje v kamen, češnje, pršut, sladoled, muzika,… Cel žur vam pravim in otročad je bila navdušena. Pa še ata Jure se je sprostil ob risanju kače in nekaj kar naj bi bila žirafa, heheh….

In če je hotela dobit nekaj lepega, je bilo potrebno pobarvat kačo…

Najprej učenje kako se ga naredi, … In tule še enkrat: Upravi parka samo kapo dol za organizacijo vseh sobotnih prireditev, ki spremljajo njihovo glavno dejavnost. Konec koncev  na tak način se obiskovalec  ne počuti “nategnjenega”, pa kljub zastonj ogledu jame, tam pusti kar lepo število €€€.

Eto jo nagrado za risanje!!! Venček na glavi spačene Lare… hihi.

seveda se dobijo tudi pisani cukrčki…

…pa lepa keramična obeska za obe, …

In na koncu še pravljica v pravljični kuhinji… Ni malo za eno risbico, a ne ???