SONATA PHOTOGRAPHICA

Bivak 4 Na Rušju je njegovo polno ime. Nahaja se na robu kraško razbrazdane uravnave pod Križem. Od njega se širi čudovit razgled na Stenar, preko Vrat pa gledate direktno v Steno.
In tja gor sem se odpravil po mnoooogih letih. Prvič sem šel tja gor sam, to je bila pa tudi edina razlika. Namreč čas odhoda je bil zopet zelo pozen, tako da je nastala prav zanimiva nočna tura. Družba pa zopet Natalija ( morda jo zopet uspem navadit na gore, hehe).

Vse se je začelo že doma popoldan s pripravo dveh nahrbtnikov, nadaljevalo s čakanjem  na konec popoldanske službe in nato vožnjo v Vrata. Ura je 20:30 in cilj je po napisanem oddaljen 3 ure.

Teme v gozdu ne premaga niti visok ISO v aparatu, zato počasi na čelu zasvetita lučki. Ker vreme veselo nagaja že ves teden, je v nahrbtnikih vse skrito v vrečke, dežna oprema pa shranjena “na dohvat ruke”.  Pot je prav lepo strma, kar pa sva opazila šele naslednji dan ob povratku. Pa naj kdo reče da tema ni fina reč…

“Koliko praviš da je hoda do bivaka?”  Preverjanje ure pravi, da bova pozna, hahaha, sploh če bo prišlo do kake zabave z meglo in kakršno koli orientacijsko zanko…

In do prve res rahle panike sva prav lepo grizla kolena  skozi popolno tišino noči, ki  jo je sem ter tja kalilo le šumenje vetra in dežnih kapljic.  Spomin na mojo prvo vandrarijo tule gor me ni varal in prehod preko plazu je bilo eno samo čakanje in iskanje znakov, ki bi naju morali usmeriti desno preko skalnega skoka, od koder do bivaka ni več daleč. Po treh urah hoje ob snopu svetlobe iz “čelk” ga uzreva.  Bivak je bil prav lepo zaprt s klinom, ki sem ga veselo izvlekel iz zatičev, nakar pa se vrata niso in niso hotela odpret. Skoraj jih snamem s tečajev (pretiravam, hehe) ko se iz notranjosti zaslišijo zaspani glasovi. Skuštrana glava, napol zaprte oči, en čuden “dobro jutro” pozdrav, in čez pol ure je v “Štirki” spet  vse spalo.

Siv, oblačen pokrov jaz pa tako prekleto zadovoljen. Pa kaj ne bi bil ob takem jutranjem razgledu.

Štirka je prav udoben “keson”, ki pa ga žal zaradi dejstva, da je edini od bivakov, ki leži  ob markirani poti, za celo kopno sezono v “najem” vzamejo Čehi, ki potem tule gor kraljujejo kot da je ves svet njihov. Jah kaj čmo če je pa recesija, bivak pa zastonj!  

Pogled proti vzhajajočem soncu ni obetal nič lepega vremena, so pa za drugačno zabavo in dobro voljo poskrbeli gamsi pod Dolkovo špico.

Zgodnja ura (6.00) je bil čas za zajtrk in to menda prav hecen, nakar so se gospa odločili še malo poležat, jaz pa hop proti Križu. Le aparat je visel okoli vratu, tako da je šlo prav neverjetno hitro.

Ko smo se naveličali nastavljat eden drugemu, sem počasi obrnil, zbudil zaspanca, da sva skupaj pospravila za sabo in počasi obrnila proti dolini.

Na sestopu je Natalija končno videla, kje je še ne 10 ur nazaj, lomastila po temi.

Na telih plazovih je pa res prav noro zabavno trenirat “gojzar-ski”.  Spust je bil spet ena sama zabava.

Ampak ker je bila Mojstarna že pod nebeškim tušem, ki je pršel vodo vse širše in širše, …

…, sva se malce zresnila in oddrvela proti dolini, kjer naju je čakala zvesta “lagunca”.

Vse bolj se mi zdi, da bom hodil le še po slabem vremenu ali pa ponoči, saj je prav fino samotno, fotke so sicer malo manj kičaste, pa še Nataliji se ob vsakem novem podvigu, tako fino zdi. Prve nočne  ture ne pozabiš nikoli!